VSL sodba II Cp 2010/2012

I. Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:
a) v I. točki izreka tako, da se ta točka glasi:
»Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.6.2010 ostane v veljavi v 1. točki, kolikor je toženi stranki naloženo, da plača 610,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2008 dalje do plačila, v roku 8. dni, v presežku (za 465,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2008 dalje) in v 3. točki pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in zahtevek zavrne.«
b) v II. točki izreka tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je odločeno, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.6.2010 ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila 558,82 EUR z obrestmi in glede izvršilnih stroškov, v presežku (za 523,24 EUR z obrestmi) pa je sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 72,92 EUR.

2Pritožujeta se obe pravdni stranki.

O pritožbi tožeče stranke

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni del odločitve. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi v celoti; zahteva povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov. Navaja, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Slednji vsebuje 11. člen, ki vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti, torej ohranja realno vrednost tarife. Ta člen omogoča predvideno letno valorizacijo ali valorizacijo v daljšem obdobju. URSIL je odobril tarifo, vključno z 11. členom in celotnim normativnim delom. O veljavnosti pravilnika je odločalo Ustavno sodišče RS in odločilo, da pravilnik v celoti velja, kar pomeni, da splošnega in tarifnega dela ni mogoče obravnavati ločeno. Brez normativnega dela tarifa sploh ne bi bila določna. Podoben sistem valorizacije tarife določa Zakon o sodnih taksah. Podaja indekse inflacije za čas do novembra 2007. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 vsebuje valorizacijo tarife iz Pravilnika iz leta 1998 in preračun v evre. Pravilnik iz leta 2006 ne vsebuje spremenjene, ampak valorizirano tarifo. Sklicuje se na sodbi , ki njenim stališčem pritrjujeta. Meni, da bi sodišče Pravilnik iz leta 2006 moralo uporabiti. Odločitev, da se uporabi Pravilnik iz leta 1998, označuje za arbitrarno in zatrjuje kršitev materialnega prava. Meni, da je tarifa napačno uporabljena. Pritrjuje uporabi tarifne št. III-C, graja pa na njeni podlagi opravljen izračun nadomestila avtorskega honorarja. Podaja izračun za S. tako, da se znesku 7.140,00 SIT doda štirikrat po 420, SIT (za začetih 700 m2, 800 m2, 900 m2 in 1000 m2 površine) ter vrednost nadomestila avtorskega honorarja znaša 39,93 EUR in ne 36,12 EUR. Graja tudi izračune pod zaporednimi številkami 8, 9, 10, 11, 12, 13 in 15. Posledično graja odločitev o pravdnih stroških.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011, priglaša stroške in predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1) (v nadaljevanju Pravilnik 98) pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL). Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da od uveljavite Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP-B; Ur. l. RS, št. 43/2004) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Ker tarifa, objavljena v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (2) (Pravilnik 06), ni bila sprejeta na ta način, je ni mogoče uporabiti. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. čl. določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 98, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 98, zato valorizacija na podlagi 11. čl. Pravilnika 98 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Odločba višjega sodišča, na katero se pritožnik sklicuje, je bila izdana pred odločbo Vrhovnega sodišča RS in ni skladna s sodno prakso, ki je od izdaje vrhovne določbe dalje usklajena.

