UPRS sodba I U 757/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo naravovarstvenega soglasja za rekonstrukcijo dostopne poti na A., ki poteka po zemljiščih parc. št. 25, 29, 30/1 in 34/18 k.o. ..., po projektu št. G-06/11, ki ga je v juliju 2011 izdelalo podjetje ... d.o.o. Ugotovila je, da načrtovani poseg, ki izhaja iz omenjene idejne zasnove (v nadaljevanju PIZ) krši varstveni režim iz 3., 6. in 7. točke 6. člena Odloka o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (Uradni list SRS, št. 21/84 in naslednji ter uradni list RS, št. 96/09 – obvezna razlaga in naslednji, v nadaljevanju Odlok). Glede na stanje poti v času sprejetja Odloka in v letu 2009, to je pred izvršitvijo posegov na obstoječi cesti, ki jih je tožnik izvedel v letu 2010 brez potrebnega naravovarstvenega soglasja, pomeni obravnavana gradnja širitev te poti. Zaradi širitve bo poseženo v obstoječo konfiguracijo terena, uničeno bo drevje in grmičevje ter podrast. Poleg tega je dostop do strankinega objekta na A. možen po obstoječi cesti do B. in naprej po obstoječi javni poti za pešce, kar pomeni, da za poseg ni izpolnjen niti pogoj iz 5. člena Uredbe o zvrsteh naravnih vrednot. Glede na navedeno je toženka na podlagi devetega odstavka 105.a člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) zavrnila tožnikovo zahtevo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da prepoved iz 6. člena Odloka za sporno gradnjo ne velja. Ob sprejemu Odloka je sporna cesta že obstajala v sedanjih dimenzijah, gre pa za objekt, zgrajen pred letom 1967, zato ima na podlagi 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) uporabno dovoljenje. Po njegovem mnenju je Odlok v letu 1984 zavaroval takratno dejansko stanje parcel in s tem pravno zavaroval takratno dejansko rabo. V obravnavanem primeru tako ne gre za širitev cestnih gabaritov, ampak zgolj za obnovo obstoječe ceste, zato ne uveljavlja pravice do novega posega v prostor oz. do gradnje, saj ima tudi glede ceste pravico do nadomestne gradnje. Meni tudi, da je prvostopenjski organ napačno razlagal geodetski načrt podjetja ... d.o.o. iz leta 2010, saj ni upošteval, da se zaradi makadamske ceste in neutrjenih brežin zemlja ob vsakem dežju spira na cestišče, ki se sčasoma ob robu zaraste. Pritožbi je priložil tudi pojasnilo podjetja z dne 7. 3. 2012 o tem, da pri izdelavi načrta ni bilo upoštevano „naravno zaraščanje ceste“. Tožnik nadalje poudarja, da je v pritožbi nasprotoval primerjavi starih aerofotoposnetkov z današnjim stanjem, kar je utemeljeval s strmim terenom in naravo nastanka aerofotoposnetka. V izpodbijani odločbi tudi ni pojasnjeno, zakaj organ ni izvedel predlaganih dokazov z zaslišanjem prič g. C.C. ter g. D.D. in zakaj ni vpogledal priloženih fotografij. Te kršitve ni odpravil niti drugostopenjski organ, saj je le pavšalno navedel, da šteje projekta za verodostojna dokumenta in da organ ni vezan na izvedbo vseh dokazov. Zaradi navedenega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega mu ni bila dana možnost, da se izjavi glede obstoječega stanja ceste, ki ga je ugotovil prvostopenjski organ. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in izda naravovarstveno soglasje h gradnji ceste na zemljiščih parc. št. 25, 29, 30/1, 30/3, 30/4, 30/5, 30/6, 30/7, 30/8 on 30/9 (nekdanja parcela 30) in 34/18 ter 34/19 (nekdanja parcela 34), vse k.o. ... po projektu obnove dostopne poti na A. št. G-067/11, julij 2011, ... d.o.o. Podrejeno predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje istemu organu z napotilom, da mora pri ugotavljanju širine poti izvesti in presoditi vse potrebne dokaze, še posebej izjavo g. C.C. in g. D.D. ter priložene fotografije, o eventualnih drugih ugotovitvah in dokazih pa mora imeti stranka možnost izjaviti se. Zahteva povračilo stroškov tega postopka v višini takse za tožbo.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZON je treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s področja graditve objektov. V prvem odstavku 105.a člena ZON je določeno, da če se vloga za izdajo naravovarstvenih pogojev za gradnjo objekta nanaša na poseg v naravo, za katerega je treba izvesti presojo sprejemljivosti, se ta izvede v postopku izdaje naravovarstvenega soglasja. V skladu s prvim odstavkom 101.e člena ZON je v postopku presoje sprejemljivosti treba ugotoviti in ustrezno presoditi vplive oz. posledice teh posegov v naravo glede na varstvene cilje posebnega varstvenega območja ali potencialnega posebnega ohranitvenega območja. V skladu z devetim odstavkom 105.a člena ZON se v primeru, če je gradnja objekta neugodno ocenjena, vloga za izdajo naravovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo naravovarstvenega soglasja in se izdaja tega soglasja zavrne.

V zadevi je sporno, ali za načrtovani poseg veljajo prepovedi (varstveni režim) iz 6. člena Odloka, zaradi kršitve katerih je upravni organ zavrnil izdajo naravovarstvenega soglasja. Tožnik meni, da ne, saj bo le obnovil cesto, ki je bila zgrajena pred letom 1967, zaradi česar ima uporabno dovoljenje po 197. členu ZGO-1, v tem obsegu pa je bila „sprejeta“ tudi v Odlok, ki je s tem pravno zavaroval dejansko rabo zemljišč v času svoje uveljavitve .

Sodišče najprej ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 1784/2010 z dne 9. 6. 2011 prejšnjo prvostopenjsko odločbo z dne 7. 9. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V omenjeni sodbi je zavrnilo tožnikovo stališče o tem, da načrtovana obnova ceste ni gradnja glede na to, da v zadevi ni bilo sporno, da je zaprosil za izdajo naravovarstvenega soglasja v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja za obnovo dostopne ceste. Izpodbijana odločba pa je bila odpravljena iz razloga, ker presoja, za kakšno gradnjo je zahtevano soglasje oz. izdaja projektnih pogojev, ni bila opravljena na podlagi predložene idejne zasnove, ki bi morala biti v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) priložena vlogi za določitev projektnih pogojev. Po takrat veljavnem petem odstavku (sedaj šesti odstavek) 50. člena ZGO-1 je namreč soglasodajalec, če je ugotovil, da gradnja po predpisih ni dopustna ali mogoča, vlogo za izdajo projektnih pogojev štel kot vlogo za izdajo soglasja in izdal odločbo o zavrnitvi izdaje soglasja

Ker tožnik v tožbi ne navaja, da bi se se dejansko stanje glede vprašanja, za kakšno vrsto posega v obravnavanem primeru gre, kakorkoli spremenilo, sodišče ne vidi razloga, da posega, za katerega tožnik zahteva izdajo naravovarstvenega soglasja, ne bi obravnavalo kot gradnje. Kot je sodišče navedlo že v prejšnji sodbi, to pa izhaja tudi iz 7. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, gre za gradnjo vselej, ko se zgradi nov objekt (tudi na mestu prej odstranjenega v smislu nadomestne gradnje) ali se ga rekonstruira. Tožnik celo sam navaja, da je upravičen do nadomestne gradnje ceste, ki predstavlja dostop do njegovih objektov, zgrajenih pred letom 1967. V tem pogledu je uporaba termina „obnova“ dostopne poti, ki jo tožnik uporablja ves čas postopka, navedena pa je tudi v PIZ, ki ga je predložil v ponovljenem postopku, nepravilna in v nasprotju z določbami ZGO-1, obenem pa tudi v nasprotju z njegovo zahtevo za izdajo naravovarstvenega soglasja. ZGO-1 je namreč v 4. točki prvega odstavka 209. člena določil, da izraz obnova pomeni investicijska vzdrževalna dela po določbah tega zakona. Če bi šlo za taka vzdrževalna dela, za katera je bistveno, da se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta in ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza (10.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), tožnik ne bi potreboval gradbenega dovoljenja niti naravovarstvenega soglasja, saj vzdrževalna dela niso gradnja.

Ker v zadevi ni sporno, da so gradbeni posegi po predloženem projektu načrtovani na obstoječi cesti, je upravni organ gradnjo pravilno obravnaval kot rekonstrukcijo. Ta po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in njegovo prilagajanje spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oz. izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave. To pomeni, da je treba kot izhodišče rekonstrukcije obravnavati obstoječi objekt in ne morda njegovo nekdanje dobro stanje in na tej podlagi zatrjevati, da gre le za obnovo. Če je zaradi opustitve vzdrževanja ceste po letu 1984 zaradi naravnih procesov prišlo do prekrivanja poti z zemljo in posledično njenega zaraščanja, kar izhaja tudi iz tožbenih navedb, in s tem do spremembe poti v smislu zmanjšanja njene funkcionalnosti do te mere, da ne zadostuje več načrtovanim potrebam za še ne zgrajenih pet stanovanjskih enot, je bilo s tem povzročeno stanje, ki zahteva ne le obnovo ceste, ampak njeno rekonstrukcijo. Da ta pomeni poseg v sedaj obstoječo konfiguracijo terena, v uničevanje oz. poškodovanje drevja in grmovja ter uničevanja podrasti, pa tožnik niti ne izpodbija, saj meni, da je do tega upravičen zaradi vzpostavitve stanja poti iz leta 1984, ko je bil sprejet Odlok. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je to stališče napačno.

Glede na navedeno je toženka ravnala pravilno, ko je v postopku ugotavljala, kakšno je bilo stanje poti pred načrtovanim posegom, konkretno v letu 2009, tožbeni očitek, da pri tem ne bi smela upoštevati geodetskega načrta, ker da pri njegovi izdelavi ni bilo upoštevano naravno zaraščanje ceste (v smislu, da bi morala biti dejansko prikazana širša pot – op. sodišča), pa neutemeljen. Tožnik je namreč v PIZ na podlagi zračnih posnetkov navajal stanje poti iz leta 1985 in zatrjeval, da je bila pot takrat široka okoli 3,5 m in v tem času dobro vzdrževana. Kot ugotavlja sodišče, navaja enako tudi v opisu v točki 3.3 Tehničnega poročila. Tako je toženka na podlagi geodetskega posnetka ... d.o.o. iz Ljubljane, meritve november 2009, izdelava januar 2010, katerega pomanjšano kopijo je stranka vložila v projekt št. 02/10, junij 2010, ki je bil priložen osnovni vlogi, ugotovila, da je bila sporna pot v novembru 2009 široka od 2,2 m do 2,5 m in je le v ovinkih dosegala širino 4 m. To pomeni, da je upravni organ dejstva glede širine sporne poti ugotovil na podlagi listine, ki jo je predložila stranka sama. Njeno pričakovanje glede ponovne možnosti dajanja izjave je zato neutemeljena, pravica do izjave o obstoječem stanju ceste pa ni bila kršena. Tožnik nadalje ne izpodbija ugotovitve, ki jo je upravni organ oprl na predložene načrte, da znaša načrtovana širina vozišča 4 m, z jarkom za odvodnjavanje 4,4 m, ob upoštevanju območja urejanja useka pa dosega širina posega mestoma 6 m, v ovinkih še več, pri čemer objekti za odvodnjavanje meteornih voda, ki so obdelani le simbolično, segajo izven meja gradbene parcele.

Iz navedenega izhaja, da pomeni načrtovani poseg spremembo velikosti obstoječe poti, s katero želi investitor omogočiti promet za osebna vozila in manjše tovornjake na A. za potrebe petih stanovanjskih enot. Navedeno ni sporno, prav tako ne ugotovitev prvostopenjskega organa, da je obstoječa pot pešpot in nima urejenih bankin ter odvodnjavanja. Sodišče zato nima pomislekov, da gre v tem primeru najmanj za rekonstrukcijo poti v smislu omenjene zakonske definicije.

V zadevi ni sporno, da zemljišča predvidenega posega na dostopni poti parc. št. 25, 29, 30/1 in 34/18 k.o. ... ležijo na zavarovanem območju, ki ga ureja Odlok. Ta v drugem odstavku 8. člena določa, da so v območju naravne znamenitosti z vidika namembnosti, ohranjanja in varovanja ter razvoja dovoljeni samo tisti posegi, ki niso v nasprotju z varstvenimi režimi tega odloka in so v skladu z značilnostmi naravne znamenitosti. Varstveni režimi so določeni v 6. členu Odloka, ki med drugim v 1. točki prepoveduje graditi na oblikovani zeleni površini – stavbe, poti ali naprave, ki ne izhajajo iz funkcije krajinskega parka, v 3. točki prepoveduje spreminjati obstoječo konfiguracijo terena, v 6. točki uničevati ali poškodovati drevje ali grmovje in v 7. točki uničevati podrast. Iz obvezne razlage in njenega popravka k 6. točki 6. člena Odloka (Uradni list RS, št. 96/09 in 3/10) je še razvidno, da je možna sečnja dreves v skladu z odločbo, ki jo izda Zavod za gozdove Slovenije. V zvezi s slednjim sodišče pojasnjuje, da je v zadevi I U 1510/2010 s sodbo z dne 21. 4. 2011 zavrnilo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Ljubljana, št. 3407-134/2010 z dne 14. 5. 2010, s katero je zavod zavrnil njegovo zahtevo za izdajo soglasja za ureditev dostopne ceste na zemljiščih parc. št. 25, 29, 30 in 34 k.o. ... do objektov na A.

Upravni organ je v zvezi z omenjenimi prepovedmi v izpodbijani odločbi ugotovil, da rekonstrukcija poti, ki je v bistvu gradnja ceste za vožnjo z osebnimi in tovornimi vozili po pobočju z nestabilno geološko podlago z vsemi ukrepi za utrditev usekov in bankin na način, ki bi preprečil erozijske procese, z utrditvijo planuma ceste in ureditvijo vzdolžnega in prečnega odvodnjavanja z ustrezno urejenimi izpusti meteornih voda, ni mogoča brez spreminjanja obstoječe konfiguracije terena, uničevanja ali poškodovanja drevja ali grmovja in uničevanja podrasti. To pomeni, da gre za poseg, ki je v nasprotju z varstvenimi režimi iz Odloka.

Sodišče se s tem stališčem strinja, saj je za presojo dopustnosti posega z vidika varstvenega režima relevantno stanje poti pred načrtovanim posegom in ne v letu 1984, ko je bil sprejet Odlok. Šesti člen Odloka pri prepovedih namreč ne določa nobenih izjem, kar jasno pomeni, da iz varstvenega režima niso izključeni niti gradnje, s katerimi bi investitorji želeli vzpostaviti stanje objekta iz časa sprejetja Odloka, pa bi zaradi tega morali spremeniti trenutno konfiguracijo terena, posekati drevje ipd. Prav tak poseg pa je obravnavani.

Prav tako se sodišče ne strinja s tožnikovim stališčem, da naj bi Odlok v času sprejetja na tožnikovih zemljiščih (iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da parc. št. 25 k.o. ... ni v njegovi lasti) ugotovil in s tem zavaroval njihovo dejansko rabo za cesto. Odlok je namreč v 4. členu le zemljišče parc. št. 25 k.o. ... opredelil s kulturo „pot na B.“, medtem ko so ostale parcelne številke zemljišč, na katere se nanaša sporna gradnja, opredeljene s kulturo „gozd“ (parc. št. 29 in 30 – iz slednje je po nesporni ugotovitvi upravnega organa nastala parc. št. 30/1) in „sadovnjak“ (parc. št. 34 – iz nje je nastala parc. št. 34/18 k.o. ...). Le za navedene katastrske kulture oz. vrste rabe je torej mogoče reči, da gre za stanje, obstoječe v času sprejetja Odloka, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na domnevno zavarovano rabo.

Neutemeljeno pa je tudi njegovo sklicevanje na 197. člen ZGO-1, po katerem imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu objekti, našteti v tem členu, med drugim objekti gospodarske javne infrastrukture iz 2. točke prvega odstavka tega člena (preostale določbe se nanašajo na stavbe). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sporna pot po Odloku o kategorizaciji občinskih cest nima statusa javne poti ali dovozne ceste, česar tožnik ne izpodbija. To pa pomeni, da ta pot ni objekt gospodarske javne infrastrukture, ki je po 1.6. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe lokalnega pomena. Poleg tega se po navedeni točki 197. člena za tak objekt gospodarske javne infrastrukture, ki je bil zgrajen pred 25. 6. 1991, zahteva, da je bil ob uveljavitvi ZGO-1 na predpisan način evidentiran v skladu z Zakonom o katastru komunalnih naprav. Okoliščina, s katero tožnik utemeljuje pridobitev gradbenega dovoljenja po samem zakonu, to je gradnja pred 31. decembrom 1967, pa je navedena v 1. točki te določbe in se nanaša le na stavbe in poslovne prostore v njih. Njegovo trditev o uporabnem dovoljenju na navedeni zakonski podlagi je zato treba zavrniti.

Ker je tožbeno stališče o tem, da v obravnavanem primeru prepovedi iz 6. člena Odloka ne veljajo, neutemeljeno, so neupoštevni tudi dokazni predlogi, s katerimi tožnik dokazuje začetno stanje poti, ki naj bi imela po zakonu uporabno dovoljenje, in dokazni predlogi, s katerim naj bi se ugotavljalo njeno stanje v letu 1984.

Zavrnitev naravovarstvenega soglasja ne posega niti v tožnikovo pravico do dostopne poti do objektov na naslovu A. V tem postopku upravni organ namreč ni odločal o navedeni pravici, ampak o dopustnosti gradnje na obstoječi poti z vidika predpisov s področja ohranjanja narave. Poleg tega je v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da je dostop do A. mogoč po obstoječi cesti do B. in naprej po obstoječi javni poti za pešce do lokacije A. (JPP št. 720701). Upravni organ pri tem poudarja, da je status javne poti za pešce na odseku od B. do lokacije na A. za stranko omejujoč, vendar se tudi pot na A. priključi na javno pot za pešce in bi morala stranka 100 m te poti uporabljati z isto omejitvijo. Poleg tega ugotavlja, da je tožnik na zapisnik inšpekcijskega pregleda 19. 5. 2010 izjavil, da se bodo vsa gradbena dela na A. (rušitev in gradnja) izvajala po poti preko B., kar prav tako kaže, da ima stranka alternativni obstoječ dostop do objektov. Na tej podlagi je upravni organ ugotovil, da ima tožnik v obravnavanem primeru na voljo druge prostorske in tehnične možnosti za izvedbo posega oz. izvajanje dejavnosti, kar pomeni, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 5. člena Uredbe o zvrsteh naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 52/02 in naslednji), po kateri se posegi in dejavnosti izvajajo na naravni vrednoti, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti za izvedbo posega ali opravljanje dejavnosti (rušitev in gradnjo hiše). Navedenega tožnik v tožbi ne izpodbija.

Tožniku je treba pritrditi, da upravni organ v izpodbijani odločbi ni navedel, zakaj ni izvedel dokazov z zaslišanjem prič C.C. in D.D. ter pogledal priložene fotografije. Sodišče namreč po vpogledu v tožnikovo vlogo z dne 17. 11. 2011 ugotavlja, da je tožnik v njej predlagal zaslišanje omenjenih oseb ter predložil fotografije, posnete v letu 2005 in 2006 in primerjalne fotografije iz leta 2010 oz. 2011. Vendar pa navedeno ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Napačno je namreč tožbeno stališče, da zaradi navedenega odločbe ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča ima obrazložitev vse elemente iz prvega odstavka 214. člena ZUP, med drugim ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katere je to oprto, predpise, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje takšno odločbo. V obravnavanem primeru bi zato lahko šlo le za relativno bistveno kršitev pravil postopka, torej kršitev, ki je ali bi mogla vplivati na odločitev. To pomeni, da bi moral tožnik v tožbi navesti ne le, katera določba ZUP je bila s tem kršena, ampak tudi kakšen vpliv je imela zatrjevana kršitev na zakonitost izpodbijane odločbe. Tega ni storil, zato njen nadaljnji preizkus ni mogoč.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo na seji, saj se v tožbi predlagani dokazi ne nanašajo na dejstva, pomembna za odločitev.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).