VSRS Sodba Uv 15/2012

Pritožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Volilna komisija 8. volilne enote (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o državnem svetu (v nadaljevanju ZDSve) v zvezi z 38. in 58. členom Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ) zavrnila ugovor tožeče stranke zoper sklep Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občine Beltinci in Občinskega sveta Občine Beltinci, ki sta zavrnila predlog kandidature B. B. za elektorja kot nepopoln. Ugotovila je, da postopek izvolitve predstavnikov v volilno telo v Občini Beltinci urejajo Pravila za izvolitev predstavnikov v volilno telo za volitve člana državnega sveta in za določitev kandidata za člana državnega sveta (Ur. l. RS, št. 92/2002; v nadaljevanju Pravila) in da je v drugem odstavku 5. člena Pravil določeno, da morajo predlagatelji k predlogu za elektorja oziroma za člana državnega sveta priložiti („predložiti“) tudi soglasje kandidata. Ker soglasje za kandidata B. B. (tožečo stranko) predlogu ni bilo priloženo, je tožena stranka presodila, da je ugovor neutemeljen.

2Zoper to odločbo se pritožuje tožeča stranka, ki meni, da je odločitev tožene stranke nezakonita. Soglasje kandidatov za predstavnike v volilno telo v ZDSve ni predpisano, saj ta zahteva soglasje samo za kandidate za člane državnega sveta. Tožena stranka je o ugovoru odločila šele 25. 10. 2012, to je po izteku roka, ki ga določa zakon, s čemer je posegla v tožnikovo volilno pravico iz 43. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in tudi v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ker je bil vložen sedemnajst dni pred odločitvijo tožene stranke, s prepozno odločitvijo pa je bilo tožeči stranki onemogočeno, da bi uporabila pravno sredstvo iz 104. člena ZVDZ. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tudi ni opredelila do njene navedbe, da vloga, s katero je bil volilni komisiji občinskega sveta posredovan obravnavani predlog, podpisala kot član občinskega sveta, ter do navedbe, da bi bilo primerno in pravilno, da bi se predlagateljem v primeru, če je vloga dejansko nepopolna, to sporočilo in jim s tem omogočilo, da nepopolno vlogo dopolnijo v razumnem roku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po prvem odstavku 14. člena ZDSve lokalne skupnosti izvolijo svoje predstavnike v volilno telo v skladu s svojimi pravili. Občina Beltinca je pravila določila s Pravili, ki so bila objavljena v Uradnem listu RS že v letu 1992. Drugi odstavek 5. člena Pravil določa, da mora biti predlogu za elektorje in za člane državnega sveta predložena tudi soglasja kandidatov. Predloge z osebnimi podatki kandidatov za elektorje oziroma za člane državnega sveta posredujejo predlagatelji pisno Komisiji za mandatna vprašanja volitve in imenovanja pri Občini Beltinci. (v nadaljevanju pristojna komisija).

5V obravnavnem primeru med strankama ni spora o tem, da pisno soglasje tožeče stranke kot kandidata za predstavnika v volilno telo (elektorja) za volitve v državni svet pristojni komisiji ni bilo predloženo in tožeča stranka tudi ne trdi, da bi bilo predloženo občinskemu svetu pred dnem odločanja o izvolitvi elektorjev.

6Glede na to, da Pravila zahtevajo predložitev soglasja pred odločanjem o predlogu kandidature tudi za elektorje, predlog kandidature za B. B. kot predstavnika Občine Beltinci v volilno telo (elektorja) ni bil popoln in s tem tudi ne skladen z določbo prvega odstavka 14. člena ZDSve, ki glede pogojev za popolnost predlogov napotuje na pravila posamezne lokalne skupnosti. Izpodbijana odločba je zato po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

7Na odločitev sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, da ZDSve soglasja za elektorja ne predpisuje. ZDSve to vprašanje prepušča pravilom interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti, zahteva drugega odstavka 5. člena Pravil pa po presoji sodišča ni nerazumna in tudi ne v nasprotju s 50. členom ZVDZ, ki določa, da je za vsako kandidaturo potrebno pisno soglasje kandidata in da je soglasje nepreklicno. Ta zakonska določba se po 10. členu ZDSve pri volitvah članov državnega sveta uporablja primerno, kar glede na posebnosti sistema teh volitev v državni svet pomeni, da se lahko, če je to določeno v pravilih iz 14. oziroma 15. člena ZDSve, njena vsebina nanaša tudi na kandidate za elektorje.

8Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča na odločitev ne more vplivati pritožbena navedba, da je tožena stranka odločila po preteku 48-urnega roka iz drugega odstavka 103. člena ZVDZ v zvezi z 10. členom ZDSve, to je v 48. urah od izteka roka za predložitev list kandidatov. Vrhovno sodišče se strinja s tožečo stranko, da tožena stranka ni odločila v navedenem roku, ki se je iztekel 23. 10. 2012 ob 24.00 uri, tožena stranka pa je odločila 25. 10. 2012 in odločbo tožniku poslala po pošti 29. 10. 2012, kar je v nasprotju z navedeno zakonsko določbo, vendar pa se ne strinja, da je s tem tožeči stranki odvzela pravno sredstvo iz 104. člena ZVDZ. To pravno sredstvo namreč ni pravno sredstvo, ki bi bilo na razpolago kandidatom ali njihovi predstavnikom, temveč gre za pravno sredstvo, ki ga Državna volilna komisija (lahko) uporablja le po uradni dolžnosti (v izvajanju funkcije skrbi za zakonitost volitev in enotno uporabo določb ZVDZ, ki se nanašajo na volilne postopke, glej točko 1) prvega odstavka 37. člena ZVDZ). Pravno sredstvo, ki je zoper odločbo pristojne volilne komisije na voljo kandidatu, je pritožba iz 105. člena ZVDZ, ta pa tožeči stranki z navedeno zamudo roka za odločanje ni bila odvzeta in zaradi nje ni bilo poseženo v tožnikovi ustavni pravici iz 22. oziroma 43. člena URS.

9Na odločitev sodišča tudi ne more vplivati nadaljnji pritožbeni ugovor, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do navedbe, da je tožeča stranka podpisala dopis, s katerim je bil predlog njene kandidature za elektorja poslan pristojni komisiji Občine Beltinci. Po presoji Vrhovnega sodišča takšen podpis ne more nadomestiti soglasja h kandidaturi, ki je glede na določbe 50. člena ZVDZ nepogojna in nepreklicno zavezujoča pisna izjava kandidata.

10Odločitev Volilne komisije 8. volilne enote v izpodbijani odločbi je torej pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63.člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ta zakon je sodišče uporabilo na podlagi četrtega odstavka 105. člena ZVDZ v zvezi z 10. členom ZDSve.