UPRS sodba I U 855/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje gospodarskega objekta na zemljišču parc. št. 15 k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi vsa nadaljnja dela na objektu, v 2. točki pa, da stanovanjski objekt iz 1. točke odstrani do 30. 9. 2011 in vzpostavi prejšnje stanje na lastne stroške, sicer bo v skladu s 4. točko to storila druga oseba v izvršilnem postopku. V 3. točki izreka je za objekt izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi zavezančeve izjave ugotovil, da za gradnjo spornega gospodarskega objekta nima gradbenega dovoljenja, kar je v nasprotju s 3. členom ZGO-1, zato gre za nelegalno gradnjo. Zaradi navedenega je na podlagi 152. člena ZGO-1 gradbeni inšpektor odredil ustavitev gradnje in njeno odstranitev.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil 2. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo, ki se glasi, da mora tožnik nelegalno gradnjo – gospodarski objekt iz 1. točke izreka (namesto nelegalne gradnje – stanovanjskega objekta) odstraniti do 30. 9. 2011 in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. V preostalem delu je njegovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Če tožnik ni vedel, da sta bila opravljena inšpekcijska ogleda 7. in 11. 3. 2011, to še ne pomeni, da ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločbo. Neutemeljeno pa je tudi stališče, da odločbe ni mogoče preizkusiti, saj je prvostopenjski organ v obrazložitvi navedel dejansko stanje, ki je bilo podlaga izdani odločbi, materialni predpis (ZGO-1) in njegove določbe, na katere se odločitev opira.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil prisoten le na tretjem inšpekcijskem ogledu 14. 3. 2011 in da je ob tej priliki podal izjavo, ki je ni želel podpisati. Ker ni bil seznanjen z ugotovitvami gradbenega inšpektorja z inšpekcijskih pregledov 7. in 11. 3. 2011, ki so po njegovem nedvomno vplivale na izpodbijano odločitev, meni, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh za odločitev v zadevi pomembnih dejstvih in okoliščinah. Po njegovem je logično, da zapisnika ni podpisal, saj mu gradbeni inšpektor pred podpisom ni dal možnosti, da se seznani z vsebino zapisanega. Pritožbeni organ sicer navaja, da so bile na prvih dveh inšpekcijskih ogledih posnete le fotografije gradnje objekta, vsa pomembna dejstva in okoliščine pa ugotovljena na inšpekcijskem ogledu 14. 3. 2011. Ker pa mu ni bila dana možnost vpogleda v upravni spis, ni mogel biti seznanjen s tem, kaj je gradbeni inšpektor počel na prvih dveh ogledih. Neutemeljeno je sklicevanje na 146. člen ZGO-1, odločbe pa tudi ni mogoče preizkusiti, saj upravni organ v njej le povzema zakonske določbe. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožniku izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V prvem odstavku 3. člena ZGO-1 je za začetek gradnje novega objekta, rekonstrukcijo objekta ali njegovo odstranitev zahtevano pravnomočno gradbeno dovoljenje.

V zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo gospodarskega objekta tlorisnih dimenzij ok. 20,5 m x 50,2 m nima gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo. Navedeno je ugotovljeno v prvem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, podlaga za to pa je tožnikova izpoved na zaslišanju 14. 3. 2011. To pomeni, da je gradbeni inšpektor ugotovil dejansko stanje, relevantno za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje, ki v 1. in 2. točki izreka temeljijo na 152. členu ZGO-1, v 3. točki pa na 158. členu istega zakona. Ta člen določa posebne prepovedi, ki se izrečejo v zvezi z objektom, glede katerega je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje (nelegalna gradnja pa je le ena od njenih oblik – 12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Tudi vse nadaljnje točke izreka izpodbijane odločbe so le zakonska posledica ugotovitve, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, zato upravni organ glede njih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni mogel navesti drugega kot zakonske določbe, na katerih temeljijo. Tožbeni očitek, da odločbe ni mogoče preizkusiti, je zato očitno neutemeljen.

Prav tako je neutemeljena trditev, da tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe ni imel možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, s čimer naj bi bil kršen prvi odstavek 9. člena ZUP. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov, je tožnik na inšpekcijskem ogledu 14. 3. 2011 povedal, da si za gradnjo obravnavanega gospodarskega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja. To pa je dejstvo, ki glede na prej omenjene določbe ZGO-1 narekuje uporabo izpodbijanih inšpekcijskih ukrepov. Da bi bila v zadevi pomembna še kakšna druga okoliščina oz. dejstvo, pa tožnik v tožbi ne zatrjuje, niti iz odločbe ni razvidno, da je bilo na ogledih 7. in 11. 3. 2011 ugotovljeno karkoli, česar ne bi gradbeni inšpektor ugotovil na ogledu 14. 3. 2011, na katerem je bil prisoten tudi tožnik in je podal izjavo. Ker tožnik ne izpodbija niti zapisa svoje izjave v zapisniku, je za njeno vsebino nepomembno, zakaj zapisnika ni podpisal. Tudi če bi držalo, da je odklonil podpis, ker ga gradbeni inšpektor ni seznanil z vsebino zapisanega, ne bi šlo za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka in bi moral tožnik pojasniti, kako je zatrjevana kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na odločitev v zadevi.

Drži tožbena navedba, da je bila odločba upravnega organa druge stopnje nepravilno vročena tožniku namesto njegovemu pooblaščencu. Iz predloženih upravnih spisov je namreč razvidno, da je pritožbo v njegovem imenu vložila odvetniška družba, ki je predložila tudi pooblastilo. Ker je tožnik kljub temu po svojih pooblaščencih vložil tožbo v upravnem sporu, z nepravilno vročitvijo ni bilo poseženo v pravico do sodnega varstva.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).