UPRS sodba II U 115/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe Davčnega urada Maribor, Izpostava Slovenska Bistrica, št. DT 4224-812/2007 z dne 31. 12. 2008, na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Ta določa, da lahko davčni organ v primeru, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma njegovih pravnih naslednikov. Davčni organ prve stopnje je na podlagi kronološkega pregleda dejanj opravljenih v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ugotovil, da zakonski pogoji za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe niso podani. Ugotavlja, da je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (nadomestilo) pravnomočno odmerjeno davčnemu zavezancu A. d.o.o., ki mu je bila priznana tudi pravica do vračila preveč plačanega nadomestila (kot posledica zmanjšanja obveznosti po odmerni odločbi), medtem ko občina oziroma tožeča stranka v tem postopku ni imela položaja stranke. Navedena odločitev je bila tudi predmet upravnega spora, v katerem je Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo opr. št. II U 166/2009 z dne 10. 2. 2010 potrdilo odločitev davčnega organa, da tožeča stranka – občina, ni stranka v postopku vračila preveč plačanega nadomestila. Preplačilo tako ni nastalo zaradi napake davčnega organa, pač pa zaradi tega, ker je bila prvotna odmera po podatkih občine opravljena tudi za objekte javne železniške infrastrukture, ki so bili v nadaljnjem postopku (glede na odločitev Ustavnega sodišča RS) iz odmere izvzeti. Upoštevaje določila davčnega postopka je namreč upravičenec do vračila preveč plačanega nadomestila davčni zavezanec, ki mu je v odmernem postopku bila obveznost po uradni dolžnosti odmerjena previsoko, zato je tudi upravičen do vračila v skladu z določili davčnega postopka, kar pomeni, da obresti tečejo tako, kot je zakonsko določeno v ZDavP-2. Dejstva, da je bila tožeča stranka prikrajšana za pripadajoča sredstva finančne izravnave in vpliv vračila nadomestila na finančni položaj občine, ne vplivajo na pravilnost odločbe o odmeri in vračilu in tudi ne morejo vplivati na pravico davčnega zavezanca, da dobi povrnjeno preveč odmerjeno in plačano nadomestilo. V zvezi z ustanovitvijo novih občin v letu 2006 pa je tudi Upravno sodišče RS v sodbi II U 166/2009 z dne 10. 2. 2010 zavzelo stališče, da je bilo nadomestilo leta 1999 poravnano tožeči stranki, ki je zato, ne glede na kasnejšo delitev občin, tudi zavezana za vračilo.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo, št. DT-499-13-447/2010 z dne 31. 1. 2011. V zvezi s pritožbenimi ugovorom, da je prvostopni organ pri odmeri nadomestila uporabil zgolj lastne podatke in ne podatkov lokalnih skupnosti, čeprav je imel z davčnim organom sklenjeno pogodbo za zaračunavanje nadomestila, tožena stranka navaja, da je za odmero, pobiranje in izterjavo nadomestila, tožeča stranka dne 9. 10. 1997 sklenila na podlagi 3. člena ZDS pogodbo z davčno upravo. Z omenjeno pogodbo sta pogodbeni stranki določili tudi medsebojna razmerja, obseg opravljanja nalog ter nadomestila za opravljanje nalog. Tožeča stranka je z zgoraj navedeno pogodbo prenesla svojo pristojnost za odmero in izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na davčno upravo, zato so bili upravni akti v zadevi odmere nadomestila izdani na podlagi pooblastila tožeče stranke, ki izhaja iz omenjene pogodbe. Zato po mnenju tožene stranke, tožeča stranka ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za sodno varstvo potrebno zaradi varstva njenih pravic. Če prvostopni upravni organ ne odmerja, pobira oziroma izterjuje obveznih dajatev tako, kot je dogovorjeno s pogodbo, je za reševanje morebitnih sporov med pogodbenima strankama pristojno okrajno sodišče. Tako stališče je v svojem sklepu št. I Up 618/2003 z dne 25. 5. 2004 zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS. Ker pa ima po določilih prvega odstavka 43. člena ZUP položaj stranskega udeleženca le tista oseba, ki izkaže pravni interes, torej tisti, ki izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, tožeče stranke ni bilo mogoče šteti za stransko udeleženko. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je prvostopni organ že z vročitvijo odmerne odločbe tožeči stranki priznal položaj zavezanke, pojasnjuje, da ji je bila odločba prvostopnega organa poslana, ne kot zavezanki, temveč le v vednost kot zavezanki za vračilo zneska davčne obveznosti. Ugotavlja tudi, da ni izdala sklepa s katerim bi se ugotovilo, da ima tožeča stranka lastnost stranke oziroma položaj stranskega udeleženca. Zato je njen ugovor neutemeljen. V zvezi z ugovorom, da obstaja v zvezi s priznavanjem pravnega interesa občini različna pravna praksa v postopkovno enakih zadevah, pa pojasnjuje, da drugi odstavek 14. člena Ustave RS, zakonodajalcu ne prepoveduje, da bi položaj pravnih subjektov urejal različno, pač pa da bi to počel samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Položaj lokalne skupnosti, ki v danem primeru ni stranka v postopku, pa je bil že pojasnjen v zgoraj navedenih razlogih. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je bila zahteva tožeče stranke neutemeljena tudi zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji določeni v 90. členu ZDavP-2, po katerem davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov, če se po pravnomočni odmerni odločbi ugotovi, da je bil zaradi očitne napake davek previsoko odmerjen. V danem primeru je zahtevala razveljavitev, odpravo ali spremembo odmerne odločbe lokalna skupnost, ki sploh ni bila stranka v postopku oziroma ni aktivno legitimirana, očitna napaka, zaradi katere naj bi bilo nadomestilo odmerjeno previsoko, pa v danem primeru sploh ni razvidna in je tudi občina izrecno ne zatrjuje.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev davčnega organa prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Ponavlja pritožbene navedbe, da se je odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1999 vršila na podlagi pogodbe z dne 9. 10. 1997. Postopek se torej ni vodil po uradni dolžnosti, ni ga predpisoval zakon in v danem primeru gre za zaračunavanje nadomestila skladno s pogodbo. Zato je davčna uprava odgovorna, če ne drugače, vsaj za škodo s pogodbenega razmerja, saj je napačno vodila postopek in tožeči stranki prizadejala škodo. Res je, da je bila tožeči stranki odmerna odločba z dne 31. 12. 2008, s katero je davčni organ na novo odmeril nadomestilo zavezancu A., tožeči stranki pa naložil vračilo preveč plačanega nadomestila, vročena tudi tožeči stranki. Vendar je tožeča stranka zaradi pomanjkanja pravnega interesa v vseh postopkih propadla, čeprav je bila z odločbo Davčnega urada Nova Gorica z dne 29. 11. 2004 sprejeta tudi povsem drugačna praksa. Primerno bi torej bilo, da državni organ, kateremu so zaupane finance, zagotavlja enotno prakso vodenja postopkov po načelu, da je za vse udeležence meter isti. Načelo enakosti pred zakonom velja tudi za lokalne skupnosti, kakor tudi za vse pravne in druge subjekte tako, da tožeča stranka ne le, da argumentira pravno zmotno stališče obeh organov, dodaja še neposredni dokaz, da isti državni organ v drugih primerih odloča drugače, strankam status priznava, kar je edino pravilno. Opozarja tudi na spremembo predpisov, saj je od temeljne odločitve v letu 1999 pa do takrat, ko je bila izdana ponovna odločba, bila davčna zakonodaja spremenjena do te mere, da pogodba na katero se tožena stranka sklicuje, nima nobenega pravnega učinka in je to delo zaupano davčnemu organu. Po presoji tožeče stranke se je z uvedbo novih predpisov tako pravna pasivna in aktivna legitimacija dejansko spremenila, v posledici tega pa bi tožeča stranka morala biti stranka v postopku po vseh kriterijih, saj odločba posega v njene pravice in obveznosti in bi morala imeti zaradi varstva svojih pravic v takšnem postopku status stranke, v vsakem primeru pa status stranskega udeleženca. Pravna narava vodenja postopkov se je s spremembo določb Zakona o davčnem postopku, kakor tudi drugih postopkov pobiranja davčnih obveznosti in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, spremenila tako, da državni organ vodi ugotovitveni postopek in na osnovi tega tudi odloča. Ker je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča še vedno izvirni dohodek občine, je po materialnem predpisu lokalna skupnost zakoniti prejemnik vseh sredstev in ima, če drugega ne že iz tega naslova pravico udeleževati se postopkov. Tožena stranka torej nima prav, ko svojo obrazložitev gradi na pogodbenem razmerju, prav tako nima prav, ko govori, da je bila odločba tožeči stranki posredovana v vednost, saj obrazložitev izpodbijane odločbe uporablja „terminus zavezanec„ to pomeni pravno ali fizično osebo in ki mora na osnovi odločbe državnega organa nekaj trpeti, dopustiti ali izpolniti in je obrazložitev izpodbijane odločbe že sama s seboj v nasprotju. To pa je seveda relativna kršitev določb postopka. Tožeča stranka opozarja tudi na dejstvo, da je od vodenja postopka od leta 1999 pa do izreka odločbe iz leta 2008 prišlo do korenitih statusnih sprememb, ki jih je določil zakon in si jih tožeča stranka ni izmislila in sicer so na območju na katerem se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zaračunavalo, nastale nove občine, pri čemer je bilo izrecno dogovorjeno, da se zaveza po morebitnem vračilu prispevkov proporcionalno razdeli na novo nastale občine. Tožeča stranka ima v tem primeru velik problem, saj ugotovitev davčnega organa ne more prerekati, ne more predlagati novih dokazov, prikrajšana je torej po tretji ustavnopravni kategoriji, ki se nanaša na določbo 22. člena Ustave RS, saj ji dejansko varstvo pravic ni zagotovljeno. Sklicuje se tudi na vse ostale pritožbene navedbe z dne 6. 7. 2010. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijana akta odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov razvidnih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

A. d.o.o., ki ima v tem sporu položaj stranke z interesom, v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, nasprotuje tožbenemu zahtevku, dodaja pa, da je vložitev tožbe več kot očiten preizkus in dejanska zloraba instituta pravice do pritožbe in kaže na vse tisto česar pravni sistem ne bi smel dopuščati. Tožeča stranka ne spoštuje ne upravnih odločb organov, ne že preteklih odločitev naslovnega sodišča, sprenevedanje o tem, kaj je davčna uprava počela devet let pa so popolnoma pravno zmotna in vsebinsko absurdna. Tožeča stranka je v predmetni zadevi izčrpala vsa pravna sredstva zoper meritorno odločbo, nato pa je zoper to meritorno odločbo, ki predstavlja vir vseh težav poskušala doseči novo odločbo, ki bi to že pravnomočno odločbo razveljavila. Ker tudi s tem ni bila uspešna, skuša sedaj sprožati različne postopke zoper odločbe, s katerimi je bila zavrnjena v vseh svojih zahtevah, kar kaže na popolno očitno zlorabo pravice do pritožbe, kot tudi pravice do sodnega varstva zoper odločbe državnih organov. Podaja tudi kronološki pregled relevantnega dejanskega stanja in predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Prav tako predlaga, da se povračilo stroškov iz predmetnega sodnega postopka v nadaljevanju zahteva od odgovornih oseb na strani tožeče stranke, saj gre za očitno zlorabo pravic do pravnega sredstva, ki ne sme bremeniti državni ali občinski proračun.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo prizadete stranke zavrača insinuacije, ki se nanašajo na zlorabo pravice instituta pritožbe in na nespoštovanje sodnih odločb kakor tudi na nespoštovanje sodnega reda v Republiki Sloveniji. Navaja, da je zoper temeljne odločitev organov in sicer sklep I Ps 148/2010 Vrhovnega sodišča RS, sodbe II U 166/2009 izdane s strani Upravnega sodišča RS, Oddelek v Mariboru, zoper sklep DT 4224-59/2009 in odločbo DT 4224-812/2008 vložila ustavno pritožbo, ki se k temu odgovoru pošilja. Zato tudi predlog Državnemu pravobranilstvu za povračilo stroškov nima nobene zveze z zadevo. Dejstvo je, da je zaradi onemogočanja varstva svojih pravic tožeča stranka vložila tudi ustavno pritožbo, kjer uveljavlja kršitev z Ustavo RS zavarovanih pravic, ter ponovno v kronološkem pregledu izpostavlja kršitve, ki jih je zagrešil davčni organ, ki je vodil postopek nezakonito. Pri tem opozarja, da do leta 2006 sploh ni vedela niti ni mogla vedeti, da teče postopek zoper odmerno odločbo za leto 1999 in da zato tudi odločitev glede zamudnih obresti ni zakonita.

V pripravljalni vlogi stranka z interesom odgovarja, da je tožeča stranka ves čas vedela za vse predmetne postopke, saj je bila v pogodbenem razmerju do davčnega organa in kot sopogodbenica bila dolžna vedeti za vse postopke, ki so tekli v zvezi z navedeno pogodbo. Glede novo nastalih občin, na katere želi tožeča stranka prevaliti v odgovornost v tem postopku, pa odgovarja, da je to dejstvo v tem postopku irelevantno. Opozarja na ključno in najpomembnejšo pravno relevantno okoliščino v tem postopku, to je, da so vse navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na vsebino vseh že pravnomočnih odločb, popolnoma irelevantne in se v tem postopku ne morejo in ne smejo upoštevati.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavni zadevi je odločitev davčnega organa prve stopnje, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za uporabo pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 iz razloga, ker zakonski pogoji za uporabo navedenega izrednega pravnega sredstva niso izpolnjeni.

V skladu z 90. členom ZDavP-2 lahko davčni organ v primeru, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma njegovih pravnih naslednikov. V zadevi iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je davčni organ z odločbo št. DT 4224-812/2007 z dne 31. 12. 2008 zavezancu A. d.o.o., odmeril nadomestilo za leto 1999 z upoštevanjem ugotovitev Ustavnega sodišča RS (odločba U-I 347/02, U-VII-361/02), da so v neskladju z določili Zakona o stavbnih zemljiščih določbe občinskih odlokov, kolikor so predpisovale odmero nadomestila od zemljišč, na katerih je bila zgrajena javna infrastruktura, ki je namenjena izvajanju gospodarske javne službe ter na izrecno prepoved določeno v 218. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). S citirano odločbo je bila stranki z interesom priznana tudi pravica do vračilo preveč plačanega nadomestila v višini 203.757,99 EUR ter pripadajoče zamudne obresti od dneva plačila, vračilo tega zneska oziroma izvršitev naložene obveznosti pa naloženo tožeči stranki. Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka sicer vložila pritožbo, ki pa je bila zavržena s sklepom Davčnega urada Maribor, Izpostave Slovenska Bistrica, št. DT 4224-59/2009 z dne 10. 2. 2010 iz razloga, ker tožeča stranka ni imela položaja stranke v tem postopku. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo št. II U 166/2009 z dne 10. 2. 2010. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010 zavrglo revizijo tožeče stranke zoper citirano sodno odločbo zaradi neobstoja pogojev za revizijo določenih v drugem odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Glede na to, da tožeča stranka v postopku odmere in vračila preveč plačanega nadomestila, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ni imela položaja stranke v tem postopku, pravnega interesa po presoji sodišča ne izkazuje niti za vlaganje izrednega pravnega sredstva določenega v 90. členu ZDavP-2, sodišče pa pritrjuje tudi ugotovitvi davčnega organa, da je bilo nadomestilo odmerjeno pravilno, zato tudi iz tega razloga odprava sporne odmerne odločbe na podlagi navedenega izrednega pravnega sredstva ne bi bila utemeljena.

V zvezi s pravnim stališčem, ki občini kot prejemnici nadomestila (22. člen Zakona o financiranju občin, ZFO, oziroma 36. člen ZFO-1), ne daje pravice vstopiti v davčno-pravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnem varstvu zoper te vrste odločb, obstaja tudi obširna upravno sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (zadeve I Up 478/2003, I Up 381/2007, I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 65/2010, I Up 96/2010, I Up 165/2011, I Up 464/2011 in I Up 78/2012). Iz navedenih sodnih odločitev izhaja, da predstavlja odmera nadomestila (tudi po uveljavitvi zakonodaje o reorganizaciji davčne službe) davčno-pravno razmerje, ki je urejeno z davčno-pravnimi pravili. Stranki davčno-pravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javno pravni objekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec za plačilo nadomestila in tudi ne varuje nobene svoje pravice in pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi.

Glede na navedeno tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj pogodbe med Občino Slovenska Bistrica in davčnim organom na odločitev v obravnavanem primeru ne morejo vplivati, saj ta lokalni skupnosti ne daje položaja stranke ali drugih pravic udeležbo v postopku odmere oziroma vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, za katero je skladno z določbami 97., 403. in 404. člena ZDavP-2 pristojen davčni urad.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.