VSM sodba I Cp 902/2012

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu po nasprotni tožbi (prvi odstavek III. točke izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta Pogodba o finančnem lizingu premičnine št. 3211179351 z dne 1. 12. 2010 (v nadaljevanju Pogodba) in Sporazum k pogodbi o finančnem lizingu št. 3211179351 (v nadaljevanju Sporazum) nična (I. točka izreka). Zavrglo pa je tožbeni zahtevek v delu, s katerim se je zahtevala ugotovitev, da je Prevzemni zapisnik k Pogodbi o lizingu št. 3211179351 z dne 1. 12. 2010 ničen oziroma podrejeno neveljaven (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan plačati tožencu znesek 15.210,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012, v presežku (do višine 21.000,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka). S hkrati izdanim sklepom, ki pa ni predmet pritožbene graje, je prvostopno sodišče ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo z dne 10. 2. 2011 zavrnilo.

2Zoper III. točko izreka prvostopne sodbe (smiselno zoper njen obsodilni del) in zoper IV. točko izreka se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Izpostavlja, da od toženca ni dobil izplačanega nobenega denarja, saj je slednji znesek 21.000,00 EUR plačal prodajalcu vozila Avtohiša M. d.o.o., kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato na tej podlagi nima tožencu obveznosti ničesar vračati. Spornega osebnega vozila pa tožnik tudi dejansko ni osebno prevzel, saj ga je odpeljal D. D.. Pritožnik izpostavlja v neizpodbijanem delu prvostopne sodbe razsojeno, da sta Pogodba in Sporazum nična, ker tožnik ob njunem podpisu dne 1. 12. 2010 zaradi duševne bolezni ni imel sposobnosti razsojanja. Kljub temu je prvostopno sodišče po nasprotni tožbi razsodilo, da mora tožnik toženki plačati znesek 15.210,01 EUR, kar je utemeljilo na 87. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o posledicah ničnosti. Zaključilo je namreč, da tožencu ni mogoče odreči zahtevka na vrnitev tistega, kar je dal tožniku, ter da mu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, saj ni mogel vedeti, da tožnik ni razsoden in da bo ogoljufan s strani tretjih oseb. Opisani zaključek je prvostopno sodišče med drugim utemeljilo na zaslišanju tožnika in dveh prič (A. F. in D. L.) ter dejstvih, da je avto prišel kupovat tožnik in D. D., da je tožnik plačal polog in podpisal prevzemni zapisnik in tudi sicer predložil dokumente, ki jih lahko posreduje le tožnik. Prav navedena dejstva pa so bila po prepričanju pritožnika napačno razumljena, s čimer graja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Izpostavlja, da že v času, ko ga je D. napeljal k nakupu dragega osebnega avtomobila, ni bil več sposoben normalnega razsojanja, kar izhaja iz izpovedbe njega in njegove žene ter zaključka izvedenca. Zato ni nobene podlage za zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da naj bi namreč tožnik dal pobudo za nameravani nakup dragega avtomobila. Zmotno naj bi prvostopno sodišče ocenilo tudi tožnikovo ustno ovadbo na policiji z dne 8. 1. 2011, iz katere po mnenju pritožnika izhaja, da samoiniciativno ni bil nikjer, niti na banki ne pri toženi stranki ne kje drugje, in ne daje podlage za prvostopni zaključek, da je imel tožnik namen kupiti avto. Tudi v zvezi s predložitvijo potrebne dokumentacije za sklenitev sporne Pogodbe in Sporazuma naj bi prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz izpovedbe priče A. F. namreč izhaja, da je bila tožencu vsa potrebna dokumentacija posredovana s strani avtohiše in ne od tožnika, po izpovedbi priče D. L. pa je pri avtohiši vse v zvezi z nakupom spornega vozila uredil D., ki je prinesel tudi vso potrebno dokumentacijo. Navedeno tako po mnenju pritožnika ne utemeljuje prvostopnega zaključka, da je tožnik aktivno in samoiniciativno sodeloval pri nakupu spornega vozila. Tudi za prevzemni zapisnik in pooblastilo, oboje z dne 1. 12. 2010, ko je bil tožnik nesposoben razsojanja, po prepričanju pritožnika velja enako kot za Pogodbo in Sporazum, ki sta bila v prvostopni sodbi ugotovljena kot nična. Pritožnik izpostavlja, da niti na podlagi 98. člena OZ ne more odgovarjati tožencu za škodo, nastalo z razveljavitvijo Pogodbe in Sporazuma, saj ni z zvijačo prepričal toženca, da je poslovno sposoben. V posledici nepravilnosti izpodbijane III. točke prvostopne sodbe je po mnenju pritožnika nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, vsebovana v IV. točki sodbe. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po ugotovitvi ničnosti med pravdnima strankama sklenjene Pogodbe in Sporazuma, kar ni predmet pritožbene graje, delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na vrnitev tistega, kar je tožnik na podlagi take nične pogodbe prejel (oziroma na plačilo ustreznega denarnega nadomestila). Svojo odločitev je utemeljilo na prvem odstavku 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je zaključilo, da toženec ni ravnal nedopustno, ker ni mogel vedeti, da tožnik ni razsoden niti da bo ogoljufan s strani tretjih oseb. Tak zaključek naj bi po mnenju pritožnika temeljil na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ob tem tožnik izpostavlja, da je bil že v času, ko ga je D. napeljal k nakupu dragega osebnega vozila, nesposoben razsojanja, zato naj bi bil nepravilen prvostopni zaključek, da je tožnik dal pobudo za nakup dragega osebnega avtomobila. Po mnenju sodišča druge stopnje je tako tožnikovo sklepanje napačno. Čeprav v tistem obdobju v posledici duševne bolezni nerazsoden tožnik, vendar v stanju, ki navzven laikom ni bilo prepoznavno (kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, čemur tožnik niti ne ugovarja), je lahko v komunikaciji s tretjimi osebami izjavljal voljo. Slednja sicer ni bila tožnikova prava in resnična volja, kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke, saj take volje tožnik ni bil sposoben oblikovati, so pa jo lahko kot tako laiki razumeli. Tožnikova dejanja, čeprav nemotivirana z njegovo pravo voljo, so lahko tretje osebe napeljala k določenim dejanjem in odločitvam.