7Utemeljeno pa pritožba opozarja na netočen izračun nadomestila avtorskega honorarja. S III-C točko Pravilnika 98 je avtorski honorar za prodajalne in trgovske centre predpisan tako, da je za prostore, večje od 1000 m2 poleg osnovnega honorarja 7.140,00 SIT (za 600 m2 površine) treba upoštevati tudi dodaten honorar 420 SIT za vsakih doseženih 100 m2 do 1000 m2 površine; za prostore, večje od 2000 m2, pa je poleg osnovnega honorarja 7.140,00 SIT, treba upoštevati dodatni honorar 420 SIT za vsakih 100 m2 do 1000 m2 površine in dodatni honorar 420,00 SIT za vsakih 200 m2 do 2000 m2 površine. Izračun, ki je, upoštevajoč táko razlago pravilnika, v pritožbi razumljivo prikazan, je pravilen. V pritožbi je pravilno izračunano, da nadomestilo pod točkami 4, 8, 9, 10, 11, 12, 13 in 15 znaša: 39,93 EUR, 41,83 EUR, 41,83 EUR, 57,05 EUR, 59,00 EUR, 41,83 EUR, 39,93 EUR in 41,83 EUR. Skupaj z zneski nadomestila za uporabo avtorske pravice, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno izračunalo v višini 36,12 EUR, 36,12 EUR, 34,21 EUR, 36,12 EUR, 32,32 EUR, 38,01 EUR in 34,22 EUR (točke 1, 2, 3, 5, 6, 7 in 14), znaša nadomestilo 610,35 EUR. Sodišče prve stopnje, ki je tožeči stranki prisodilo nadomestilo v višini 558,82 EUR, je torej prisodilo 51,53 EUR premalo. V tem obsegu je sodba zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena (358. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke

8Tožena stranka sodbo graja v delu, s katerim je zahtevku ugodeno in stroškovni del odločitve. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. S prvostopenjskim sodiščem soglaša, da je odločilno vprašanje, kaj spada v repertoar tožeče stranke. Sodišču pa očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so se avtorji svojim materialnim avtorskim pravicam odpovedali. Trdi, da priobčevana dela ne spadajo v repertoar tožeče stranke, zato jih tožeča stranka ni upravičena varovati. Sklicevanje na sodbo VSL I Cp 776/99 označuje za nesprejemljivo, ker je ZASP leta 2004 poglavje o kolektivnem upravljanju avtorskih pravic uredil povsem na novo. Novost je prav v tem, da obseg upravljanja ni več zakonsko omejen le na varovane avtorske pravice, temveč tudi glede na to, ali varovano avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije ali ne. Sklicuje se na 2. oddelek 6. poglavja ZASP in 3. čl. Pravilnika o zaščiti avtorskih pravic in delitvi avtorskih honorarjev z dne 16.4.2009. Prvostopenjskemu sodišču očita nepravilno razlago 2. čl. Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki jasno določa, da pooblastila tožeče stranke glede tujih avtorjev izhajajo iz recipročnih sporazumov. Sklicuje se tudi na dokument Evropske komisije št. MEMO/08/511, ki potrjuje, da tožeča stranka avtorska dela lahko ščiti le pod pogojem, da so zajeta v repertoarju kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. URSIL na svoji internetni strani poudarja, da recipročni sporazumi omogočajo kolektivno uveljavljanje domačih avtorjev v tujini in tujih avtorjev pri nas. Zaključuje, da kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic za tuja avtorska dela velja zgolj na podlagi podpisanih recipročnih sporazumov, s katerimi se med drugim določi tudi način izplačevanja prejetih nadomestil za uporabo varovanih del tujih avtorjev. Za širše varstvo ne obstaja pravna podlaga. Opozarja, da sodišče ni pridobilo recipročnih sporazumov avtorskih organizacij AKM in GEMA, kar je tožena stranka predlagala. Poudarja, da se sodišče ni opredelilo niti do zavrnitve dokaznega predloga niti do ključnega vprašanja, kakšen pomen imajo recipročni sporazumi in repertoarji tujih kolektivnih organizacij. Meni, da se sodba zato ne da preizkusiti. Če bi sodišče zaključilo, da tožeča stranka avtorski honorar za predvajanje glasbenih del tujih avtorjev lahko pobira le pod pogojem, da so ta dela v njenem repertoarju, bi pravilno uporabilo tudi pravilo o dokaznem bremenu. Ponavlja svojo trditev, da izvajana dela ne sodijo v repertoar tožeče stranke, ker so se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam in opozarja, da tožeča stranka ni predložila relevantnih dokumentov. Tožena stranka negativnega dejstva, da uporabljena dela niso navedena v repertoarju, ne more dokazovati. Tožeča stranka ni omogočila vpogleda v repertoar, čeprav je na podlagi 155. čl. ZASP to dolžna storiti. Sklicuje se na pravna stališča v sodbi II P 2311/2010. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni pravilno presodilo, katera dejstva so ključnega pomena in posledično dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Ponavlja svojo trditev, da je predvajala samo glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba; gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih del, ki niso navedena oz. zajeta v nobenem od repertoarjev kolektivnih organizacij, saj so se avtorji svojim materialnim avtorskim pravicam odpovedali. Iz predloženih seznamov Musicalia GEMA – frei Musik so razvidni avtorji, glasbeniki in producenti. Na drugem seznamu brez naslova pa so avtorji praviloma izvajalci. Meni, da je predvajanje avtorsko nevarovane glasbe izkazano s potrdili družb R. in M. ter dejstvom, da uporabljena glasbena dela niso navedena v repertoarju tožeče stranke niti v repertoarju kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. To potrjuje tudi dopis z dne 13.7.2011, do katerega se sodišče ni opredelilo. Trdi, da tožeča stranka nima pravne podlage, da bi tuja glasbena dela, ki jih tuja kolektivna organizacija, upoštevajoč voljo avtorjev, šteje za avtorsko nevarovana dela, sama štela za varovana dela in zanje pobirala avtorski honorar. Graja tudi stroškovni del odločitve. Sklicuje se na tar. št. 3100 Odvetniške tarife, na podlagi katere bi se nagrada za postopek izvršbe morala všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji. Opozarja, da je odločitev o stroških izvršilnega postopka vzdržana v veljavi. Ugovarja priznanim potnim stroškom tožnikove pooblaščenke za prihode na naroke. Meni, da ne gre za potrebne pravdne stroške, ker ima tožeča stranka sedež v Trzinu, najela je pooblaščenko iz Kranja, sedež sodišča pa je v Ljubljani. Opozarja, da je sodišče dva od treh narokov opravilo hkrati v več zadevah, zaradi česar bi bilo stroške pristopov na naroka treba deliti, če bi bili upravičeni. Opozarja, da ji niso bili priznani stroški po tar. št. 6000 v višini 35,60 EUR.

9Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ponavlja svoja pravna stališča in opozarja na novejšo sodno prakso (VSL I Cp 3674/2010 z dne 23.11.2011). Pritrjuje pravnim stališčem in ugotovitvam prvostopenjskega sodišča o varovanosti avtorskih del. Priglaša stroške in predlaga zavrnitev pritožbe.

10Pritožba je delno utemeljena.

11Sporni sta dve vprašanji: ali je tožena stranka uporabljala avtorsko (ne)varovana dela in ali tožeča stranka upravlja z avtorskimi deli, ki jih je uporabila tožena stranka ter posledično, ali je tožeča stranka legitimirana za uveljavljanje nadomestila za uporabo teh del.

12Če se avtor uveljavljanju materialne avtorske pravice odpove (3), kolektivna organizacija ni upravičena pobirati nadomestila za uporabo njegovega avtorskega dela. Gre za ogromno količino avtorsko varovanih glasbenih del in neobvladljivo število mest, kjer se uporabljajo, zato so laže kot s pregledovanjem katalogov varovanih del, izjeme dokazljive z odpovedmi, ki so jih posamezni avtorji podali. Razen tega je vsako avtorsko delo varovano in uveljavljanje materialnih avtorskih pravic pravilo, odpoved uveljavljanju pa izjema. Ta specifika terja dokazovanje izjem in ne preverjanja neobvladljive materije avtorsko varovanih glasbenih del. Dokazno breme odpovedi materialni avtorski pravici je na tistem, ki odpoved zatrjuje. Ker na podlagi stvaritve avtorska pravica pripada avtorju (14. čl. ZASP), je avtor tisti, ki se ji lahko odpove in izjava avtorja, da se iz avtorske pravice izvirajočim premoženjskim upravičenjem odpoveduje, primeren dokaz njene nevarovanosti na premoženjskem področju.

13Takih dokazov tožena stranka, na kateri je dokazno breme odpovedi avtorski pravici, ni predložila. Predloženi listinski dokazi – dve elektronski sporočili T. N. in seznami glasbenih del (dokazi B7, B9, B11, B12, B13, B14, B15 in B23) – niso primeren dokaz za dokazovanje dejstva, da so se avtorji uveljavljanju materialne avtorske pravice odpovedali. T. N. v elektronskem sporočilu z dne 17.9.2009 (dokaz B7) navaja zgolj vire, iz katerih družba R. črpa avtorska dela in da ta dela niso v repertoarju avtorske organizacije AKM. V elektronskem sporočilu z dne 13.1.2011 (dokaz B9) T. N. potrjuje, da avtorji M. ne pripadajo nobeni organizaciji za varstvo pravic. Iz seznama, ki je med dokazi evidentiran kot dokaz B15, ni razvidno za kakšen seznam umetniških del gre; v seznamih, ki so evidentirani kot dokazi B11, B12, B13, B14 in B23, pa so navedena dela, ki niso predmet varovanja avtorske agencije GEMA. Nobeden od navedenih dokazov ne potrjuje, da so se avtorji uveljavljanju materialnih avtorskih pravic odpovedali.

14V pritožbi pa tožena stranka izpostavlja, kar je zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da uporabljena dela ne sodijo v repertoar avtorskih agencij AKM (Avstrija) in GEMA (Nemčija), s katerima ima tožeča stranka sklenjena sporazuma o varstvu na področju Slovenije. Z dokaznim predlogom, da se preveri repertoar teh dveh tujih avtorskih agencij, želi utemeljiti, da uporabljena dela ne sodijo v repertoar tožeče stranke, zaradi česar naj bi tožeča stranka z njimi ne bila upravičena upravljati; kar pomeni, da tudi nadomestila za njihovo uporabo ne sme izterjevati. Dokaz s pregledom repertoarja navedenih tujih avtorskih organizacij ni bil izveden, ker ta dokaz ni primeren za dokazovanje pravno relevantnih dejstev (repertoarja tožeče stranke). Na eni strani že zato ne, ker ni zatrjevano, da ima tožeča stranka recipročne sporazume sklenjene samo s tema dvema avtorskima organizacijama. Razen tega tuji avtorji lahko tožečo stranko tudi sami pooblastijo za upravljanje z avtorsko pravico (4). V nadaljevanju pa bo pojasnjeno, da tudi dela avtorjev, ki tožeče stranke na en ali drug način (osebno ali preko tuje avtorske organizacije) še niso pooblastili za upravljanje, v Sloveniji niso nezaščitena dokler avtor tega ne potrdi.

15Varstvo avtorske pravice neodrskih glasbenih del se v Sloveniji izvaja kolektivno. Kolektivna avtorska organizacija - tožeča stranka – ima v Sloveniji ekskluzivno pravico upravljanja (5) z avtorskimi pravicami objavljenih neodrskih glasbenih del (male avtorske pravice), tako domačih kot tujih avtorjev (146. čl. in 147. čl. ZASP). To pomeni, da od uporabnika, ki v Sloveniji uporablja avtorsko glasbo, nadomestila za uporabo avtorskega dela ne more terjati nobena druga organizacija ali posameznik (niti avtor). Varstva so deležni domači avtorji in državljani držav Evropske unije, pa tudi drugi tuji avtorji. Glede upravljanja z avtorsko pravico tujih avtorjev, ki niso rezidenti držav Evropske unije, je s 176. čl. določena dodatna materialna podlaga – predpisano upravljanje v primeru dejanske vzajemnosti ali določenosti z mednarodno pogodbo. Ker v Sloveniji z malimi avtorskimi pravicami ne more upravljati nihče drug kot tožeča stranka, avtorska pravica pa je v slovenskem prostoru zaščitena, je načelno mogoče pritrditi tožeči stranki, da ji je poverjeno upravljanje z malimi avtorskimi pravicami v svetovnem merilu.

16Pritrditi pa je mogoče tudi toženi stranki, da tožeča stranka lahko izterjuje nadomestilo za uporabo le tistih avtorskih del, ki sodijo v njen repertoar. Za upravljanje avtorskih pravic tožeča stranka potrebuje pooblastilo. Glede domačih avtorjev ga ji podeljuje zakon (1. točka 1. odstavka 177. čl. ZASP), tuji avtorji pa jo za upravljanje lahko pooblastijo osebno ali preko tuje avtorske organizacije, katere člani so. To je mogoče razbrati iz 1. odstavka 146. čl. ZASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico upravlja (torej tudi avtorski honorar izterjuje) za avtorjev račun. Če obligacijskega razmerja z avtorjem ni, je to določilo neuresničljivo. Med pravili o delitvi prihodka nečlani kolektivne organizacije ali tej organizaciji neznani avtorji niso omenjeni (153. čl. ZASP). Pri določanju tarife za uporabo avtorskih del se mora upoštevati tudi razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, kar tudi kaže, da ZASP predvideva obstoj tudi nevarovanih avtorskih del (3. točka 3. odstavka 156. čl. ZASP). Táko razlago določil ZASP je nujno zavzeti, ker tujega avtorja ni mogoče prisiliti, da avtorsko pravico v Sloveniji uveljavlja. Tako kot se avtor lahko odreče materialni avtorski pravici, se tuji avtor lahko odreče njenemu uveljavljanju v Sloveniji (6).

17To pa ne pomeni, da so dela tujih avtorjev, ki (še) niso člani domače kolektivne organizacije ali organizacij, s katerimi ima domača avtorska organizacija sklenjene recipročne sporazume, v slovenskem prostoru nezaščitena. Ali bo materialne avtorske pravice v slovenskem prostoru uveljavil ali ne, se odloči avtor. Če se njegova stvaritev uporabi, mora imeti možnost izraziti interes za ali proti uveljavljanju avtorske pravice; tudi možnost, da obligacijski odnos s kolektivno organizacijo zaradi uveljavitve materialne avtorske pravice vzpostavi. Tako kot je na uporabniku dokazno breme, da se je avtor uveljavljanju avtorske pravice odrekel, je na njem tudi dokazno breme, da za upravljanje avtorske pravice za konkretno avtorsko delo tožeča stranka ni pooblaščena oz. da za njeno upravljanje ni dejanske podlage. Dokazovanje repertoarja je na kolektivni organizaciji, vendar nanjo dokazno breme preide šele, če uporabnik izkaže, katero avtorsko delo je priobčil. Zaradi obveščanja kolektivne organizacije je uporabnik dolžan voditi evidenco uporabljenih glasbenih del in omogočiti uveljavitev materialne avtorske pravice (159. čl. ZASP). Dejstvo, da posamezno delo ne sodi v repertoar tožeče stranke oz. pomanjkanje legitimacije tožeče stranke za uveljavljanje nadomestila za uporabo avtorske pravice mora biti izkazano za vsako uporabljeno avtorsko delo. To pomeni nujnost navajanja tako natančnih podatkov o uporabljenem avtorskem delu in avtorju, da jih je mogoče preveriti, bodisi s pregledom repertoarja tožeče stranke (7), bodisi pri avtorju. Takih podatkov tožena stranka ni podala, zgolj s pavšalno trditvijo o nezaščitenosti avtorskih del tujih avtorjev pa se plačilu nadomestila za uporabo avtorske pravice ne more upreti.

18V Sloveniji so torej objavljena neodrska glasbena dela zaščitena; upravljanje z avtorsko pravico je poverjeno tožeči stranki. Možno pa je dokazovati, da materialne obveznosti zaradi uporabe tovrstnega avtorskega dela ni, ker – je potekla veljavnost avtorske pravice (59. čl. ZASP), gre za nezaščiteno avtorsko delo (9. čl. ZASP), je uporaba avtorskega dela prosta (48. čl. ZASP in naslednji) – pa tudi zato, ker tožeča stranka za upravljanje s konkretnim tujim avtorskim delom nima pooblastila (z avtorjem ni v pogodbenem razmerju). Tožena stranka zatrjuje prav slednje, vendar se plačilu nadomestila za uporabo avtorskega dela ni uspešno uprla, ker dokaznega bremena, da je uporabljala tuja avtorska dela, ki niso v repertoarju tožeče stranke ali glede katerih avtorji v Sloveniji ne želijo uveljaviti materialne avtorske pravice, ni zmogla.

19Utemeljeno pa je grajan stroškovni del odločitve. Pritožnik utemeljeno opozarja na določilo, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100 Odvetniške tarife). Poseg v odločitev o izvršilnih stroških je potreben tudi zaradi dejstva, da sklep o izvršbi ostaja v veljavi zgolj delno. Odločitev o stroških postopka, tako tistih, ki so nastali v postopku izvršbe, kot nadaljnjih pravdnih stroških, je torej napačna. Odločitev o izvršilnih stroških, vsebovano v sklepu o izvršbi, pritožbeno sodišče razveljavlja. O stroških postopka na prvi stopnji mora pritožbeno sodišče odločiti zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari (2. odstavek 165. čl. ZPP). Pritožnik utemeljeno opozarja, da sta se dva naroka izvedla za več zadev hkrati. Ker tožeča stranka stroškov pristopa na dva naroka ni priglasila temu ustrezno, je upravičena zgolj do povrnitve potnih stroškov za pristop na prvi narok v višini 23,68 EUR. Oddaljenost sedeža odvetniške pisarne pooblaščenke tožeče stranke od sodišča in stranke ni taka, da bi bilo stroške njenega prihoda na narok mogoče označiti za nepotrebne pravdne stroške; zlasti, ker je za obravnavanje zadeve potrebno specialistično znanje s področja avtorskih pravic. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 Odvetniške tarife. Iz teh dejstev je razvidno, da so stroški pravdnih strank primerljivi. Ker je tožeča stranka uspela s 56 % zahtevka, kar je približno polovica, je primerno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

20Uspeh obeh pritožnikov je minimalen, zato je odločeno, da sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (165. čl. in 1. odstavek 154. čl. ZPP). Odgovora na pritožbi nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, zato stroški z njuno sestavo niso bili potrebni (1. odstavek 155. čl. ZPP).

--------------------------

(1)Ur. list RS 29/1998

(2)Ur. list RS 138/2006

(3)V naravi materialne pravice je, da se ji je mogoče odpovedati. Enako kot vsaki drugi materialni pravici se je tudi pravici do materialnega izkoriščanja avtorske stvaritve mogoče odpovedati.

(4)Evropska komisija prepoveduje omejevanje avtorjev pri upravljanju z avtorsko pravico zunaj domačega ozemlja (dokaza B16 in B17).

(5)Dovoljuje priobčitev avtorskih del, določa materialne pogoje za njihovo uporabo in nadzoruje uporabo, izterjuje plačila.

(6)Avtorji lahko nimajo interesa za uveljavljanje avtorske pravice npr. zaradi popularizacije.

(7)Praktična težava pri preverjanju repertoarja oz. pogodbenega odnosa avtorja s tožečo stranko in z njo zvezanimi avtorskimi organizacijami je tudi ta, da repertoarji niso stalnica, ampak se spreminjajo (nadomestilo avtorskega honorarja se praviloma izterjuje za več let nazaj).