403. člen ZDavP-2

Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, so (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo. Razlogovanje, da so za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pomembni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere tega nadomestila ni mogoče, je materialnopravno napačno.

Odlok o NUSZ je bil objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku, njegov kartografski del pa je bil objavljen na spletnih straneh občine. Sodišče zavrača stališče toženke, da takšen način objave kartografskega dela zadosti pogoju po javni objavi. Glede na dejstvo, da je kartografski del sestavni del Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Radlje ob Dravi, mora biti objavljen na način kot je objavljen Odlok, kot tudi izhaja že iz besedila tretjega odstavka Odloka, da so meje območij prikazane na kartah, ki so sestavni del Odloka. S tem je kršena določba drugega odstavka 154. člena Ustave RS, ki določa, da se predpisi lokalnih skupnosti objavijo v uradnem glasilu, ki ga te same določijo.

V izpodbijani odločbi je neskladno s prostorskimi akti in potrdilom o namenski rabi prostora ugotovljeno, da sodi zemljišče parc. št. 243/7 k.o. ... pod dejavnost ostali poslovni nameni. Glede na to, da sodi predmetno zemljišče v območje centralnih dejavnosti, so tukaj glede na vsebino te dejavnosti, določene s Pravilnikom o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta, mogoče - razen oskrbnih in storitvenih dejavnosti - tudi družbene dejavnosti in bivanje. Za ta dva namena uporabe pa 9. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Ruše predvideva drugačno (bistveno nižjo) odmero točk kot za „ostale poslovne namene“.

Glede odmere nadomestila za nezazidani stavbni zemljišči tožeča stranka ponavlja navedbe podane že v upravnem postopku, da sta navedeni zemljišči zasuti s filterprahom, zato je to zemljišče za tožečo stranko neuporabno in ji ne prinaša nobenega dohodka. Pri tem se znesek nadomestila bliža vrednosti celotne nepremičnine, zato odmera v navedeni višini že pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in varstva lastninske pravice. Razen tega tožeča stranka glede na to, da v prejšnjih letih tega nadomestila ni plačala, ni mogla predvideti, da se bo to zgodilo v letu 2017.

Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ji ne daje pravice vstopiti v davčnopravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka ali stranska udeleženka sodelovala v odmernem postopku, postopku vračila nadomestila. Prav tako nima pravice do vlaganja pravnih sredstev oz. do sodnega varstva zoper te vrste odločb.

Davčni organ nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča le odmeri in tudi izterja, vse kar dela, pa dela v korist občine, ki ji to nadomestilo pripada kot izvorni prihodek. Zato je tudi zastavna pravica v zavarovanje terjatve občine pridobljena v korist občine. Davčni organ tako zastavno pravico v zavarovanje terjatev občine iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pridobi kot fiduciarni imetnik za račun občine kot benificiarja. Tožeča stranka je tako tista oseba, ki z vpisom hipoteke pridobi pravico do plačila svoje terjatve iz določenega dolžnikovega premoženja pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. To pa je vsebina ločitvene pravice iz prvega odstavka 19. člena ZFPPIPP. To nadalje pomeni, da je občina, torej tožeča stranka, tista, ki ima ločitveno pravico v stečajnem postopku. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je terjatev občine, zato je tožeča stranka po navodilih davčnega organa pravilno ravnala, ko je terjatev prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, pravilno pa je tudi stališče, da je zato upravitelj moral priznati to terjatev tožeči stranki. Zastavna pravica pa je bila (med drugim, saj so bile zavarov

Obveznost plačila NUSZ je davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Udeleženca tega razmerja sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravna entiteta, ki je upravičena do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere NUSZ, ker ni niti zavezanec za plačilo NUSZ niti v tem postopku ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Občina tudi ni organ, ki NUSZ odmerja, saj je bila ta pristojnost z zakonom prenesena na davčni organ. Neutemeljen je očitek, da je odločitev arbitrarna in da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (22. člen Ustave), saj da je tožnica v neenakopravnem položaju v primerjavi z zavezancem. Zavezanec ima v postopkih odmere NUSZ drugačen, tožničinemu neprimerljiv pravni položaj. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil skladno z ustaljeno upravno in sodno prakso; načelo enakosti bi kršil kvečjemu, če bi brez tehtnih razlogov od te prakse odstopil.

Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker ni ne zavezanec za plačilo nadomestila, ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki to nadomestilo odmerja. Slednja pristojnost je bila namreč z zakonom prenesena v pristojnost davčnega organa.

V zadevi je sporno, ali je lahko isto premoženje obdavčeno dvakrat. Država je fiskalno suverena. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. To ni v nasprotju z Ustavo. Tako je država Slovenija sprejela tudi ZIPRO1314, ki je določal, da se za leto 2013 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000 EUR. Sodišče zavrača ugovor tožnice, da je bila za isto premoženje neutemeljeno dvakrat obdavčena, saj se je v konkretnem primeru odločalo le o zakonitosti sklepa o odmeri davka od premoženja. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga po trditvah tožnice plačujejo najemniki v njeni hiši, pa pomeni davčni vir za financiranje javnih potreb države in občin, ki se odmerja neposrednim uporabnikom stanovanjskih prostorov na podlagi 403. člena ZDavP-2 ter 56. in 61. člena ZSZ.

Občina kot prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni stranka oziroma stranski udeleženec v davčno pravnem razmerju, v katerem se odloča o odmeri ali o vračilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca) v upravnem postopku izdaje odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano v tem postopku.

Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja.

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pritožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa. V obravnavanem primeru ne gre za spor o zakonitosti pritožničinega Odloka in sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v njegovo veljavnost (ga razveljavilo), ampak za postopek presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta, s katerim se je zavrglo priznanje lastnosti stranke v postopku vračila nadomestila (tretji osebi, v kateri pa določen člen Odloka (na podlagi razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-157/02-10 z dne 4. 12. 2003) ni bil uporabljen, torej gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava v postopku odmere nadomestila).

Z izpodbijano odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni bilo poseženo v revidentkino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku odmere in vračila nadomestila, v tem postopku pa tudi ne varuje svojega pravnega interesa, kot je bilo že pojasnjeno, temveč le dejanski interes, to je pridobiti čim več sredstev v občinski proračun. Čeprav sta drugostopni organ in sodišče prve stopnje v tem postopku revidentki priznala pravni interes za sodelovanje v postopku odmere in vračila nadomestila, to dejstvo ne spreminja stališča Vrhovnega sodišča, ki ga je to zavzelo v dosedanji upravnosodni praksi, in tudi ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

Občini noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali stranske udeleženke za sodelovanje v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa, temveč le dejanskega. Zato upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v občinsko pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.

Občina ni stranka v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.