VSRS Sodba I Ips 9457/2009-86

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je S. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi obsojenčeve zagovornice sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu kazen, določeno v pogojni obsodbi, znižalo na 7 mesecev zapora, pritožbo pa zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zagovornica obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bila sprememba obtožbe na glavni obravnavi nedopustna, saj je bil državni tožilec, že ko je vlagal obtožni predlog, seznanjen z vrednostjo delovnega stroja. Sodišče tako ne bi smelo obdolžencu soditi za kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Po mnenju vložnice je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je podano nasprotje med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom glede vprašanja, ali je bila prodajna pogodba za stroj kriva. Nadalje vložnica šteje, da je dokazna ocena glede spominskih težav obdolženca nesprejemljiva in celo posega v obdolženčevo pravico do molka. Graja tudi dokazno oceno sodišča glede tega, ali so bile s prostim očesom vidne ponareditve cifer serijske številke delovnega stroja ali ne. Trdi, da so policisti nezakonito opravili preiskavo delovnega stroja in se na dokaze, ki so bili s tem pridobljeni, sodba ne bi smela opirati. Zagovornica obsojenca predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da sprememba obtožnega predloga ni bila nezakonita. Nadalje ugotavlja, da dokazna ocena obdolženčevega zagovora ni posegla v njegovo pravico do molka, nezakonit pa tudi ni bil pregled delovnega stroja – rovokopača, ki ga je opravila policija. Ker tudi kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane, vrhovna državna tožilka ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4V spisovnem gradivu, ki ga je imelo na razpolago Vrhovno državno tožilstvo pred vložitvijo obtožnega predloga, so bili različni podatki o vrednosti delovnega stroja, ki je predmet kaznivega dejanja. Tožilstvu zato ni mogoče očitati zlorabe instituta spremembe obtožbe, ker je šele med glavno obravnavo ugotovil, kakšna je bila dejanska vrednost ukradenega delovnega stroja, ki ga je pridobil obsojenec. Sprememba obtožbe tudi ni posegla v pravico obsojenca do obrambe.

5Nikakršnega nasprotja ni med izrekom sodbe sodišča prve stopnje in njeno obrazložitvijo, v kateri je ugotovljeno, da kupoprodajna pogodba, s katero razpolaga sodišče, ni prava listina, saj ne izvira od prodajalca in nima pravilnega datuma kupoprodaje, saj v tistem času rovokopač sploh še ni bil sestavljen in uvožen v Slovenijo. Prav na podlagi takšne ugotovitve, ob upoštevanju še drugih ugotovljenih okoliščin, sodišče tudi ugotavlja, da je obsojenec vedel, da je bil delovni stroj, ki ga je kupil, pridobljen s kaznivim dejanjem.

6Dokazna ocena obsojenčevega zagovora, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, ne posega v njegovo pravico do molka. Obsojenec je v svojem zagovoru pojasnjeval, kako je prišel do delovnega stroja, za katerega se je izkazalo, da je bil pred tem ukraden, njegov zagovor pa je bil v nasprotju z drugimi dokazi, ki jih je izvedlo sodišče. Ko so mu bila ta nasprotja predočena, se je izkazalo, da se spominja podrobnosti nakupa, za katerega je sodišče ugotovilo, da ga ni bilo oziroma je potekal v drugem času in drugače, ni pa obdolženec želel pojasniti oziroma ni se spomnil dejstev in okoliščin, ki bi lahko zadevo razjasnile. Sodišče je zato utemeljeno ocenilo, da selektivnost spomina obsojenca kaže, da ne govori resnice in zato njegovemu zagovoru tudi ni sledilo.

7Iz zbranih podatkov spisa in fotografij je jasno razvidno, da je bila serijska št. delovnega stroja prenarejena in jasno je tudi, da sta policista, ki sta to ugotovila in stroj zasegla, opravila pregled delovnega stroja v skladu z drugim odstavkom 148. člena ZKP, za kar nista potrebovala odredbe sodišča. Ugotovitve tega pregleda zato ne predstavljajo nedovoljenega dokaza – sadeža zastrupljenega drevesa (drugi odstavek 18. člena ZKP).

8Izpovedba priče Ž. S. ni v direktnem nasprotju z ugotovitvami prič A. V. in A. G. Slednja sta bila pri pregledu stroja osredotočena tudi na ugotavljanje pristnosti serijskih številk rovokopača, medtem ko S. očitno ni imel razloga za tako natančen pregled stroja. Zatrjevanje, da bi razlike v izpovedbah morale vzbuditi vsaj dvom v navedbe oškodovanca, predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja predstavljajo tudi pomisleki vložnice v ugotovitev sodišča, da je obsojenec vedel, da je bil rovokopač pridobljen s kaznivim dejanjem.

9Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, niso podane, deloma pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva zato ni utemeljena in jo je bilo treba v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti. Vrhovno sodišče je obsojenca v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti.