VSRS Sodba II Ips 719/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 415,40 EUR.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 10.605,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje direktorice občinske uprave S. M. Zavrnitve ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do očitkov, da prvo sodišče neizvedbe dokaznega predloga ni v ničemer obrazložilo, to pa predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. in 23. člena Ustave. Sodišče druge stopnje tako ne bi smelo ugotavljati, ali je dokazni predlog utemeljen, temveč bi moralo sodbo sodišča prve stopnje že zaradi navedene kršitve razveljaviti. Razlogi sodišča druge stopnje za zavrnitev navedenega dokaznega predloga niso utemeljeni. Ta je bil zadosti konkretiziran in substanciran ter podan glede dokazovanja odločilnih dejstev (da tožnica ni izpolnila obveznosti iz pogodbe). Tožnica ni izpolnila pogodbenih obveznosti, saj na podlagi njenega poročila ni bilo mogoče ugotoviti namenskosti porabe sredstev. Tožničin zahtevek pa je neutemeljen tudi zato, ker pogoji za financiranje v skladu z občinskim odlokom niso bili izpolnjeni, saj v proračunu ni bilo postavke za financiranje v takšnem obsegu, kot ga vtožuje tožnica. V zvezi s tem je bilo predlagano zaslišanje S. M. Računovodstvo namreč ne kontrolira namenske rabe, temveč le listinsko skladnost. Pritožbeno sodišče tudi ni odreagiralo na kršitev 8. člena ZPP, ki jo je toženka uveljavljala glede zelo pavšalne ocene poročila tožnice, ki naj bi bilo po oceni sodišča prve stopnje zelo izčrpno in nazorno. Kaj je sodišče glede namenske rabe iz njega razbralo kot takšno, pa ni pojasnjeno. Nobeno od sodišč se ni opredelilo do ugovora toženke, da finančni načrt tožnice ni zajet v Odloku o proračunu toženke, zato bi bilo financiranje tožnice v zahtevanem obsegu nedopustno. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dokaz, ki ga je tožnica brez upravičenih razlogov predložila po prvem naroku, in sicer članek časopisa D. z dne 9. 5. 2006.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijski očitki zatrjevanih procesnih kršitev niso utemeljeni. Res je, da sodišče prve stopnje priče S. M. ni zaslišalo, svoje odločitve o tem pa ni obrazložilo, vendar je pritožbeno sodišče v svojih razlogih ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza za odločitev sodišča ni bila bistvena (glej razloge na strani 3 sodbe sodišča druge stopnje). Pritožbeno sodišče je tako utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga in s svojimi razlogi zadostilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave. Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na dejstvo, da je bil primarni razlog za zavrnitev omenjenega dokaznega predloga, da se ne nanaša na pravno odločilna dejstva, se revizijske navedbe o kršitvi 285. člena ZPP izkažejo za neutemeljene. Nadalje tudi ne drži, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke v zvezi s pavšalno dokazno oceno tožničinega poročila. Razlogi o tem so navedeni v prvem odstavku na strani tri sodbe sodišča druge stopnje. Nižji sodišči sta tudi opirajoč se na zadevno pogodbo (1. in 3. člen) in ugotovitve Računskega sodišča toženki dovolj jasno odgovorili, da je tudi finančni načrt tožnice sestavni del integralnega proračuna toženke. Pritrditi je revidentki, da je bil dokaz - članek časopisa D. z dne 9. 5. 2006 brez upravičenega razloga sodišču predložen po prvem naroku za glavno obravnavo, ter da se pritožbeno sodišče do opisane procesne kršitve ni posebej opredelilo. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da to ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj na podlagi navedenega dokaza niso bila ugotovljena pravno relevantna dejstva oz. dejstva, na katerih temelji izpodbijana sodba. Očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP višjemu sodišču tako ne more biti utemeljen.

7Neutemeljene so revizijske navedbe, da tožnica ni izpolnila pogodbenih obveznosti, saj na podlagi njenega poročila ni bilo mogoče ugotoviti namenskosti rabe (računovodstvo namreč ne kontrolira namenske rabe, temveč le listinsko skladnost), sporna sredstva pa so bila strogo namenska ter, da je tožničin zahtevek neutemeljen tudi zato, ker pogoji za financiranje v skladu z občinskim odlokom niso bili izpolnjeni, saj v proračunu ni bilo postavke za financiranje v takšnem obsegu, kot se vtožuje. Gre namreč za nedovoljeno grajo dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj je bilo nasprotno ugotovljeno, da je bila toženka pravočasno seznanjena z namensko porabo sredstev za leto 2005. Glede na dejstvo, da je bilo v Odloku o proračunu Mestne občine K. za leto 2006 določeno zgolj, da se sredstva proračuna proračunskim porabnikom razporejajo s pogodbo in zagotavljajo v skladu s predpisi, ki urejajo posamezno področje ter program izvajalcev javnih služb, so očitki o neizpolnitvi pogojev odloka nekonkretizirani.

8Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 415,40 EUR predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo.