VSRS Sodba II Ips 83/2010

Revizija se zavrne.

Tretja in četrta toženka krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnika sta v denacionalizacijskem postopku med drugim zahtevala vrnitev nepremičnine parc. št. 988/20 k.o. ..., ki v naravi predstavlja peskokop v izmeri 6436 m2. Pravico uporabe na tej nepremičnini je prva tožena družba GPG s sklepom o ustanovitvi delniške družbe v družbeni lastnini z dne 4. 10. 1991 prenesla na novoustanovljeno družbo G. Ta novoustanovljena družba se je 27. 6. 1994 pripojila k drugi toženi družbi K. Prva tožena družba G. je nato s pogodbo o ugotovitvi dejstev in uskladitvi pravnega stanja z dejanskim z dne 1. 12. 2003 dovolila, da se lastninska pravica na parc. št. 988/20 k.o. ... vpiše na drugo toženo družbo K. Druga tožena družba K. je nato 5. 12. 2003 parc. št. 988/20 k.o. ... prodala tretje toženi družbi A., ta pa jo je nato 7. 6. 2004 vložila v osnovni kapital četrte tožene družbe E. Tožnika sta 3. 5. 1993 na podlagi 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) zoper prvo toženo družbo G. dosegla izdajo začasne odredbe, da se ji prepove lastninsko preoblikovanje podjetja glede parc. št. 988/20 k.o. ...

2Tožnika sta s tožbo z dne 26. 10. 2006 na podlagi drugega odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zahtevala ugotovitev ničnosti zadnjih treh pogodb. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi prvih dveh toženih družb in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o ugotovitvi dejstev in uskladitvi pravnega stanja z dejanskim z dne 1. 12. 2003 zavrnilo. Odločilo je, da je prva toženka z nepremičnino razpolagala že s sklepom o ustanovitvi delniške družbe v družbeni lastnini, ko je tudi že izstavila zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo pravice uporabe, delniška družba pa je nepremičnino tudi prevzela v posest. Pritožbo tretje in četrte toženke pa je zavrnilo in potrdilo odločitev, da sta druga in tretja pogodba nični.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje tretja in četrta toženka vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagata, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tudi njuni pritožbi ugodi in zavrne zahtevek za ugotovitev ničnosti druge in tretje pogodbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej opozarjata, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, saj ta odločitev nikakor ne bo vplivala na njun pravno varovani položaj v denacionalizacijskem postopku. Menita, da tožnika od ugotovitve ničnosti druge in tretje pogodbe nimata nič, saj tretja in četrta toženka nista denacionalizacijski zavezanki. Poudarjata, da bi bil položaj tožnikov v denacionalizacijskem postopku varovan le, če bi lahko od prve ali druge toženke zahtevali vrnitev nepremičnine, to pa bi bilo zagotovljeno le, če bi bila začasna odredba vročena denacionalizacijskemu zavezancu. Menita, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je denacionalizacijska zavezanka le prva toženka, zato ni jasno, kaj naj bi tožnika dosegla s pravnomočno ugotovitvijo ničnosti sedaj prekinjene verige poslov. Opozarjata, da že druga toženka ni vedela za denacionalizacijski postopek in ji tudi ni bila vročena začasna odredba, zaradi česar se določilo 88. člena ZDen nanjo ne more nanašati. Poudarjata, da je v primeru, ko zavezanec ne ve za denacionalizacijske zahtevke, lahko kontroliran le po ZLPP prek Agencije za privatizacijo RS, s soglasjem katere pa je bil družbeni kapital prve toženke že dne 30. 9. 1992 prenesen na Sklad RS za razvoj z obveznostjo, da prevzame obveznosti do morebitnih denacionalizacijskih upravičencev. Revidentki zato menita, da v še odprtem denacionalizacijskem postopku torej ne bo mogoče odločiti, da se nepremičnina odvzame četrti toženki, saj ta ni denacionalizacijska zavezanka. Opozarjata, da je napačno tudi stališče sodišča druge stopnje, da ni pomembno, ali je bila začasna odredba toženkam vročena ali ne, saj učinkuje namreč le proti tistim subjektom, katerim je bila vročena. Poudarjata, da se je četrta toženka v zemljiško knjigo vpisala na podlagi veljavnega pravnega posla in ni bila seznanjena z začasno odredbo, torej je bila dobroverna in jo varuje načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige.

4Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Res je, da je za dopustnost ugotovitvene tožbe v 181. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisano, da mora tožnik izkazati pravni interes. Ta predpostavka je izpolnjena, če tožnik izkaže, da je njegov pravni položaj ogrožen in da nima možnosti drugega pravnega sredstva, da bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. Revidenta imata prav, da je zato na tožniku, da izkaže, da mu bo ta tožba omogočila zahtevati vrnitev nepremičnine v naravi.

7Zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb po 88. členu ZDen je namenjen temu, da denacionalizacijski upravičenec s takšnim zahtevkom doseže vrnitev premoženja na osebo, ki je po določbah ZDen denacionalizacijski zavezanec. Revidentki zatrjujeta, da družba K., ki bi bila glede na ugotovitev o ničnosti tretje in četrte pogodbe zavezanka za vrnitev nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, to v nobenem primeru ne more biti, ker zoper njo ni bila izdana začasna odredba po določbah ZLPP.

8Stališče revidentk je zmotno. Namen začasne odredbe po 9. in naslednjih členih ZLPP je v zavarovanju zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pa parc. št. 988/20 k.o. ... nikdar ni bila predmet lastninskega preoblikovanja podjetij. Parc. št. 988/20 k.o. ... je bila še pred uveljavitvijo ZDen v premoženju G. je imel na njej pravico uporabe. Ta pravica uporabe se je nato prenašala zunajknjižno. G. je 4. 10. 1991 pravico uporabe najprej prenesel na L. Tožnika sta 3. 5. 1993 izposlovala začasno odredbo po ZLPP, vendar seveda zoper zemljiškoknjižnega imetnika uporabe, družbo G., ki pa ob izdaji začasne odredbe pravice uporabe ni več imela, saj je bila ta že prenesena na L. 27. 6. 1994 se je L. pripojila K. in pravica uporabe je takrat prešla na K. Z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) 1. 1. 2003, je G. formalno pridobila lastninsko pravico na parc. št. 988/20 k.o. .... (čeprav je dejansko pravico uporabe imela že K.) in je zato 1. 12. 2003 lahko dovolila vknjižbo lastninske pravice na K. Parc. št. 988/20 k.o. ... torej tudi ni bila predmet lastninjenja K. Dejstvo, da zoper K. ni bila izdana začasna odredba po določbah ZLPP, tako ne more biti pravno pomembno.

9Po 88. členu ZDen od uveljavitve tega zakona dalje ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so v nasprotju s to določbo so nični. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da glede na vsebino določbe 88. člena ZDen morebitna dobrovernost pogodbenikov ne vpliva na presojo veljavnosti pravnega posla(1). Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje, da v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, da izdana začasna odredba po ZLPP tretji in četrti toženki ni bila vročena.

10Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP

---.---

Op. št. (1): Glej tudi J. Breznik in ostali, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 537.