UPRS sklep II U 270/2011

1. Tožba se zavrže.
2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
3. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožniki so vložili tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve kršitve človekovih pravic. V tožbi navajajo, da je občinski svet občine Ormož dne 4. 4. 2011 sprejel sklep, da se sklep št. 1070, sprejet na 30. seji dne 25. 2. 2010, ki glasi: „Potrdi se dokument identifikacije investicijskega projekta za izgradnjo kanalizacije Podgorci – Velika Nedelja s čistilno napravo ter hodnikom za pešce z javno razsvetljavo, ki je sestavni del tega sklepa“; sklep št. 1086, sprejet na 31. seji dne 29. 3. 2010, ki glasi: „Potrdi se predinvesticijska zasnova za izgradnjo kanalizacije Podgorci – Velika Nedelja s čistilno napravo ter hodnikom za pešce z javno razsvetljavo, ki je sestavni del tega sklepa“ in sklep št. 1164, sprejet na 35. seji dne 6. 9. 2010, ki glasi: „Potrdi se novelacija IP-a št. 1: Izgradnja kanalizacije Podgorci – Velika Nedelja s čistilno napravo ter hodnikom za pešce z javno razsvetljavo, ki je sestavni del tega sklepa“, ne razveljavijo.

Tožniki se s takšnim sklepom ne strinjajo in zato menijo, da so jim s takšno odločitvijo občinskega sveta tožene stranke kršene z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice in svoboščine ter zato vlagajo tožbo na podlagi 4. Člena ZUS-1. Navajajo, da je vas Sodinci vas v Občini Ormož. V vasi je manj kot 200 volilnih upravičencev in vaščani so v dopolnitvi ljudske iniciative jasno navedli, da so zbrali 200 podpisov zgolj zaradi tega, ker niso hoteli že takrat zadeve zapletati z vložitvijo tožbe. Prepričani so, da se zadeva tiče samo njihove vasi, saj dejansko rastlinski čistilni napravi ne nasprotujejo, so pa proti temu, da se le-ta umesti v njihovo okolje. Tožbo zaradi racionalnosti vlaga manjša skupina vaščanov, vsekakor pa bistveno več kot zahteva kvorum, ki je upravičen zahtevati ljudsko iniciativo. Vaščani vasi Sodinci so na občinski svet tožene stranke naslovili ljudsko iniciativo, s katero so zahtevali razveljavitev zgoraj opisanih sklepov. Zaskrbljeni so namreč nad izbiro lokacije predvidene rastlinske čistilne naprave. Pri tem je potrebno pojasniti, da so v investicijskih projektih, potrjenih s sklepoma z dne 29. 3. 2010 in 6. 9. 2010 navedene parc. št. 508/2, 511/1 in 511/2 k.o. ..., grafični del pa se nanaša samo na del slednjih dveh parcel, ki po vsebini gradbenega dovoljenja predstavlja kasneje nastali parc. št. 511/3 in 311/4 k.o. ... Iz vložene iniciative je povzeti, da so občani trdno prepričani, da bo navedena lokacija rastlinske čistilne naprave povzročila škodo vsej vasi, saj je umeščena neposredno v bližini stanovanjskih hiš. Nesprejemljivo je, da tožena stranka v nasprotju z njihovimi interesi umesti čistilno napravo v oddaljenosti 50 do 100 m od hiš in to tako, da so dejansko hiše nekako v obliki podkve zgrajene okrog predvidene rastlinske čistilne naprave. Še več, čistilna naprava naj bi bila umeščena v križišču, v katero so posredno speljane vse vaške poti in prav to zemljišče predstavlja začetek panorame nižinskega področja, ki se razlega do sosednjih vasi, oddaljenih nekaj kilometrov. Prepričani so, da bo obravnavana rastlinska čistilna naprava povzročala smrad in posledično temu zbiranje golazni v okolici. Vse navedeno predstavlja hude imisije in vaščanom vasi Sodinci jemlje pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS. Prepričani so namreč, da jim bo smrad povzročal tudi škodo na njihovem zdravju. Nadaljnja ustavna pravica, ki je vaščanom Sodincev kršena, je njihova pravica do lastnine iz 67. člena Ustave RS, ki zagotavlja, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Umestitev rastlinske čistilne naprave v središče njihove vasi v prvi vrsti kazi izgled vasi, prav tako pa bodo s tem njihova zemljišča izgubila na vrednosti. Zato jim je grobo poseženo v