VDSS sklep Pdp 362/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (I. do vključno VI. tč. izreka) in izpodbijani del sklepa (VIII. tč. izreka) se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico za čas od 13. 6. 2007 dalje do 30. 6. 2011 nezakonito in v nasprotju z 11. členom Zakona o delovnih razmerjih sklepala pogodbe o delu (I. točka izreka) in da ima tožnica na podlagi 16. člena Zakona o delovnih razmerjih od 13. 6. 2007 dalje pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto „administrator V“ (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas in sicer na delovno mesto „administrator V.“, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici priznati za čas od 13. 6. 2007 dalje do integracije v delovno razmerje vse pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (IV. točka izreka); ji za čas od 13. 6. 2007 dalje obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati razliko med pripadajočo neto plačo s pripadajočimi potnimi stroški in regresom za prehrano ter prejemki, ki jih je tožnici dejansko izplačevala iz naslova pogodb o delu, in sicer od 13. 6. 2007 dalje do integracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (V. točka izreka) in obračunati za leta 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 regres za letni dopust, odvesti pripadajoče davke in ji izplačati pripadajoči neto vsakokratnega letnega regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za tekoči letni regres od 2. 7. dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti (VI. točka izreka). Tožbeni zahtevek glede teka zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za čas pred 2. 7. za tekoče leto, je zavrnilo (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 501,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (VII. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da iz specifikacij obračunov opravljenih ur izhaja, da je tožnica opravljala delo kontinuirano in v enakem obsegu števila dni kot ostali zaposleni. Za javne uslužbence je določena mesečna obveznost 174 ur. Tožnica je opravila približno 133 ur na mesec. Število opravljenih dni tožničinega dela po posameznih mesecih je različno (od 10 do 21). Teh dejstev tožnica ni prerekala. Priča A.A. je izpovedala, da od tožnice niso zahtevali, da dela 8 ur, tudi A.B. je izpovedal, da njen delovnik ni bil 8 ur na dan in da je svoje obveznosti po podjemni pogodbi izpolnila tudi, če je opravila zgolj 60 ur mesečno. Način dogovarjanja o poteku tožničinega dela je bil, v primerjavi z redno zaposlenimi delavci, drugačen. V potrditev svojih trditev se tožena stranka sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sklep opr. št. VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009, sklep opr. št. VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007). Tožnica v delovnem procesu ni sodelovala na enak način kot redno zaposleni in ni opravljala opravil, ki jih sicer opravljajo zaposleni pri toženi stranki. Iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da dela, ki jih je opravljala tožnica niso bila samostojne narave, da ta dela niso značilna za sistemizirana delovna mesta v Službi za splošne zadeve. Z začetkom dela v izobraževalnem centru ni prevzela dela delavke, ki je bila zaposlena na delovnem mestu „administrator V“ (A.C.). Tega zaključka sodišča prve stopnje ni obrazložilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi A.B. je navedeno potrdil. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je po prenehanju dela tožnice, njeno delo prevzela druga delavka (A.D.). Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo dejstvo, da je bilo delovno mesto A.D. zahtevnejše od delovnega mesta „administrator V,“ zato je podana kršitev 7. člena ZPP. Napačno je ugotovilo, da to delovno mesto ustreza tistim nalogam, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki. Delovno mesto „administrator V.“ v Službi za splošne zadeve ni bilo sistemizirano. A.B. je izpovedal, da tožnica ni opravljala del tega delovnega mesta in da prav tako ni opravljala administracije baze podatkov in materialnega poslovanja. Dokazni postopek tudi ni potrdil, da je tožnica izvajala naloge pisarniškega poslovanja. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica je po pogodbah o delu opravljala različne posle, glede na potrebe tožene stranke, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnica pravočasno uveljavljala sodno varstvo, saj bi morala še pred zaključkom posamezne pogodbe uveljavljati varstvo svojih pravic pri delodajalcu na podlagi 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št, 42/2002 in nadalj.). Prav tako se ni opredelilo do trditev tožene stranke, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo navedenega delovnega mesta, saj je iz dopisa z dne 3. 11. 2010 razvidno, da je izpit iz upravnega poslovanja opravila šele kasneje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri presoji utemeljenosti tožničinega zahtevka iz naslova izplačila razlik v plačah je potrebno upoštevati, da njen delovni čas ni bil 174 ur mesečno. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje tožničinemu zahtevku iz naslova obresti, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. To prav tako ne more naložiti toženi stranki, da tožnico razporedi na določeno delovno mesto (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 159/2005 z dne 31. 1. 2006). Priznanje obstoja delovnega razmerja v času rednega študija je sporno (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki v obdobju od 13. 6. 2007 do 30. 6. 2011 uredili z delom po podjemnih pogodbah, obstajali elementi delovnega razmerja. Tožnica trdi, da je od 13. 6. 2007 dalje opravljala dela in naloge sistemiziranega delovnega mesta „administrator V“.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku z izjemo manjšega dela (glede teka zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za čas pred 2.7. za tekoče leto) ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je tožnica varstvo svojih pravic uveljavljala pravočasno, da je tožena stranka s tožnico v nasprotju z določbami ZDR sklepala pogodbe o delu in da delovno mesto „administrator V“ ustreza tistim nalogam, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki.

Tožnica se zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje (VII. točka izreka) ne pritožuje, zato je ta odločitev sodišča prve stopnje že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej točki izreka del tožničinega tožbenega zahtevka napačno zavrnilo s sklepom. ZPP v 310. členu namreč določa, da sodišče o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve odloči s sodbo. Zavrnitev (dela) zahtevka torej ni odločitev procesne narave, ampak meritorne, zato bi sodišče prve stopnje o njem moralo odločiti s sodbo.

ZDR, ki se za presojo obravnavanega spornega razmerja uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) in prvega odstavka 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), v prvem odstavku 11. člena določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. V drugem odstavku pa isti člen prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca in opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca) in v povezavi z 20. členom tega zakona (delavec mora za sklenitev pogodbe o zaposlitvi izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in ustrezno objavljene pogoje za opravljanje dela), razen v primerih, ki jih določa zakon. V 16. členu pa ZDR določa, da se v primeru spora med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo njegovi elementi, ki jih sicer določa 4. člen ZDR.

Pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je torej obstoj elementov tega razmerja, izvajalec del (delavec) pa mora izpolnjevati tudi pogoje za sklenitev delovnega razmerja (20. člen ZDR) na enakih delih v organiziranem procesu delodajalca (glej npr. sklep VS RS opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008, VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011, VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011).

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja za delovno mesto „administrator V.“ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta zaključek, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, najmanj preuranjen.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da delovno mesto „administrator V“ ustreza tistim nalogam, ki jih je tožnica opravljala pri toženi stranki, pri čemer ni navedlo na podlagi katerih dokazov je napravilo dokazne zaključke glede vsebine tožničinega dela. Prav tako se ni opredelilo do vseh relevantnih trditev tožene stranke, da je tožnica po pogodbah o delu opravljala različne posle glede na potrebe tožene stranke, da je v Službi za splošne zadeve opravljala različne naloge, ki ne izhajajo iz opisa del in nalog sistemiziranih delovnih mest v tej enoti in da tudi ne ustrezajo nalogam sistemiziranega delovnega mesta „administrator V“ v Izobraževalnem centru idr.. V tem delu manjka tudi dokazna ocena izvedenih dokazov (izpovedbe zaslišanih prič A.A. in A.B.) na kar utemeljeno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je tožnica že od sklenitve pogodbe o delu z 13. 6. 2007 dalje dejansko izpolnjevala pogoje in opravljala naloge, ki sodijo v okvir delovnega mesta „administrator V,“ pri čemer pa tega svoje zaključka ni zadostno pojasnilo, saj npr. iz predložene pogodbe o delu z dne 13. 6. 2007 – priloga A4 izhaja, da je tožnica po tej pogodbi opravljala le občasna dela: pomoč pri urejanju dokumentarnega gradiva in pomoč pri odpravi pošte, kar pa po oceni pritožbenega sodišča za zaključek, da te naloge ustrezajo nalogam delovnega mesta „administrator V“ iz Uredbe o notranji sistemizaciji, sistemizacij , delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.), ne zadostuje.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi trdila, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo spornega delovnega mesta, ker ni imela opravljenega izpita iz upravnega poslovanja. Do teh trditev se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, zato je po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo (I. do vklj. VI. tč. izreka) in izpodbijani del sklepa (VIII. tč. izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še navaja, da drži stališče sodišča prve stopnje, da za obstoj delovnega razmerja ni pomemben časovni obseg dela, saj lahko delavec dela v skrajšanem delovnem času (ZDR spodnje meje delovnega časa ne določa; glej. npr. odločbo VDSS opr. št. Pdp 1105/2011 z dne 30. 3. 2012), vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pri odločanju o reparacijskem delu tožbenega zahtevka, konkretneje pri izplačilu razlike med pripadajočo neto plačo, ki bi jo tožnica prejela na delovnem mestu „administrator V“ in prejemki, ki jih je dejansko prejela na podlagi pogodb o delu, treba upoštevati dejanski obseg tožničinega dela, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Ta v pritožbi prav tako utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podanega ugovora zastaranja obrestnega dela tožbenega zahtevka iz naslova vtoževanih razlik v plačah, ki ga je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva v zvezi z delom tožnice pri toženi stranki. Pri tem bo moralo natančneje ugotoviti in se opredeliti do tega ali tožnica izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta „administrator V“ in ali je (v vtoževanem obdobju) dejansko opravljala naloge tega delovnega mesta. Prav tako je lahko pomembno, kakšen je bil obseg njenega dela. V ta namen naj po potrebi dopolni dokazni postopek in nato o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno odloči. V primeru, če bo ponovno presodilo, da je tožničin zahtevek utemeljen, pa naj se pri odločanju o reparacijskem delu njenega zahtevka opredeli tudi do podanega ugovora zastaranja obrestnega dela zahtevka tožene stranke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.