VSRS Sklep X Ips 274/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor, št. 351-761/2009-31 (7113) z dne 19. 10. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, 35108-47/2010/NiK-18 z dne 3. 2. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo počitniškega objekta – prostostoječega enostanovanjskega objekta na delu zemljišča parc. št. ...

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

7Revident glede dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 uveljavlja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Navaja, da zahteva, da se mu na zazidljivem delu njegovega zemljišča omogoči gradnja objekta, ki po njegovi oceni ustreza pogojem iz tretjega odstavka 41. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Maribor (v nadaljevanju Odlok o PUP) ne glede na to, da del površin, ki služijo redni rabi objekta (t. i. funkcionalno zemljišče), ni del stavbnega zemljišča. Razlaga določb Odloka o PUP, kot jo podaja sodišče prve stopnje, tožniku preprečuje kakršnokoli gradnjo na sicer zazidljivem zemljišču, za katerega je plačal komunalni prispevek in nadomestilo za spremembo namembnosti, s čimer se ga dejansko razlašča. Navaja še, da izpodbijana sodba zato predstavlja nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, njeno pridobivanje in uživanje tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija – torej tudi možnost gradnje, če gre za zazidljivo zemljišče. Navedeno pomeni, da je treba nejasne določbe predpisov, ki urejajo gradnjo objektov, tolmačiti tako, da so kar najmanj restriktivni in da gradnjo omogočajo, ne pa preprečujejo. V izpodbijani sodbi uporabljena razlaga predpisov zato nasprotuje ustavno varovanim lastninskim upravičenjem tožnika, zaradi česar je v tej zadevi izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Iz navedenega izhaja, da revident kot pomembno pravno vprašanje uveljavlja vprašanje, ali mora biti tudi del površin, ki služi redni rabi objekta (t. i. funkcionalno zemljišče), del stavbnega zemljišča.

9S takšnim vprašanjem revident ni izkazal dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1, saj gre za vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila določb 24. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in petega odstavka 127. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1B) in ki v teoriji in praksi ne sproža posebnih dilem. Tako vprašanje pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 60/2012 in ostale) ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10V tej zadevi gre za vprašanje, ali je za pridobitev gradbenega dovoljenja potrebno, da zemljišče, ki je s planskimi akti predvideno za gradnjo (stavbno zemljišče), obsega zemljišče, na katerem stoji objekt (fundus), ali pa mora vključevati tudi zemljišče, na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu. Gre torej za razlago pravnega pojma stavbnega zemljišča oziroma gradbene parcele. Iz navedenih določb ZPNačrt in ZGO-1 po presoji Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da mora stavbno zemljišče, na katerem je predvidena gradnja zajeti tudi zemljišče, na katerem bodo urejene površine, ki bodo služile objektu.

11Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Z ZGO-1B, ki je začel veljati hkrati z ZPNačrt (15. 4. 2008), je bil zaradi uskladitve zakonskih neskladij odpravljen dotedanji pojem gradbene parcele, ki je bil nadomeščen s pojmom stavbnega zemljišča, opredeljenim v ZPNačrt, v petem odstavku 127. člena ZGO-1B pa je določeno, da se z dnem začetka uporabe tega zakona šteje, da pojem gradbena parcela pomeni zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu (prim. II Ips 101/2011).

12Vrhovno sodišče še dodaja, da revident z navedbami, da na njegovem zazidljivem zemljišču ni dovoljena prav takšna gradnja, kot jo je uveljavljal v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ne more uspešno izkazati posega v lastninskopravno varstvo iz 33. člena Ustave RS in s tem dovoljenosti revizije.

13Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident namreč ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

15Revident le na splošno navaja, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, ker bo zato vrednost njegovega zemljišča padla s 30.000 EUR na 2.000 EUR, s čimer vrednost škode, ki je s tem nastala, presega vrednost, ki je za dovoljenost revizije opredeljena v 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1.

16Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Glede na pojasnjeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu pa revident le z navedbami o zmanjšani vrednosti zemljišča ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1.

17Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

18Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.