VSL sklep II Cp 1636/2012

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
II. Pritožnica Z. M. nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1Z izpodbijanim delnim sklepom je sodišče prve stopnje za prevzemnika zaščitene kmetije določilo zapustničinega sina A. O..

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je zapisalo, da nepremičnine, ki so navedene v izpodbijanem sklepu, tvorijo zaščiteno kmetijo na podlagi odločbe Upravne enote Cerknica št. 32101-39/01 z dne 18. 12. 2003. V primeru zakonitega dedovanja zaščiteno kmetijo deduje praviloma en dedič (ZDKG v členih od 7 do 20).

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje zakonita dedinja Z.M., ki v obrazložitvi med drugim navaja, da je pokojna O.M. umrla 24. 9. 1999. V času smrti kmetijsko gospodarstvo, ki je bilo do smrti v lasti M. O., ni bilo opredeljeno kot zaščitena kmetija. Kmetija je postala zaščitena predvsem zaradi ravnanj in želje zapustničinega sina A. O.. Ta je status kmeta pridobil pri svojih 61 letih in le mesec dni pred smrtjo svoje matere, vse z namenom, da sebe predstavi kot najprimernejšega dediča in tako deduje bistveno več, kot bi mu pripadalo v primeru, če kmetija ne bi bila zaščitena. Ker v trenutku smrti pokojne O. M. zaščitena kmetija

ni obstajala, bi moral postopek teči po Zakonu o dedovanju in ne po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je odločitev, da o dedovanju kmetije odloči na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, utemeljilo na podlagi odločbe Upravne enote Cerknica št. 32101-39/1 z dne 18. 12. 2003, s katero je bilo ugotovljeno, da zaščiteno kmetijo tvorijo nepremičnine, ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa.

5Sporne nepremičnine so v smislu prvega odstavka 4. člena ZDKG pridobile status zaščitene kmetije 11. 12. 2003, torej po smrti zapustnice, ki je umrla 24. 9. 1999. Dedovanje po umrlem se uvede z njegovo smrtjo in po 132. členu ZD s tem trenutkom pokojnikova zapuščina po samem zakonu preide na njegove dediče. Sklep o dedovanju je zgolj dekleratorne narave, zapuščino pa lahko tvori le tisto premoženje (pa tudi obveznosti, ki so pasiva zapuščine), ki je ob smrti pripadalo zapustniku. Predmet dedovanja po pokojnici v konkretnem primeru tako ni bila zaščitena kmetija, ampak nepremično premoženje, opredeljeno v izreku izpodbijanega sklepa. Ob tem je potrebno upoštevati tudi načelnopravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 6. 1988, da mora biti kmetija zaščitena ves čas postopka, če naj se uporabijo določila zakona, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij, torej ob uvedbi dedovanja in ob odločitvi v zapuščinskem postopku. V trenutku odločanja v zapuščinskem postopku imajo nepremičnine navedene v izreku izpodbijanega sklepa status zaščitene kmetije, tega statusa pa niso imele v trenutku, ko je zapustnica umrla, zato pri odločitvi v zapuščinskem postopku ob upoštevanju načelnopravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča, ni mogoče uporabiti določb ZDKG ampak določila ZD.

6Pritožba zakonite dedinje se tako pokaže kot utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in skladno z določilom 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

7Pritožbeni stroški Z. M. so izdatki, ki so nastali zaradi izvedenega zapuščinskega postopka. ZD izrecno določa, da takšne stroške trpi stranka sama (174. člen ZD). Zato pritožbeno sodišče, kljub temu, da je pritožnica v pritožbenem postopku uspela, ni ugodilo njenemu predlogu za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.