VSL sodba I Cp 1302/2012

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 605 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 614,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku, (1) da je sklep o sprejemu Prostovoljnega gasilskega društva B v članstvo Agrarne skupnosti B, sprejet na Občnem zboru agrarne skupnosti 6. 3. 2010, nezakonit, (2) da se ugotovi, da Prostovoljno gasilsko društvo B ni član Agrarne skupnosti B, in (3) da mora toženka pri Upravni enoti Radovljica zagotoviti izbris Prostovoljnega gasilskega društva B iz registra članstva Agrarne skupnosti B, sicer se izbris opravi na podlagi te sodbe.

2.Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo, ker Prostovoljno gasilsko društvo B (v nadaljevanju PGD) z včlanitvijo ni pridobilo nobenih upravičenj, ki bi ogrožala pravni položaj tožnice bodisi v članstvu bodisi v obsegu premoženjskih pravic v toženki. Tožnica ni izkazala neposredne pravne koristi, potrebne za odločanje o ugotovitveni tožbi. Toženka je ugovarjala stvarno pristojnost v smislu nepravdnega postopka, a se sodba do teh navedb ni opredelila. Vstop v agrarno skupnost ni pridobitni način lastninske pravice. Tožnica tega tudi ne zatrjuje. Članstvo PGD v toženki zato ne vpliva na obseg tožničinih pravic niti v kvantitativnem niti v kvalitativnem pogledu. PGD tudi nima pravice glasovanja v toženkinih organih. Iz toženkinih Pravil jasno izhaja, da imajo pravico glasovanja in s tem možnost odločanja le tisti, ki imajo deležno pravico. Včlanitev PGD ne vpliva niti na predkupno pravico, ker imajo po pravilih predkupno pravico toženka kot celota, nato pa posamezni člani, ki jim je kmetijstvo pomemben vir preživljanja. Sodba tudi zmotno razlaga 20. člen Pravil o pogojih za včlanitev v toženko. Z razlago, ki jo ponuja sodba, se arbitrarno posega v demokratičnost in samostojnost toženkinega delovanja. Toženka trdi, da je sodna intervencija upravičena le v primeru grobih in usodnih kršitev zasebnih gospodarskih subjektov oziroma združenj, ki imajo neposreden škodljiv učinek na posameznikov pravni položaj. Napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da obstajata samo dva načina za pridobitev članstva v toženki, tj. dedovanje in prenos solastninskega deleža na podlagi pravnega posla. Sodba sicer ponuja toženki kot rešitev spremembo Pravil v smeri izrecne določitve možnosti za samostojno pridobivanje članstva. Ne glede na to pritožnica vztraja, da so že sedanja Pravila dovolj jasna. Odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, ker ni specificirana. Ker je kot sedež tožničinega pooblaščenca navedena Ljubljana, ne more biti upravičen do prevoznih stroškov na relaciji Koper – Radovljica – Koper, niti za večkratno plačilo posameznih postavk tarife. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže ali zavrne ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnica je zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa o sprejemu PGD med toženkine člane, ugotovitev, da PGD ni toženkin član, in naložitev toženki, da pri pristojnem organu zahteva izbris iz registra članstva. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da ima tožnica pravni interes za odločitev o postavljenem zahtevku, ker ima kot toženkina članica pravico ugotavljati skladnost odločitev agrarne skupnosti z zakonom in s Pravili in ker se je s sprejemom PGD v članstvo spremenil obseg tožničinih premoženjskih pravic in članskih upravičenj. Ker je v skladu s Pravili dovoljena le včlanitev na podlagi dedovanja ali pravnega posla, PGD pa ni izpolnjeval nobene od teh okoliščin, je odločitev o njegovem sprejemu v članstvo nezakonita in ni postal toženkin član.

6.Pritožba narekuje odgovor na vprašanje, ali ima tožnica zahtevek za ugotovitev, da je bila odločitev agrarne skupnosti (oziroma njenega organa) nezakonita, in ali nespoštovanje pravil skupnosti o pogojih za včlanitev pomeni nezakonitost in posledično pravno neučinkovitost take odločitve.

7.Po zakonski opredelitvi je agrarna skupnost skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti (prvi odstavek 2. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic – v nadaljevanju ZPVAS). ZPVAS, ki v večjem delu ureja ponovno vzpostavitev agrarnih skupnosti in vrnitev njihovega premoženja in pravic, vsebuje nekaj določb o lastninskopravnem položaju agrarne skupnosti in njenih članov ter o upravljanju s premoženjem, večinoma pa je ureditev razmerij v agrarni skupnosti prepuščena dogovoru članov v okviru splošnih pravil civilnega prava. Razmerje med člani agrarne skupnosti in skupnostjo je civilnopravne narave. Sodno varstvo v takih sporih je (v odsotnosti posebne ureditve) zagotovljeno v pravdnem postopku (1. člen ZPP). Njegov obseg in vsebino določajo pravila o vrstah tožb in njihovih predpostavkah. Izpodbijana sodba zavzema pravilno stališče, da tožnici ni mogoče odreči pravnega interesa za ugotovitev, ali je PGD član premoženjskopravne skupnosti, katere članica je tudi sama. Tožnica se čuti ogrožena v svojem pravnem položaju v skupnosti in želi s tožbo doseči jasnost glede (ne)obstoja razmerja med PGD in skupnostjo ter vplivom tega razmerja na spremembo njenega lastninskega položaja v skupnosti (prvi in drugi odstavek 181. člena ZPP).

