VSL sodba IV Cp 175/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec naravni oče tožnice, ki jo je 11. 3. 1988 rodila mati M. R. S.. Tožencu je naložilo, da od 1. 3. 2011 dalje tožnici plačuje preživnino v višini 280,00 EUR mesečno. Odločilo je tudi o pravdnih stroških, ki znašajo 220,76 EUR in jih je toženec dolžan povrniti tožnici. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, pa je zavrnilo.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne in ji naloži plačilo pritožbenih stroškov. Podredno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Prvostopenjsko sodišče je prišlo do zaključka o tem, da je on oče tožnice, na podlagi izpovedbe priče M. R. S., ki je tožničina mati. Ta priča pa je pristranska in njena izpovedba ne more biti verodostojna. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je bolj verjelo priči kot njemu. Izpostavlja svojo izpovedbo v zvezi s tem, da je tožničina mati v obdobju zanositve živela v stanovanju z moškim sostanovalcem na X v L. in je tudi sicer imela razširjen socialni krog moških, pri čemer je lahko bila z njimi tudi v intimnih odnosih. Različna navedba meseca zanositve matere tožnice pa mu vzbuja dvom, če je bil v kritičnem času sploh v intimnem stiku z njo. Glede preživnine poudarja, da iz načina življenja tožnice ni zaslediti, da bi živela v pomanjkanju, zato ni razlogov za tako visoko preživnino, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče.

3V odgovoru na pritožbo tožnica izpostavlja, da imajo vse pritožbene navedbe le zavlačevalni namen in da toženec dobro ve, da je njen oče. Pojasnjuje, da je v tožbi prišlo do napake glede časa zanositve in da je tožničina mati v resnici zanosila junija, kot je bilo izpovedano tudi na sodišču. Prisojeno preživnino pa ocenjuje kot minimalno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen in z ničemer izkazan je pritožbeni očitek v zvezi z dokazno oceno sodišča. V 8. členu ZPP je uveljavljeno načelo proste dokazne ocene, kjer je sodniku prepuščeno, da na podlagi posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so resnična in katera ne. Sodišče je pravilno ocenilo izpovedbo tožničine matere in jo štelo kot bistveni dokaz o toženčevem očetovstvu, saj toženec dokazov, ki bi izkazovali drugače, ni predložil. Zaslišan kot stranka je zgolj dopustil možnost, da je imela tožničina mati v času zanositve intimno razmerje tudi z drugimi moškimi, vendar tega dejstva ni z ničemer izkazal; pritožbena navedba, da je v obdobju zanositve živela v stanovanju z moškim sostanovalcem na X , pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP ne more upoštevati. Obenem je tudi sam dopustil možnost, da je tožničin oče, ker je imel intimno razmerje s tožničino materjo v času zanositve. Natančen odgovor o očetovstvu bi toženec lahko dobil na podlagi analize DNK, vendar pa se vabilu Inštituta za sodno medicino ni odzval in je celo umaknil dokazni predlog za opravo DNK analize, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je kot nosilni dokaz upoštevalo pričanje tožničine matere.

6Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Starši so dolžni preživljati otroke tudi po polnoletnosti do izpolnjenega 26. leta starosti, če se redno šolajo (drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2), v nadaljevanju: ZZZDR). Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR).

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v delu, ki se nanaša na odmero toženčeve preživninske obveznosti povsem nekonkretizirana. To, da tožnica ne živi v pomanjkanju, ni nikakršen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je tožničine potrebe ocenilo na 560,00 EUR in tožencu naložilo, da mesečno krije polovico njenih potreb, torej znesek v višini 280,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojeni znesek ustrezen in ne presega višine preživnin, ki se priznavajo v podobnih primerih. Sodišče je tako stroške ustrezno ocenilo in pravično porazdelilo breme preživljanja med oba starša, upoštevaje njune dohodke.

8Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, je dolžna tožnica stroške pritožbenega postopka nositi sama (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami in dopolnitvami