7Na pravilnost prvostopnega zaključka, da je tožnik navzven izkazal namen kupiti avto (kar je nenazadnje tožnik potrdil celo v svoji izpovedbi – obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18), tako nima nobenega vpliva sicer pravilno ugotovljeno, da takrat tožnik ni bil sposoben razsojanja. Tak tožnikov izražen namen je bil še dodatno potrjen z njegovo predložitvijo za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu potrebnih dokumentov (osebnega dokumenta tožnika, njegove davčne številke in pokojninskega odrezka). Le-ti so bili sicer delavki toženca posredovani s strani avtohiše kot prodajalca avtomobila, vendar toženka ni imela nobenih razlogov za dvom, da so bili ti dokumenti prodajalcu avtomobila s strani njihovega lastnika (tožnika) posredovani prostovoljno (oz. to med postopkom na prvi stopnji niti ni bilo zatrjevano). Toženec niti ni mogel vedeti, na kak način je do navedenih dokumentov prišel prodajalec avtomobila, sicer pa v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo dokazano, da naj bi vso dokumentacijo v zvezi nakupom spornega vozila prodajalcu prinesel D. (oziroma slednjega v pritožbi izpostavljena priča ni izrecno potrdila). Tožnik je tudi plačal polog, podpisal Pogodbo in Sporazum ter prevzemni zapisnik o prevzemu predmeta pogodbe. Čeprav naj bi bil k vsem tem dejanjem tožnik napeljan s strani tretjih oseb, in zanje zaradi nerazsodnosti ni mogel oblikovati prave volje, je za izpodbijano odločitev bistveno, da vse te okoliščine na strani tožnika po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje tožencu niso bile in niso mogle biti znane. Slednjega pritožnik v svoji pritožbi niti izrecno ne graja, sicer pa tudi v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval okoliščin, ki bi nakazovale na nepoštenost toženca v smislu drugega odstavka 87. člena OZ.

8Po vsem obrazloženem je pravilen prvostopni zaključek, da je tožnik v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ dolžan tožencu vrniti vse, kar je prejel na podlagi take nične pogodbe, oz. v obravnavanem primeru, ko vrnitev predmeta pogodbe zaradi uničenja ni več mogoča, dati ustrezno denarno nadomestilo (katerega višina, podrobneje obrazložena v 19. točki obrazložitve prvostopne sodbe, v pritožbi ni sporna). Tožniku naložen znesek tako ne temelji na po tožencu opravljenem plačilu tožniku, kot zmotno meni pritožba s tem, ko se zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka, ker „tožnik od toženca ni dobil izplačanega nobenega denarja“. Gre namreč za kondikcijo (tretji odstavek 190. člena OZ), za vrnitev vrednosti tožniku na podlagi nične Pogodbe izročenega vozila, ki ga tožnik zaradi uničenja ne more vrniti. Ni mogoče slediti pritožbenim zatrjevanjem, da tudi spornega osebnega vozila tožnik dejansko ni osebno prevzel, saj naj bi ga odpeljal D. D.. V postopku na prvi stopnji je bilo namreč pravilno ugotovljeno, da je tožnik podpisal prevzemni zapisnik in z njim potrdil prevzem predmeta pogodbe, ter ni nasprotoval, ko je avto dejansko odpeljal D. D., medtem ko je tožnik čakal v drugem avtomobilu. Povsem sprejemljiv je tudi prvostopni zaključek, da toženec ni imela vpliva na to, da je bil tožniku avto, ki mu je bil s podpisom prevzemnega zapisnika izročen, odvzet s strani tretjih oseb (kot vse izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točki 19). Toženec po že zgoraj obrazloženem ni mogel vedeti, da tožnikova prepustitev vožnje prevzetega vozila drugemu ni bila izraz njegove prave volje.

9Pri presoji pritožbene graje, da naj bi za prevzemni zapisnik in pooblastilo, oboje z dne 1. 12. 2010, ko je bil tožnik nesposoben razsojanja, veljalo enako kot za Pogodbo in Sporazum, ki sta bila v prvostopni sodbi ugotovljena kot nična, ni bilo mogoče spregledati pravne narave navedenih listin. S s strani toženca danim pooblastilom (A4) je bil tožnik pooblaščen, da v imenu leasingodajalca prevzame vozilo od prodajalca avtomobila. V pravnem pogledu gre za enostransko izjavo volje toženca, katere prejem je tožnik s podpisom potrdil. Prevzemni zapisnik (A5) pa je listina, s katero je bil potrjen tožnikov prevzem predmeta leasinga od prodajalca oz. dobavitelja, gre torej za listino, ki potrjuje določena dejstva, ta dejstva pa bi bilo nenazadnje mogoče potrditi tudi na drug način (npr. z izpovedbo priče – v konkretnem primeru D. L.). Pritožbeno zavzemanje, da naj bi tudi za navedeni listini z dne 1. 12. 2010 veljala enaka pravna posledica, kot je bila zaradi tožnikove nesposobnosti razsojanja ugotovljena za Pogodbo in Sporazum, torej ničnost, ne more spremeniti zaključka o pravilnosti prvostopne odločitve. Ne le zaradi zgoraj omenjene narave navedenih listin, ki pravzaprav nista pogodbi, za kateri se zahteva soglasje volj (15. člen OZ) in ki ju lahko zadane sankcija ničnosti (86. člen OZ). Sicer pa bi imela neveljavnost tudi navedenih listin za tožnika iste pravne posledice, ki ga zadenejo že na podlagi ničnosti Pogodbe in Sporazuma – namreč vrnitev vsega, kar je na njihovi podlagi prejel (konkretno predmeta leasinga), oz. če (ker) to ni mogoče, plačilo ustreznega denarnega nadomestila (87. člen OZ).

10Pravilno je pritožbeno stališče, da tožnik ne more odgovarjati tožencu za škodo, nastalo z razveljavitvijo Pogodbe in Sporazuma na podlagi 98. člena OZ, saj ni z zvijačo prepričal toženca, da je poslovno sposoben. Vendar sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve na tem zakonskem določilu tudi ni utemeljilo, saj je v posledici ugotovitve ničnosti (in ne izpodbojnosti) Pogodbe in Sporazuma tožniku v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ zgolj naložilo plačilo denarnega nadomestila tistega, kar je na podlagi nične pogodbe prejel. Torej gre za kondikcijsko in ne za odškodninsko sankcijo, saj za slednjo v obravnavanem primeru po pravilnem stališču tožnika ni bilo pravne podlage.

11Vse navedeno je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela III. točke prvostopne sodbe, kakor tudi potrditev izpodbijane odločitve o pravdnih stroških (IV. točka prvostopne sodbe). Slednja je glede na delni uspeh obeh pravdnih strank s tožbo in nasprotno tožbo pravilna in pravična. Drugostopna odločitev temelji na 353. členu ZPP.

12Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo pa kot za odločitev o pritožbi nepotrebni stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona) bremenijo toženca samega.