izvrševanje njihove lastninske pravice. Začudeni so, kako je lahko Upravna enota Ormož izdala gradbeno dovoljenje za izgradnjo obravnavane čistilne naprave, kajti prepričani so, da niso bile opravljene vse študije, potrebne za oceno vplivnega območja. Notorno dejstvo je namreč, da takšna čistilna naprava povzroča smrad, privablja golazen in kazi okolje in je vse to razvidno že v primeru podobne čistilne naprave, ki je zgrajena v vasi Mihovci. Prepričani so, da bi se dalo zadevo drugače urediti, vendar občinski svetniki njihove interese ignorirajo. Prepričani so, da za samo čistilno napravo ne bi bilo nobene škode, če bi se ta premaknila za vsaj 500 m na mesto, ki ne bi bilo na očeh celotne vasi, s čemer bi se tudi oddaljila od najbližjih hiš. V okviru dogovarjanja ustreznosti rešitve lociranja rastlinske čistilne naprave na drugo lokacijo so ponudili zemljišče, na katerem naj bi se le-ta zgradila in tudi sprejemljiv način zamenjave tega zemljišča, vendar pa se bojijo, da bodo pri tem ponovno izigrani. Sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep odpravi, da ugotovi, da je bilo z odločitvijo Občinskega sveta Občine Ormož, s katero je določena lokacija rastlinske čistilne naprave, poseženo v človekove pravice vaščanov vasi Sodinci in sicer v pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS) in pravico do lastnine (67. člen Ustave RS). Toženi stranki naj sodišče tudi naloži, naj ponovno odloči o ljudski iniciativi, ki so jo dne 13. 2. 2011 vložili vaščani vasi Sodinci. Hkrati zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ji je Upravna enota Ormož kot investitorki izgradnje meteorne in fekalne kanalizacije Podgorci, Sodinci in Velika Nedelja s čistilno napravo, pločnikom in javno razsvetljavo, dne 12. 5. 2010 izdala gradbeno dovoljenje št. 351-16/2010. Na izdano gradbeno dovoljenje so se pritožili A.A. in B.B., C.C. in D.D., vsi iz Sodincev. Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo teh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno. Nato so isti (pri)tožniki dne 30. 8. 2010 na Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru, vložili tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor v zvezi s prvostopenjsko odločbo, vendar sta potem C.C. in D.D. tožbo umaknila, tako da je sodišče obravnavalo le tožbo A.A. in B.B. Sodišče je s svojo sodbo opr. št. II U 321/2010 z dne 12. 1. 2011 tožbo zavrnilo. Nato so občani vasi Sodinci dne 14. 2. 2011 vložili zahtevo za uvedbo postopka o ljudski iniciativi za razveljavitev odločbe pristojnega občinskega organa, da se zgradi rastlinska čistilna naprava na nepremičninah s parc. št. 508/2, 511/3 in 511/4, vse k.o. ... in da občinski svet razveljavi sklepe, ki skupaj predstavljajo izpodbijani sklep. Občinski svet je o zahtevi za uvedbo postopka o ljudski iniciativi odločal na svoji 5. redni seji dne 4. 4. 2011 in sprejel sklep št. 351-2/2011 1/80, da se sklepi, sprejeti na 30., 31. in 35. seji, ne razveljavijo. Tožena stranka poudarja, da se je dne 27. 1. 2011 prijavila na zadnji, 8. rok 5. Javnega poziva za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2010-2012 pri Službi Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Dne 7. 7. 2011 je s strani Službe Vlade prejela sklep o sofinanciranju operacije „Izgradnja kanalizacije Podgorci - Velika Nedelja s čistilno napravo, pločnikom in javno razsvetljavo“ in je tako dne 12. 7. 2011 z izvajalcem del tudi podpisala gradbeno pogodbo za izgradnjo operacije. Tožena stranka kot investitor gradnje si je za potrebe izvedbe navedene operacije pridobila vsa zakonsko potrebna dovoljenja, vključno z okoljevarstvenim dovoljenjem, ki je bil tudi pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, saj bi kakršnakoli drugačna odločitev pomenila nepopravljive posledice ter zastoj pri reševanju čiščenja odpadnih voda na vodovarstvenem območju, ki ga je potrebno rešiti do 31. 12. 2015.

