VSRS Sklep X Ips 125/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške postopka.

2Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata in redarstva, Vrhnika, št. 061-119/2010-9 z dne 15. 7. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 061-20/10-21 z dne 13. 8. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ revidentoma naložil, da v roku treh dni po prejemu odločbe odstranita količke, postavljene v varovalnem pasu javne poti parc. št. ... na zemljišču parc. št..., v lasti zavezancev; v nasprotnem primeru bo na stroške zavezancev odstranitev izvedlo pooblaščeno javno podjetje.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavljata revidenta, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

7Revidenta navajata, da gre v tem primeru po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno vplivalo na odločitev.

8Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta s splošno trditvijo, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in odstop od sodne prakse Ustavnega sodišča, nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Revidenta bi namreč morala po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 6. točka te obrazložitve) najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost po vsebini zadeve. Glede uveljavljanega odstopa od sodne prakse pa bi morala opraviti tudi primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Ustavnega sodišča, s katerimi utemeljujeta odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 513/2009 in X Ips 187/2012). Tega pa revidenta nista storila s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča U-I-357/06 in U-I-278/10, saj nista opredelila pravnega vprašanja, glede katerega uveljavljata odstop od sodne prakse, niti ne pojasnita, v čem naj bi bila situacija v obravnavani zadevi primerljiva s situacijo, obravnavano v navedenih odločbah Ustavnega sodišča. Tega tudi nista storila z navedbo, da je bil v obravnavani zadevi tako kot pri navedenih odločbah Ustavnega sodišča sporni del ceste že pred izdajo Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v občini Log – Dragomer (Ur. l. RS, št. 51/08, prej Odlok o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v občini Vrhnika, Ur. l. RS, št. 8/99) v zasebni lasti. Iz navedenih odločb Ustavnega sodišča namreč izhaja, da gre v tam obravnavanih zadevah za situacijo, ko na zemljiščih v zasebni lasti ni bil izveden postopek razlastitve. Da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pa izhaja iz revizijskih navedb in podatkov v upravnem spisu, saj je iz njih razvidno, da je bil razlastitveni postopek za obravnavana zemljišča v času izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe že začet. Glede na navedeno zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revidenta le pavšalno navajata, da ima izpodbijana odločitev zanju zelo hude posledice, nista izkazala dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1.

11Ker revidenta nista izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).