VSRS Sklep X Ips 304/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), št. 321-22-046608-2001 z dne 17. 9. 2002, s katero je bila zavrnjena revidentova zbirna vloga za uveljavljanje neposrednih plačil (v kmetijstvu) za leto 2001, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 321-17-1785/2002-65 z dne 25. 7. 2011, ki je na podlagi sodbe sodišča prve stopnje III U 436/2009-13 z dne 15. 12. 2010 (to je tožbi ponovno ugodilo, odločbo tožene stranke, št. 321-17-1785/2002/39 z dne 23. 10. 2009, izdano v ponovljenem postopku, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek) revidentov zahtevek za neposredna plačila za ukrep SKOP - ekološko kmetovanje za leto 2001 na površini 13,33 ha zavrnila (1. točka izreka odločbe) ter ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka odločbe).

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8Revident zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, to pa je „vprašanje prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov (155. člen Ustave RS)“. Navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev v obravnavani zadevi odstopala.

9S tako izpostavljenim vprašanjem revident pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v zadevi in ki bi ga sodišče prve stopnje rešilo drugače kot Vrhovno sodišče v zadevah, na katere se sklicuje revizija, ni izpostavil na način iz 6. in 7. točke obrazložitve tega sklepa, saj ga zastavlja le na načelni ravni in odgovor nanj pomeni zgolj splošno razlago pravnih institutov in pojmov, ki v praksi ne sprožajo posebnih dilem. Glede zadev Vrhovnega sodišča, ki jih navaja (II Ips 48/2008, II Ips 538/92, X Ips 84/2010, II Ips 615/2004, II Ips 706/2005, II Ips 285/93 in X Ips 42/2010), revident že sam ugotavlja, da se ne nanašajo na identičen primer. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu, pa bi moral revident pravilno izpostaviti pomembno pravno vprašanje in nadalje pojasniti, v čem so relevantne dejanske in pravne okoliščine iz zadev, na katere se sklicuje, in iz obravnavane zadeve enake ali vsaj toliko primerljive, da bi bil mogoč zaključek, da gre v obravnavani zadevi za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

10Ustava v prvem odstavku 155. člena določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena Ustave RS). Določba tega člena Ustave RS je po presoji Vrhovnega sodišča jasna in ne sproža dilem. Pri tem pa je treba upoštevati dejstvo, da gre v obravnavani zadevi po vsebini za presojo, ali je revident z vloženim zahtevkom in priloženimi dokazili izpolnil pogoje za pridobitev neposrednih plačil za ukrep SKOP – ekološko kmetovanje. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

12Revident zatrjuje, da bi bil upravičen do neposrednih plačil v približnem znesku 6.000,00 EUR. Ta znesek bi predstavljal realno približno 14.000,00 EUR, kolikor je namreč prejel iz naslova neposrednih plačil SKOP-EK v lanskem letu. Njegov edini vir prihodka je kmetijska pridelava. Ker ni prejel spornih plačil, si je moral sredstva za preživljanje sposoditi. Če mu plačila, do katerih je nedvomno upravičen, ne bodo izplačana, bo to imelo zanj hude posledice, saj ga še vedno bremenijo dolgovi. V zadnjih letih se namreč pogoji kmetovanja niso izboljšali, da bi si finančno opomogel, temveč se nasprotno zadnja leta bistveno poslabšujejo.

13Svojih navedb o zelo hudih posledicah revident ni izkazal in zanje ni predložil nobenih dokazov, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo. Le sklicevanje na višino že prejetih plačil v prejšnjem letu in na pričakovanje morebitne pridobitve določenih denarnih sredstev ne zadošča za izkazovanje izpolnitve pogoja zelo hudih posledic. Ker ni izkazal, da ima izpodbijana odločba zanj zelo hude posledice, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

15Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).