VSRS Sklep X Ips 11/2012

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1336/2010-23 z dne 22. 11. 2011 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

1S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-37/93-362 z dne 1. 6. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-82/2009/3 z dne 30. 7. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njen predlog, da se delna odločba iste upravne enote, št. 321-37/93-D-DD z dne 27. 10. 1998, izreče za nično v delu, ki se nanaša na parc. št. ..., vse k. o. ...

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko uveljavlja le aktivna stranka, to je tista, na katere zahtevo se sicer lahko začne upravni postopek. Ker revidentka ni aktivna stranka, niso podani razlogi za izrek v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe za nično. Revidentka se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, saj ji je bil v tem postopku položaj stranke priznan, ni pa bil ugotovljen uveljavljan ničnostni razlog.

3Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer tako zaradi pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve, kakor tudi zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. V reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bila delna odločba o denacionalizacije z dne 27. 10. 1998, s katero je bilo stranki z interesom vrnjeno tam navedeno premoženje, izdana brez zahteve upravičene stranke, zato je podan ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Upravni organ bi zato moral že sam po uradni dolžnosti navedeno odločbo izreči za nično. Nasprotuje kakršnemukoli oženju kroga upravičenih oseb za uveljavljanje ničnosti, kot so določeni z 280. členom ZUP. Uveljavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva, saj ni jasno, ali sodišče prve stopnje krog upravičenih oseb za uveljavljanje ničnosti iz 280. člena ZUP oži le na t. i. aktivno stranko ali pa iz njega izključuje le druge stranke in stranske udeležence. Navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre za kršitev načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, saj je tudi v postopkih, ki so se vodili glede prepozno vložene zahteve za denacionalizacijo, uspela šele v upravnem sporu zoper že dokončne upravne odločbe.

4Stranka z interesom na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Revizija je utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je revidentka izkazala, da je podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, kdo sodi v krog oseb, ki so upravičene uveljavljati ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali je delna odločba o denacionalizaciji, št. 321-37/93-D-DD z dne 27. 10. 1998, v delu, ki se nanaša na zemljišča parc. št. ..., ki so bila tedaj vpisana v vl. št. ... k. o. ...., nična iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

9Z navedeno delno odločbo so bila navedena zemljišča, na katerih je bila do tedaj kot imetnica pravice uporabe v zemljiški knjigi vpisana revidentka (oziroma njena pravna prednica), v naravi vrnjena denacionalizacijskim upravičenkam. Revidentka uveljavlja, da je bilo o vrnitvi navedenih zemljišč odločeno brez zahteve stranke.

10Po določbi 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP(1)), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

11Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek navedene denacionalizacijske odločbe za nično po določbi 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je štelo, da je uveljavljanje ničnosti po tej določbi ZUP vezano na t. i. aktivno stranko v postopku, t. j. tisto stranko, na katere zahtevo se sicer lahko začne upravni postopek (128. člen ZUP), kar pa revidentka kot zavezanka za vrnitev premoženja v obravnavanem postopku ni bila.

12S takšno razlago določbe 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je sodišče prve stopnje revidentki, ki je kot zavezanka sicer imela položaj stranke v postopku izdaje odločbe, katere ničnost uveljavlja, dejansko odreklo aktivno legitimacijo za uveljavljanje navedenega ničnostnega razloga.

13Kdo so lahko vlagatelji predloga za izrek ničnosti odločbe, določa prvi odstavek 280. člena ZUP. Ta določa, da se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011 ničnost upravne odločbe lahko uveljavljajo tudi osebe, na katere pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, in sicer ne glede na to, ali so v postopku njene izdaje imele formalni položaj stranke.

14Ničnost upravne odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku, na podlagi katerega se za nično lahko izreče odločba le iz razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in ki predstavljajo najtežje kršitve v postopku izdaje odločbe. Njihovo uveljavljanje zato ni časovno omejeno, krog upravičenih predlagateljev za izrek ničnosti odločbe pa poleg strank zajema tudi državnega tožilca in državnega pravobranilca. Organ je dolžan na ničnost paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa je v okviru določb ZUS-1 (drugi odstavek 37. člena in drugi odstavek 78. člena) dolžno ravnati tudi sodišče. Tako širok krog predlagateljev postopka za izrek ničnosti odločbe ter obveznost organa, da na ničnost pazi po uradni dolžnosti, upravičuje prav teža kršitev, ki so po določbi prvega odstavka 279. člena ZUP razlog za ničnost.

15Navedeno velja tudi za ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Tudi na ta ničnostni razlog mora organ paziti po uradni dolžnosti, legitimacijo za njegovo uveljavljanje pa imajo tudi osebe iz 280. člena ZUP, torej tudi stranke. V obravnavani zadevi to pomeni, da je tudi revidentka, ki je imela položaj stranke v postopku izdaje delne odločbe, katere ničnost uveljavlja, upravičena uveljavljati ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

16Ker je bilo v obravnavani zadevi zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določbe 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP), zaradi katere je sodišče prve stopnje revidentki odreklo aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnostnega razloga iz navedene določbe ZUP, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo v novem sojenju moralo presoditi, ali je v obravnavani zadevi podan s tožbo uveljavljani ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

17Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih revizijskih ugovorov, saj ti za odločitev niso bili pravno pomembni.

K II. točki izreka:

18Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

----

Op. št. (1): 128. člen ZUP določa: V stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana.