UPRS sodba I U 2224/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo dovolil Zavodu za turizem Kranj prirediti javno prireditev v Kranju v času od 30. 7. do vključno 2. 8. 2009. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je Zavod za turizem Kranj zaprosil za izdajo dovoljenja za izvedbo javne prireditve, da je po dopolnitvi vloge predložil zahtevana dokazila, razpisana je bila tudi ustna obravnava, katere se je udeležil pooblaščenec tožnika. Prvostopenjski organ se pri izdaji odločbe sklicuje na 16. člen Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ), kjer je določeno, da pristojni organ dovoljenje izda, če je organizator v postopku izkazal, da je predvidel zadostne ukrepe za zagotovitev reda, varnosti, življenja in zdravja udeležencev ter drugih oseb, varnosti premoženja ter da shod oziroma prireditev ne bo ogrožala javnega prometa in predstavljala nedopustne obremenitve okolja. Prvostopenjski organ je ugotovil, da iz dejstev, ugotovljenih v postopku, in zbranih dokazov izhaja, da je organizator predvidel zadostne ukrepe za zagotovitev reda, varnosti, življenja in zdravja udeležencev in drugih oseb ter varnosti premoženja. Ob izvedbi ukrepov prireditev ne bo ogrožala javnega prometa in predstavljala nedopustne obremenitve okolja. Iz navedenega razloga je prvostopenjski organ dovoljenje za javno prireditev izdal.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnik je zoper obe odločbi vložil tožbo, v kateri navaja, da mora organizator skladno z določilom drugega odstavka 14. člena ZJZ vlogi za izdajo dovoljenja priložiti soglasje lastnika oziroma upravljavca zemljišča, na katerem se organizira prireditev. V konkretnem primeru je organizator prireditve vlogi priložil pogodbo o oddaji v brezplačno uporabo z dne 15. 7. 2009, sklenjeno z Mestno občino Kranj, s katero mu je slednja dala v brezplačno uporabo skoraj 20.000 m2 trgov in ulic v mestnem središču. Pogodba pa ni soglasje lastnika oziroma upravljavca zemljišča. V pogodbi ni konkretno opredeljeno, kaj dovoljena raba zemljišča obsega, ni razvidno, kakšne prireditvene objekte je organizatorju dovoljeno postaviti na posameznem prireditvenem prostoru, vsebinsko je nedoločna, tako da je na njeni podlagi mogoče legitimirati kot dovoljen praktično vsak poseg na javni površini. Zato je nemogoče preveriti, ali organizator ima soglasje za vsa načrtovana ravnanja. Površina ... je grajeno javno dobro, to pa so zemljišča, namenjena takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon oziroma drug predpis, izdan na podlagi zakona (2. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov). Oseba, ki želi uporabljati javno dobro, mora pridobiti pravico posebne rabe javnega dobra. To pa se pridobi le s konkretnim upravnim aktom. Takšne pravice ni mogoče ustanoviti s civilno-pravnim aktom, ampak z aktom upravnega prava. Tožnik je na ustni obravnavi predložil sklep Upravnega sodišča RS z dne 18. 3. 2009, da je o uporabi javne površine treba odločiti z odločbo. Nadalje tožeča stranka navaja, da je na ustni obravnavi opozorila, da je za postavitev odra z nadstreškom, večjega od 30m2, potrebno gradbeno dovoljenje. Ker je predstavnik organizatorja vedel, da bo brez gradbenega dovoljenja postavljen oder z nadstreškom, je na ustni obravnavi dejal, da bo postavil prireditveni prostor v velikosti 10x6 m2. Predstavnik organizatorja je povedal, da bo ta prireditveni prostor enak, kot je bil na festivalu. Pooblaščenec tožnika meni, da gre v resnici za oder z nadstreškom. V spis je namreč vložil tudi dopis Inšpektorata RS za okolje in prostor, iz katerega je razvidno, da je isti predstavnik organizatorja v prejšnjem letu v zvezi s postavitvijo odra z nadstreškom za prireditev gradbeni inšpektorici izjavil, da šteje oder z nadstreškom za začasni objekt - pokrit prireditveni prostor, za katerega je menil, da ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Gradbena inšpektorica se z njegovo razlago ni strinjala in je pokrit prireditveni prostor poimenovala kot oder z nadstreškom. Tedaj je ugotovila, da gre v konkretnem primeru za nelegalno gradnjo, vendar organizator še vedno nadaljuje s takim prikazovanjem odra z nadstreškom kot „pokritega prireditvenega prostora“. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost v c točki 1. odstavka 17. člena določa, da je enostaven objekt, za katerega ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, oder z nadstreškom, če je njegova tlorisna površina do 30 m2. S tem, ko je prvostopni organ z izpodbijanim dovoljenjem dovolil izvedbo prireditve, ki je obsegala postavitev odra z nadstreškom, večjega od 30 m2, brez gradbenega dovoljenja, je kršil zakon, saj je dopustil postavitev objektov mimo z Zakonom o graditvi objektov predpisanih pogojev. Organ, ki je pristojen za izdajo dovoljenja za javno prireditev, ne more spregledati tega, da objekt nima gradbenega dovoljenja, češ da tega ni dolžan ugotoviti. Šesti odstavek 10. člena ZJZ določa, da če se na prireditvi opravljajo dejavnosti, ki jih urejajo drugi predpisi, morajo biti izpolnjeni tudi pogoji, ki jih za opravljanje dejavnosti določajo ti predpisi. Tožnik opozarja še na to, da prireditveni objekti ovirajo normalno uporabo sosednjih nepremičnin, ki jih lastniki ne morejo uporabljati na funkcionalen način. Izvajanje prireditev posega v pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude lastnikov nepremičnin in najemnikov, ki mejijo na površino ... Hrup javne prireditve pomeni poseg v pravico do zdravega življenjskega okolja in pravico zasebnosti. Tožnik je sprva postavil zahtevek, naj se izpodbijana prvostopenjska odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek, podrejeno pa, naj se ugotovi, da je tožena stranka z izdajo prvostopenjske odločbe posegla v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic, do zasebne lastnine, do svobodne gospodarske pobude in do zdravega življenjskega okolja, v tem primeru zahteva odpravo obeh odločb ter da naj sodišče prepove nadaljevanje poseganja v tožnikove človekove pravice, ki so zgoraj navedene, s tem da od organizatorja zahteva odločbo o pravici posebne rabe javne prometne površine in predložitev gradbenega dovoljenja za postavitev odra. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je njena odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke pa so neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedel organ druge stopnje v svoji odločbi. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Upravno sodišče je tožbo s sklepom opr. št. I U 1712/2009-9 z dne 12. 11. 2009 zavrglo, ker tožnik ni več izkazoval pravnega interesa za presojo zakonitosti odločbe o dovolitvi javne prireditve. Tožnik se je zoper sklep pritožil, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. I Up 528/2009 z dne 7. 12. 2011 pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem se je sklicevalo na stališče ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011, kjer je to ugotovilo, da mora biti zagotovljen sodni nadzor nad zakonitostjo vseh upravnih aktov, torej tudi dovoljenj o izvedbi javne prireditve v upravnem sporu. Ustavno sodišče je v odločbi z dne 10. 11. 2011 navedlo, da lahko tožnik do odprave neskladja Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z ustavo s tožbo zahteva tudi ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba) pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta, če izkaže pravno korist. Glede na navedeno je vrhovno sodišče sklep razveljavilo.

Po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča RS je tožnik posredoval pripravljalno vlogo, kjer je navedel, da je lastnik nepremičnin na naslovu ... in ... ter solastnik nepremičnine na naslovu ... v Kranju. Vsako leto se na ... v Kranju zvrsti večje število javnih prireditev, ki se iz leta v leto ponavljajo in potekajo tako, da se prireditveni prostor nahaja pred nepremičninami v lasti tožnika. Ker lahko skladno z odločbo ustavnega sodišča zahteva ugotovitev, da je bil v svojih pravicah in pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom, tožnik že obstoječemu tožbenemu zahtevku podrejeno dodaja zahtevek, da se ugotovi, da je bil v svojih pravicah in pravnih koristih prizadet z nezakonitim dovoljenjem Upravne enote Kranj št. 218-338/2009-13 z dne 27. 7. 2009 s tem,

- da je upravni organ pri izdaji dovoljenja napačno uporabil določilo ZJZ o obvezni predložitvi soglasja lastnika oziroma upravljavca zemljišča, na katerem se organizira prireditev, in predpise, ki določajo pridobitev pravice posebne rabe javne površine, ter je zmotno štel, da je soglasje upravljavca javne površine izkazano s predložitvijo pogodbe o oddaji v brezplačno uporabo;

- da upravni organ pri izdaji dovoljenja ni uporabil predpisov o graditvi objektov in je izdal dovoljenje, ne da bi organizator izpolnil pogoje, ki so bili za postavitev prireditvenih objektov določeni s predpisi o graditvi objektov, in sicer ni pridobil gradbenega dovoljenja za postavitev prireditvenega odra.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je, upoštevajoč stališče Ustavnega sodišča RS, tožnikovo tožbo tokrat obravnavalo po vsebini, ker je izhajalo iz stališča, da so podane procesne predpostavke za njeno obravnavo. Pravna podlaga za izdajo dovoljenja za javno prireditev je 16. člen ZJZ, ki določa, da pristojni organ izda dovoljenje za shod oziroma prireditev, če je organizator v postopku izkazal, da je predvidel zadostne ukrepe za zagotovitev reda, varnosti življenja in zdravja udeležencev in drugih oseb, varnosti premoženja ter da shod oziroma prireditev ne bo ogrožala javnega prometa in predstavljala nedopustne obremenitve okolja. V obravnavni zadevi sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno dvoje: najprej je sporno to, da po tožnikovem mnenju za soglasje lastnika oziroma upravljavca zemljišča ne zadostuje, da se predloži pogodba o oddaji v brezplačno uporabo, drugo kar je sporno, pa je to, da je bil eden od objektov (oder) postavljen, ne da bi bilo za to pridobljeno gradbeno dovoljenje.

Drugi odstavek 14. člena ZJZ določa, da mora organizator prijavi priložiti soglasje lastnice ali lastnika oziroma upravljavke ali upravljavca zemljišča oziroma prostora, na katerem se organizira shod oziroma prireditev in dokazilo, da je o shodu oziroma prireditvi pisno obvestil lokalno skupnost, če se na shodu oziroma prireditvi z zvočnimi ali drugimi napravami povzroča čezmeren hrup, pa tudi dovoljenje organa, pristojnega za izdajo. To določilo ne določa, v kakšni obliki mora biti soglasje lastnice ali lastnika oziroma upravljavke ali upravljavca zemljišča oziroma prostora podano in zato, ker ni določeno, v kakšni obliki mora biti podano, po mnenju sodišča zadostuje tudi pogodba o brezplačnem najemu. Bistveno je po mnenju sodišča le to, da je volja lastnika oziroma upravljavca o tem, da dovoli uporabo zemljišča, nedvoumno izražena. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. I Up 216/2011 zavzelo stališče, da je občina s pogodbo o oddaji v brezplačno uporabo, torej s civilno-pravnim aktom, kot lastnica stvarnega premoženja izvrševala svojo lastninsko in iz nje izhajajočo upravljavsko pravico na lastnem stvarnem premoženju. Gre za akt poslovanja občine. Oddaja stvarnega premoženja občine v brezplačno uporabo se ne ureja kot upravna zadeva. V tem sklepu je tudi navedeno, da s pogodbo o oddaji zemljišč v brezplačno uporabo občina izraža le svoje soglasje, da se javne površine v njeni lasti, s katerimi upravlja, za določen čas oddajo za določen namen.

Glede tožnikovega očitka, da prireditveni prostor oziroma oder ni imel gradbenega dovoljenja, pa sodišče meni, da je potrebno izhajati iz zgoraj navedene odločbe ustavnega sodišča, kjer je sodišče v izreku odločbe dalo navodilo, da lahko do odprave neskladnosti ZUS-1 z ustavo, tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta, če izkaže pravno korist. Torej pri taki ugotovitveni tožbi mora biti podanih hkrati več pogojev. Ni edini pogoj ugotovitev nezakonitosti akta, ampak mora tožnik izkazovati, da je bil prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih. Sodišče pa meni, da v obravnavanem primeru tožnik ni mogel biti prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, če je bil nek (začasni) objekt na prireditvi postavljen brez gradbenega dovoljenja, saj to ni tista s strani tožnika zatrjevana pomanjkljivost odločbe, ki bi se kakorkoli nanašala individualno na tožnika, zato (tudi) ne more posegati v katero izmed tožnikovih pravic ali koristi.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki 2 izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.