Naknadno je tožeča stranka predlagala še izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da naj v skladu z navedenim zakonskim določilom izda začasno odredbo, s katero naj se toženi stranki prepove graditi rastlinsko čistilno napravo na parc. št. 508/2, 511/1 in 511/2, k.o. ... in se ji za primer kršitve začasne odredbe naloži plačilo denarne kazni v višini 20.000,00 EUR. Tožniki navajajo, da jim bo z izgradnjo rastlinske čistilne naprave nastala težko popravljiva škoda, saj bo rastlinska čistilna naprava povzročala smrad in posledično zbiranje golazni v neposredni bližini njihovih stanovanjskih hiš, kar pomeni, da bo kvarno vplivala na zdravo življenjsko okolje tožnikov in bo tako prišlo do kršitve njihove pravice do zdravega življenjskega okolja v smislu 72. člena Ustave RS. Nepremičnine tožnikov pa bodo znatno izgubile na njihovi vrednosti in bo s tem tožnikom kršena tudi pravica do njihove lastnine v smislu 67. člena Ustave RS. Ob upoštevanju načela sorazmernosti, prizadetosti javne koristi in koristi nasprotne stranke tožniki tudi izpostavljajo, da so prepričani, da z izdajo začasne odredbe javna korist in korist nasprotne stranke ne bodo prizadete. Javno korist - splošno družbeno korist je namreč mogoče doseči tudi na drug način in sicer so vaščani vasi Sodinci predlagali, da naj se rastlinska čistilna naprava zgradi na drugi lokaciji, kar pomeni, da bi lahko bila zgrajena na bolj primerni lokaciji. Poleg tega bi morala biti čistilna naprava zgrajena od stanovanjskih hiš minimalno 300 m in ne zgolj 50 do 100 m, kot je to v obravnavanem primeru, kar izhaja iz spletne strani, ki jo navajajo (v nemščini). Z izdajo predmetne začasne odredbe tožena stranka ne bo utrpela nobene škode, saj se namreč popolnoma enaka javna korist lahko doseže tudi z izgradnjo čistilne naprave na drugi lokaciji. Zadeva se financira iz širšega davkoplačevalskega denarja in zato ne more biti zgolj v presoji tožene stranke kako se bo ta denar porabljal. Izpodbijani sklepi, s katerimi je bilo odločeno o lokaciji čistilne naprave, pa tudi niso bili javno objavljeni in tako tožeča stranka ni imela možnosti, da bi se o sami lokaciji pravočasno opredelila, s čemer je bila kršena pravica tožnikov do kontradiktornosti. Šele posredno preko postopka ljudske iniciative so vaščani uspeli napasti sklepe, s katerimi je bila določena lokacija za čistilno napravo. Zato so prepričani, da v predmetnem postopku izpodbijajo prav to lokacijo.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, določenih v 32. členu ZUS-1. Vložena tožba kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe namreč pomenita zlorabo inštitutov pravne države. Tožniki so vložili tožbo zoper sklepe, s katerimi se ne odpravijo sklepi oziroma akti, ki so služili pridobivanju gradbenega dovoljenja oziroma upravnega akta, o katerem je že bilo odločeno. Zato tožena stranka prioritetno predlaga sodišču, da naj zahtevek tožeče stranke zavrže, ker so sklepi št. 1070, 1086 in 1164 bili sprejeti že februarja 2010, marca 2010 in septembra 2010, sam sklep št. 351-2/2011 1/80 z dne 4. 4. 2011 pa je zgolj ugotovitvene narave. Predlagana začasna odredba toženi stranki ne daje možnosti odprave posledic v primeru pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka, saj bi v tem primeru tožena stranka morala odstopiti od gradnje sporne čistilne naprave. Tožniki niso z ničemer izkazali, da bi jim nastala kakršnakoli škoda, saj je iz gradbenega dovoljenja kot prvotnega upravnega akta dovolj jasno razvidno, da ne držijo njihove navedbe, da bo čistilna naprava povzročala smrad oziroma, da bo kakorkoli posegala v interese tožnikov. Tožena stranka poudarja, da bi pričakovala, da bodo tožniki k tožbi oziroma k predlogu za izdajo začasne odredbe priložili izvedeniško mnenje, ki bi potrjevalo njihove trditve. Tožena stranka nadalje poudarja, da so brezpredmetne navedbe tožnikov o morebitni drugi lokaciji, ki niso verodostojne in z ničemer strokovno utemeljene. Za predmetno pravdo je namreč ključnega pomena, ali bi izgradnja čistilne naprave na lokaciji, predvideni z gradbenim dovoljenjem, pomenila nedovoljen poseg v pravno sfero tožnikov. Tožena stranka si je kot investitorka gradnje pridobila gradbeno dovoljenje. Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pa je bilo (predhodno) pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje, ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor in vodno soglasje Agencije RS za okolje. Pri izdaji dovoljenj so bile upoštevane vse predvidene imisije, ki jih bo rastlinska čistilna naprava Sodinci oddajala v okolje in vsi predvideni ukrepi ter zahtevane meritve imisij med poskusnim in kasnejšim obratovanjem. Rastlinska čistilna naprava posnema naravni proces čiščenja, pri čemer se strupene snovi v procesu čiščenja razgradijo in vgradijo v rastline, delno pa ostanejo v substratu. Gosta odpadna voda se najprej usede v usedalnik, od koder se odvaža na biološko čistilno napravo, nato pa potuje po filtrirani čistilni gredi in nato po polirni gredi, kjer se dokončno očisti. V Sloveniji je projektiranih več kot 63 rastlinskih čistilnih naprav. Ena je montirana v bližnjih Mihovcih pri Veliki Nedelji. Le-ta deluje že nekaj let, je na približno enaki oddaljenosti od stanovanjskih hiš kot predvidena v Sodincih, vendar tožena stranka ni prejela nobene pritožbe okoliških stanovalcev, da bi ta čistilna naprava oddajala kak neprimeren vonj ali kako drugače negativno vplivala na okolje. Tožena stranka je gradnjo predmetne čistilne naprave pričela na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Gradnja se izvaja na vodovarstvenem območju, na katerem je v skladu z Operativnim programom odvajanja in čiščenja komunalne vode, ki ga je dne 11. 11. 2010 sprejela Vlada RS, potrebno do 31. 12. 2015 zgraditi kanalizacijo. Tožena stranka se je prijavila na Javni poziv za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ in je prejela sklep Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko za sofinanciranje operacije „Izgradnja kanalizacije Podgorci - Velika Nedelja s čistilno napravo, pločnikom in javno razsvetljavo“. Z izdajo sklepa o začasni odredbi bi bilo toženi stranki prepovedano graditi predmetno čistilno napravo, s tem pa bi bila ogrožena izvedba projekta in s tem javna korist, ker bi prišlo do zastoja reševanja čiščenja odpadnih voda na vodovarstvenem območju, ki ga je potrebno rešiti do 31. 12. 2015. Tožena stranka ima z izvajalcem del tudi že podpisano gradbeno pogodbo in izvajalec del dela na terenu tudi že izvaja. Po terminskem planu iz Investicijskega programa za izgradnjo kanalizacije Podgorci – Velika Nedelja s čistilno napravo, hodnikom za pešce in javno razsvetljavo mora biti investicija zaključena tako fizično, kot finančno, do septembra 2012. Zato bi vsaka zaustavitev izvajanja projekta pomenila opustitev možnosti financiranja iz regionalnih sredstev. Poleg tega bi toženi stranki poleg materialne škode nastala tudi nepopravljiva ekološka škoda, katere posledice bi nosilo okrog 20.000 prebivalcev štirih občin in sicer občine Ormož, Sv. Tomaž, Središče od Dravi in Ljutomer, ki dobivajo vodo iz črpališča Mihovci, ki se bogati iz zalednih vod Sejanskega potoka, v katerega se zlivajo tudi komunalne vode vaščanov Sodincev, med njimi tudi tožnikov, saj imajo svoje fekalne vode bodisi direktno, bodisi preko greznic, speljane v obcestne jarke, ki se potem zlivajo v potok Sejanca, le-ta pa, kot že navedeno, teče proti vodnemu zajetju in bogati nivo podtalnice v vodovarstvenem področju. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da izpodbijani sklepi niso bili javno objavljeni in se zato tožeča stranka ni mogla pravočasno opredeliti do lokacije izgradnje čistilne naprave, tožena stranka odgovarja, da je projektant pri pripravi PGD dokumentacije moral upoštevati tudi Uredbo o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, tudi predmetne čistilne naprave in so bile vse stranke v postopku določene strokovno na podlagi določenih kriterijev iz Uredbe. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja so bile vse stranke tudi vabljene na ustno obravnavo in so tako lahko izrazile svoje mnenje v zvezi s predlaganimi posegi. Poleg tega so sprejeti sklepi občinskega sveta javno objavljeni na spletni strani tožene stranke. Tožena stranka sodišču predlaga, da zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrne, ker bi kakršnakoli drugačna odločitev pomenila nepopravljive posledice ter zastoj izvrševanja projekta, saj bi povzročila nepopravljivo materialno škodo in ogrozila javni interes, le-ta pa je, kot že navedeno, da se 20.000 prebivalcem iz štirih občin zagotovi zdrava in neoporečna pitna voda.

K 1. točki izreka :

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov :

V 2. odstavku 157. člena Ustave RS je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V 2. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon.

Tožniki so vložili tožbo, s katero so zahtevali ugotovitev posega v njihove človekove pravice, torej tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena v zvezi s 3. odstavkom 30. člena in 1. odstavkom 66. člena Zakona o upravnem sporu. Uveljavljali so sodno varstvo zaradi posega v ustavni pravici iz 72. in 67. člena Ustave RS. Tožbo so torej vložili po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 za začetek subsidiarnega upravnega spora. Skladno s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu lahko odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je zato ugotavljalo, ali je tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V konkretnem primeru iz tožbe izhaja, da naj bi bilo zatrjevano neustavno stanje povzročeno z izdanim (pravnomočnim) gradbenim dovoljenjem oziroma z akti, ki so bili podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo čistilne naprave, ki ga je investitorici izdala Upravna enota Ormož. Gre torej za akte, sprejete v upravnem postopku. To pa pomeni, da so imeli tožniki zoper gradbeno dovoljenje, s katerim naj bi se poseglo v njihove ustavne pravice, možnost uveljavljati pravna sredstva v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Kadar pa je zoper nek akt ali dejanje, za katero se zahteva subsidiarno sodno varstvo, zagotovljeno drugo sodno varstvo, potem sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po določbi 1. odstavka 66. člena v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Ker je bilo tožnikom v obravnavanem primeru torej zagotovljeno redno sodno varstvo v upravnem sporu v smislu 2. člena ZUS-1, je bilo potrebno, ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 4. členom ZUS-1, tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, ča tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

K 2. točki izreka :

Sodišče ni ugodilo zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

K 3. točki izreka :

Ker je sodišče tožbo zavrglo zaradi neobstoja procesnih predpostavk, je hkrati zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker je le-ta vezana na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč tudi procesna predpostavka za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker niso podane procesne predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo.