VSRS Sodba I Ips 58008/2011-130

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil I. J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po istem zakonitem določilu mu je bila določena kazen dve leti zapora, zatem pa je sodišče na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 53. člena tega zakona preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 197/2007-30 z dne 6. 12. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 33/2008 z dne 20. 3. 2008, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo petih let in mu s kaznijo iz te sodbe in kaznijo, ki mu jo je določilo za obravnavano kaznivo dejanje po določilih o steku izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 29. 11. 2011 od 08.00 ure dalje. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 mu je zaseglo konopljo ter pripomočke za gojenje, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo. Višje sodišče je pritožbi, ki sta jih vložila obsojenec in njegov zagovornik zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oprostilo pa ga je plačila sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, kot izhaja iz obrazložitve zahteve, zaradi kršitve procesnega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da je potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči, saj vložnik kršitve, ki jo uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni uveljavljal v pritožbi.

4O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenec, ki je navedel, da je o teh kršitvah govoril že preiskovalnemu sodniku, vendar ga je ta grobo zavrnil.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko presojalo, saj v času, ko je vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, še ni veljala novela ZKP-K, ki zahteva vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP). Nasprotno stališče bi po presoji Vrhovnega sodišča namreč spravilo vložnika v neenakopraven položaj s tistimi vložniki izrednih pravnih sredstev, ki so bili že v času vlaganja pritožb obveščeni o tej določbi, hkrati pa tudi s tistimi, ki so vlagali zahteve za varstvo zakonitosti pred uveljavitvijo novele ZKP-K.

7Kot izhaja iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, obsojenec uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj v času izdaje odredbe Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni o hišni preiskavi njegove stanovanjske hiše, ne bi bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je storil obravnavano kaznivo dejanje. Pisna odredba za hišno preiskavo naj bi namreč temeljila le na izjavi policijskega vira z vzdevkom L., kateri je povedal, da je videl obsojenca kaditi konopljo v svoji hiši.

8Kot izhaja iz podatkov v spisu, so policisti od svojega stalnega vira z vzdevkom L. dne 22. 11. 2011 izvedeli, da je bil ta pred nekaj dnevi na obisku pri I. J. na naslovu K. Ko sta sedela v kuhinji in se pogovarjala, je J. iz enega izmed predalov v kuhinji vzel prozorno PVC vrečko, ki je bila do polovice napolnjena s posušenimi vršički konoplje. Iz vrečke je vzel par vršičkov, ki jih je zvil v cigaretni zavitek in si ga v pričo njega prižgal ter pokadil, ostalo vsebino v vrečki pa je nato pospravil nazaj v predal. Na podlagi navedenega je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni zaradi suma storitve prekrška po 33. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami na podlagi tretjega odstavka 58. člena ter 67. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z 214. členom ZKP odredilo hišno preiskavo z obrazložitvijo, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da I. J. doma poseduje prepovedano konopljo, katere posest je na podlagi 33. člena ZPPP-D prepovedana.

9Na podlagi navedene odredbe so policisti dne 29. 11. 2011 opravili hišno preiskavo. V stanovanje jih je povabil I. J. sam in povedal, da ima doma prepovedano drogo – konopljo, policisti so zaznali močan vonj po konoplji, pokazal pa jim je tudi sobo, v kateri je bilo približno 50 sadik konoplje višine približno 60 cm. V prostoru pa so videli tudi posebne svetilke z umetno svetlobo in druge naprave za uspešno vzgojo rastlin v umetnem prostoru.

10Zatem je Okrožno sodišče v Murski Soboti po določbah prvega odstavka 215. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena in tretjim odstavkom 132. člena ZKP izdalo odredbo o hišni preiskavi. Podlaga za izdajo odredbe, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, pa so poleg navedb, ki jih je posredoval vir z vzdevkom L., ugotovitve ob opravljeni hišni preiskavi, opravljeni po odredbi okrajnega sodišča v zvezi s prekrškom, ki naj bi ga storil obsojenec.

11Res je sicer, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne napada odredbe za hišno preiskavo izdane v kazenskem postopku (odredbe za hišno preiskavo I Kpd 58008/2011 z dne 19. 11. 2011, ki jo je izdala okrožna preiskovalna sodnica), temveč odredbo, ki jo je izdala okrajna sodnica v prekrškovnem postopku. Ne glede na navedeno je Vrhovno sodišče presojalo tudi podlago za izdajo te odredbe, saj bi v primeru ugotovitve, da je bila odredba okrajne sodnice Prhp1/2011 z dne 25. 11. 2011 nezakonita, to posledično vplivalo na zakonitost odredbe okrožne sodnice oziroma bi bila ta sad zastrupljenega drevesa in kot takšna prav tako nezakonita.

12Vrhovno sodišče je že v več odločbah (I Ips 333/2005 in I Ips 340/2006) presodilo, da obvestila oseb, ki ne želijo biti imenovane, praviloma ne dajejo zadostne podlage za sklepanje o utemeljenih razlogih za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V konkretni zadevi informator res ni bil imenovan z imenom in priimkom, bil pa je naveden njegov vzdevek. To se pravi, da gre za določeno osebo, katere identiteta ni bila razkrita, je bila pa znana policistom. Oseba je bila policiji tudi znana kot stalen in zanesljiv vir podatkov. V obravnavani zadevi je oseba L. natančno navedla okoliščine, ki kažejo, kako je prišla do posredovanih podatkov ter v zvezi s prekrškom podrobno opisala, kaj je videla, oziroma kakšno količino droge je videla pri obsojencu in kje jo je imel shranjeno. Navedla je podatke, kje obsojenec stanuje, in ne samo v katerem prostoru je hranil drogo, ampak tudi v kateri omari oziroma v katerem predalu. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja zadostno podlago za utemeljen razlog za sum, da je obsojenec storil prekršek oziroma za izdajo odredbe o hišni preiskavi v zvezi s prekrškom. Da je imela preiskovalna sodnica dovolj podlage za sklepanje o utemeljenih razlogih za sum, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1 in v zvezi s tem za odreditev hišne preiskave, tudi ni nobenega dvoma. Policisti so pri obsojencu naleteli ne samo na več (50) sadik konoplje, temveč tudi v posebnem prostoru, prirejenem za vzgojo konoplje, nameščene posebne svetilke z umetno svetlobo in druge naprave za vzgojo teh rastlin. Da je bila preiskava stanovanja po odredbi preiskovalne sodnice izpeljana zakonito oziroma v skladu s standardi, ki jih določa prvi odstavek 214. člena ZKP, pa ne izpodbija niti obsojenec.

13Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev procesnega zakona ni podana, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.