8.Zmotno pa je stališče izpodbijane sodbe, da ugotovljena dejstva utemeljujejo zaključek o nezakonitosti sporne toženkine odločitve in posledično ugotovitev, da PGD ni toženkin član.

9.Niti ZPVAS niti določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o skupnosti izrecno ne urejajo vprašanja (ne)veljavnosti odločitev, sprejetih v skupnosti. Sporna odločitev je bila sprejeta po določenem postopku, predvidenem s pravili skupnosti. Ob smiselni uporabi splošnih pravil, ki veljajo za neveljavnost pogodb, (1) bi bila odločitev agrarne skupnosti lahko nična ali izpodbojna. (2) Postavljeni zahtevek bi bil lahko utemeljen, če bi bil podan razlog za ničnost sprejete odločitve. V okviru ugotovljenega (in zatrjevanega) dejanskega stanja bi tako sankcijo lahko narekovala presoja o neskladju sporne odločitve s prisilnimi predpisi.

10.ZPVAS v prvem odstavku 4. člena določa, da imajo pravico do ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti vsi nekdanji člani ali njihovi dediči oziroma njihovi pravni nasledniki, na katere je bila prenesena premoženjska pravica, odvzeta agrarni skupnosti na podlagi predpisov iz povojnega obdobja, če so državljani Republike Slovenije ali domače pravne osebe. Po drugem odstavku tega člena pa lahko v skladu s pravili agrarne skupnosti postanejo njeni člani tudi drugi državljani Republike Slovenije, ki živijo na območju agrarne skupnosti, in druge domače pravne osebe, ki imajo sedež na območju agrarne skupnosti. Zakon torej izrecno ne omejuje članstva na osebe z lastninskim deležem v skupnosti, ampak prepušča to vprašanje dogovoru v skupnosti. Odločitev o sprejemu v članstvo kljub neizpolnjevanju vnaprej dogovorjenih pogojev, določenih v Pravilih, sama po sebi zato še ne pomeni nezakonitosti odločitve, sploh pa ne take, ki bi utemeljevala njeno ničnost.

11.Drugi razlog, s katerim je tožnica utemeljevala nezakonitost sporne odločitve, je vpliv odločitve na zmanjšanje obsega deležnih pravic in upravičenj, povezanih z upravljanjem in razpolaganjem s premoženjem agrarne skupnosti, ki temeljijo na njenem lastninskem deležu. Pritožbeni očitek, da stališče izpodbijane sodbe, da sprejem PGD med toženkine člane posega v tožničin premoženjski položaj, nima opore v toženkinih Pravilih, je utemeljen. Pravila ne dajejo nobene podlage za sklepanje, da je PGD s sámo včlanitvijo pridobil lastninska upravičenja ali pravico sodelovanja pri sprejemanju odločitev, povezanih z upravljanjem in gospodarjenjem s skupnostnim premoženjem v lasti dosedanjih članov agrarne skupnosti. Odločanje na občnem zboru kot organu, ki sprejema najpomembnejše odločitve v zvezi z razpolaganjem in upravljanjem skupnostnega premoženja, je vezano na člane z deležnimi pravicami (8. člen Pravil). V primeru prenehanja skupnosti se premoženje razdeli med člane po višini njihovih deležnih pravic (25. člen Pravil). Z omejitvijo njene lastninske pravice s predkupno pravico v korist skupnosti in članov, ki jim je kmetijstvo pomemben vir preživljanja, se je tožnica strinjala že s sprejemom Pravil (21. člen). Poleg tega ni videti, da bi PGD lahko sodil v krog predkupnih upravičencev, dogovorjenih s Pravili.

12.Ker zatrjevani razlog za nezakonitost odločitve ni podan, se ni treba spuščati v presojo, ali bi lahko utemeljeval njeno ničnost ali (le) izpodbojnost.

13.Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP) in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Kot potreben strošek je bil priznan strošek za nagrado za postopek (253,50 EUR) in za narok (234 EUR), oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost, in pavšalni znesek materialnih stroškov (20 EUR), kar skupaj znaša 605 EUR. Kot je navedel že sam toženec v pritožbi zoper odločitev o stroških, priznanih tožnici, mu v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi ne gre nagrada za vsak narok, ampak je v tarifni postavki "nagrada za narok" obsežena nagrada za vse naroke v postopku. (3)

14.Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnica dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo skupno 614,40 EUR in predstavljajo strošek za nagrado za postopek s pravnimi sredstvi (312 EUR), povečan za 20 % davek na dodano vrednost, in strošek za sodno takso za pritožbo (240 EUR).

15.Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ničnost oziroma izpodbojnost je zakonodajalec predvidel tudi kot obliki neveljavnosti odločitev nekaterih drugih civilnopravnih oblik združevanja, kot so npr. gospodarske družbe in društva (prim. določbe Zakona o gospodarskih družbah o ničnosti in izpodbojnosti odločitev organov družb in 14. člen Zakona o društvih.

(2) Ker tožnica ni postavila razveljavitvenega zahtevka, se ni treba spuščati v presojo, ali bi zatrjevana neskladnost sporne odločitve s toženkinimi pravili lahko utemeljevala izpodbojno sankcijo, in posledično tudi ne, ali je navedeni tožničin očitek utemeljen.

(3) Prim. sklep VS RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011.