105.a člen ZON

Tako iz mnenja ZRSVN kot iz strokovnega mnenja Javnega zavoda TNP izhaja, da predmetna gradnja ni v skladu z varstvenim režimom za drugo varstveno območje. V skladu z drugim odstavkom 105.a člena ZON in petim odstavkom 30. člena ZTNP-1 sta pridobljeni strokovni mnenji, ki jima tožnik ni oporekal, podlaga za toženkino odločitev.

Okoliščina, da vodni zbiralnik sam po sebi nima bistvenih vplivov na varovana območja, še ne pomeni, da je sprejemljiv z vidika posrednih vplivov zaradi zasneževanja in delovanja A. Pokljuka. V zadevi ni razčiščeno, ali je vpliv obravnavanega posega na divjega petelina C - nebistven pod pogoji (ob izvedbi omilitvenih ukrepov) ter bi bilo lahko izdano naravovarstveno soglasje s pogoji ali je vpliv bistven (razred D), zaradi česar je ocena gradnje neugodna ter je treba izdajo naravovarstvenega soglasja zavrniti. Ker je mnenje ZRSVN podlaga za odločitev upravnega organa o sprejemljivosti posega v naravo, mora biti to jasno in nedvoumno, kar v obravnavani zadevi ni.

Tožnica je soglašala z mnenjem Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN), zato je po presoji sodišča upravni organ imel podlago, da sledi temu mnenju. Zakonodajalec je dal mnenju ZRSVN posebno težo, kar pomeni, da organ v primeru, če iz celotnega mnenja ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju.

ZON predpisuje drugačne roke za izdajo naravovarstvenega soglasja, kot to določa ZGO-1, ki za vse vrste gradenj v varovanih območjih določa 30 dnevni rok. Prav tako v ZON ni zakonske fikcije, da je soglasje dano, če ARSO ne odloči v predpisanem roku.

V postopku odločanja o zahtevi za izdajo naravovarstvenega soglasja je bistvena presoja, ali je poseg, za katerega se izdaja soglasja zahteva, dopusten z vidika predpisov s področja ohranjanja narave. Ker organ odloča o tem, ali je poseg dopusten, na njegovo presojo ne vpliva oziroma ne sme vplivati morebitno dejstvo, da je bil poseg dejansko že izveden. Organ sme izdati naravovarstveno soglasje šele, ko se prepriča, da obravnavani poseg ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, torej le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da ta ne ogroža nobenega od varstvenih ciljev varovanega območja.

Uredba določa strožji režim, in sicer, da je v ožjih zavarovanih območjih parka dovoljena gradnja enostavnih objektov le ob izpolnjevanju pogojev za izdajo naravovarstvenega soglasja.

Kakršno koli poseganje v relief in spreminjanje površinskega pokrova ni skladno z režimom za geomorfološke in botanične naravne vrednote. V predloženem projektu (IDZ) po mnenju sodišča ni zadoščeno tem zahtevam, ki so določene s 3. točko naravovarstvenih pogojev.

Poseg je lahko dovoljen le v primeru, ko je ugotovljeno, da ta ne ogroža varstvenih ciljev nobenega od varovanih območij. Ker je Zavod za ohranjanje narave kot strokovni organ za presojo sprejemljivosti posegov predvideno gradnjo objekta ocenil neugodno, je Agencija po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je vlogo tožnika za izdajo naravovarstvenih pogojev na podlagi devetega odstavka 105a. člena ZON štela kot vlogo za izdajo naravovarstvenega soglasja in odločila, da se izdaja naravovarstvenega soglasja zavrne.

Iz izpodbijane odločbe ter zahtevi priložene projektne dokumentacije izhaja, da želi tožnica zgraditi zbiralnik za vodo, ki ne bo namenjen zgolj napajanju živine, pač pa tudi zalogi vode za požarno gašenje in akumulaciji vode za zasneževanje, zato je pravilna ugotovitev toženke, da je nameravani poseg neskladen z določili ZTNP-1.

Odločitev o tem, da se izdaja naravovarstvenega soglasja zavrne, je odvisna od mnenja zavoda, ki je sestavni del postopka presoje sprejemljivosti. Zato bi moral upravni organ prve stopnje, po prejemu odgovora tožeče stranke na mnenje Zavoda RS za varstvo narave, le tega posredovati zavodu v odgovor, ki bi lahko navedbe v odgovoru argumentirano zavrnil ali pa upošteval pri izdelavi morebitnega dopolnilnega mnenja.

Nameravani poseg je v nasprotju z varstvenim režimom določenim v Uredbi o posebnih varstvenih ukrepih (območjih Nature 2000) in Operativnim programom upravljanja območij Natura 2000, z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah in Nacionalnim programom varstva okolja ter relevantnimi strokovnimi študijami in programi ter zato nesprejemljiv. Na podlagi te ugotovitve je upravni organ utemeljeno zavrnil izdajo naravovarstvenega soglasja.

Kot izhodišče rekonstrukcije je treba obravnavati obstoječi objekt in ne morda njegovo nekdanje dobro stanje in na tej podlagi zatrjevati, da gre le za obnovo. Če je zaradi opustitve vzdrževanja ceste po letu 1984 zaradi naravnih procesov prišlo do prekrivanja poti z zemljo in posledično njenega zaraščanja, kar izhaja tudi iz tožbenih navedb, in s tem do spremembe poti v smislu zmanjšanja njene funkcionalnosti do te mere, da ne zadostuje več načrtovanim potrebam za še ne zgrajenih pet stanovanjskih enot, je bilo s tem povzročeno stanje, ki zahteva ne le obnovo ceste, ampak njeno rekonstrukcijo. Da ta pomeni poseg v sedaj obstoječo konfiguracijo terena, v uničevanje oz. poškodovanje drevja in grmovja ter uničevanja podrasti, pa tožnik niti ne izpodbija.

Dejstvo, ali bo upravni organ naravovarstvene pogoje izdal ali pa bo takoj izdal soglasje oziroma ga zavrnil, je odvisno od mnenja Zavoda RS za varstvo narave, ki je sestavni del postopka presoje sprejemljivosti posega v naravo, zato bi upravni organ prve stopnje moral po prejemu odgovora tožeče stranke na mnenje Zavoda RS za varstvo narave le-tega posredovati zavodu v odgovor, ki bi lahko navedbe v odgovoru argumentirano zavrnil ali pa jih upošteval pri izdelavi morebitnega dopolnilnega mnenja.

Naravovarstveni pogoji in soglasje morajo imeti utemeljitev v veljavnih predpisih s področja ohranjanja narave, medtem ko PUP vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje ter podatke o prostorskih ukrepih, ne pa (nujno) tudi omejitve, ki jih za določeno parcelo predpisujejo predpisi s področja varstva okolja in ohranjanja narave. Pri konkretni umestitvi posega v prostor je zato treba upoštevati varstvene usmeritve varovanega območja. Organ v primeru, če iz celotnega mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave, ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju. V skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti se v postopku presoje sprejemljivosti vplivov posega v naravo uporablja previdnostno načelo, tako da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi.

Za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, je treba pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s področja graditve objektov. Drugačna ureditev pridobivanja naravovarstvenih pogojev in posledično soglasja pa je predvidena za primere, ko je treba izvesti postopek presoje sprejemljivosti posega v naravo, ko je odločitev o tem, ali bo upravni organ naravovarstvene pogoje izdal ali pa bo takoj izdal soglasje oziroma ga zavrnil, odvisno od mnenja zavoda, ki je sestavni del postopka presoje sprejemljivosti.

Na podlagi mnenja Zavoda RS za varstvo narave, ki je sestavni del postopka sprejemljivosti, bi moral upravni organ sprejeti splošno oceno sprejemljivosti posega v naravo. Po določbi 5. odstavka 42. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti je ta ugodna, če se ugotovi, da poseg v naravo ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost.