UPRS I U sodba I U 879/2012

Tožba se zavrne.

Toženec je z izpodbijano odločbo, poimenovano „obvestilo o uvrstitvi otroka na čakalni seznam“, odločil, da otrok A.A. ni sprejet v vrtec in je s skupnim številom 107 točk uvrščen na čakalni seznam za I. starostno obdobje, za dnevni program – dopoldan. Iz odločbe izhaja, da je komisija za sprejem otrok v vrtec priznala 80 točk za kriterij 1.a, 15 točk za 2.b in 12 točk za merilo 6.c.

Svet vrtca kot drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica očitala nepravilno točkovanje kriterija stalnosti bivanja v Mestni občini Ljubljana (MOL), saj je po njenem mnenju bistveno dejansko stalno prebivališče otrokovega očeta v Ljubljani od leta 2008, ne pa uradno prijavljeno stalno bivališče. Pritožbeni organ je navedeni ugovor zavrnil, saj podatki iz Centralnega registra prebivalstva (CRP) kažejo, da je otrokov oče stalno bivališče v MOL prijavil 28. 3. 2012, zaradi česar je bil kriterij 2.b ustrezno točkovan.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi z obširnimi razlogi oporeka stališču drugostopenjskega organa, da je za kriterij stalnosti bivanja otrokovih staršev odločilen datum prijave očetovega stalnega prebivališča v MOL in ne njegovo dejansko stalno prebivanje v Ljubljani od poletja 2008 dalje. Poudarja, da ne vloga za vpis otroka v vrtec, ne navodila za njeno izpolnjevanje ne omenjajo kriterija prijave stalnega prebivališča, ampak le neprekinjeno bivanje na območju MOL. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi (1. točka), ugotovi, da B.A. stalno prebiva v MOL od poletja 2008 (2. točka), da A.A. določi 50 točk za kriterij stalnosti bivanja v MOL – 2.b (3. točka) in da Svetu vrtca naloži, da A.A. ustrezno uvrsti na čakalni seznam (4. točka). Podrejeno predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Toženec v odgovoru na tožbo predlaga zavrženje tožbenih predlogov pod točko 2, 3 in 4, v preostalem delu pa zavrnitev tožbe. Meni, da je neutemeljeno tožbeno stališče o nepotrebnosti prijave stalnega prebivališča in se pri tem sklicuje na razloge v sodbi tega sodišča I U 1238/2009. Poudarja, da je glede na 6. člen Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) prijava stalnega prebivališča posameznikova dolžnost, zato komisija ni smela enačiti dejanskega bivanja s prijavljenim stalnim prebivališčem. Nihče ne more pridobiti pravno varovanih upravičenj na podlagi svojega protipravnega ravnanja. Navaja, da je dečkov oče le dan pred oddajo vloge za sprejem otroka v vrtec spremenil stalno prebivališče, pravo pa možnosti, da bi se v CRP „za nazaj“ vpisovalo drugo stalno prebivališče, ne pozna. Če je nekdo opustil prijavo, to ni stvar komisije. O stalnem prebivališču zato ni mogoče razpravljati v postopku sprejema otrok v vrtec, tako da se kriterij stalnega prebivališča ugotavlja na podlagi stanja v uradni evidenci.

Tožnica je poslala še pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 21. 8. 2012

Tožba ni utemeljena.

Toženčev predlog, naj se tožba zavrže v 2., 3. in 4. točki tožbenega predloga, ni utemeljen. Po presoji sodišča je namreč tožnica v tem delu predlagala, naj sodišče meritorno odloči v zadevi, torej da v navedenem obsegu spremeni izpodbijani upravni akt (tožba v sporu polne jurisdikcije). Ker se po prvem odstavku 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) to s tožbo lahko zahteva, je sodišče tak zahtevek štelo kot dopusten.

V zadevi je sporno točkovanje stalnosti bivanja v MOL, ki je kot kriterij za sprejem otroka v vrtec določen v 2. točki 27. člena Odloka o sprejemu otrok v vrtec (Uradni list RS, št. 76/10, v nadaljevanju Odlok). Tožnica meni, da se toženec pri ugotavljanju stalnosti bivanja v MOL (časa njegovega trajanja) ne bi smel opreti na podatek CRP o datumu prijave stalnega prebivališča otrokovega očeta, ampak bi moral ugotavljati, od kdaj otrokov oče dejansko živi v Ljubljani. Zato zahteva, da se za stalnost bivanja v MOL namesto 15 točk za izpolnjeno merilo iz 2.b točke navedenega člena, prizna izpolnjevanje kriterija iz 2.a točke in ga ovrednoti s predpisanimi 50 točkami. Po navedeni določbi komisija dodeli 50 točk v primeru, če imajo starši stalno prebivališče na območju MOL neprekinjeno najmanj od 1. 1. predhodnega leta pred vpisom (v konkretnem primeru torej najmanj od 1. 1. 2011). Po 2. b točki pa se prosilcu prizna 15 točk tedaj, če ima na območju MOL eden od staršev stalno prebivališče neprekinjeno od 1. 1. 2011 (konkretno tožnica), drugi od staršev pa manj.

Navedeno tožbeno stališče ni utemeljeno. ZPPreb v 2. členu predpisuje obveznost vsakogar, da prijavi stalno prebivališče, kar mora v skladu s prvim odstavkom 6. člena storiti v 8 dneh od naselitve. Opustitev te dolžnosti je sankcionirana v 25. členu ZPPreb, po katerem se z globo od 400 do 1.200 EUR kaznuje za prekršek fizična oseba, ki v predpisanem roku ne prijavi stalnega prebivališča ali spremembe naslova stanovanja ali ne odjavi stalnega prebivališča (prvi, tretji in peti odstavek 6. člena).

Iz navedenega izhaja, da se datum dejanske naselitve razlikuje od datuma prijave za 8 dni, v zakonskem pogledu torej le v zanemarljivem delu. Poleg tega je treba upoštevati, da v zadevah z velikim številom prijaviteljev, kakršen je tudi obravnavani (iz drugostopenjske odločbe je razvidno, da je moral vrtec odločiti o 321 vlogah za vpis), v katerih mora biti dokončno odločeno v nekaj mesecih, ni mogoče za vsakega od staršev voditi ugotovitvenega postopka glede časa dejanskega bivanja v občini. Zato tudi iz narave stvari izhaja, da je čas (stalnost) prebivanja utemeljeno vezana na čas, ko je bilo stalno prebivališče prijavljeno za vpis v register stalnega prebivalstva, zaradi česar sodišče v konkretnem primeru ne vidi razumnega razloga, da se čas prijave ne bi štel kot čas, od katerega dalje oseba dejansko biva na nekem območju, dejstvo prijave pa posledično kot relevantno za ugotavljanje stalnosti bivanja.

Če bi torej otrokov oče, za katerega tožnica zatrjuje, da naj bi stalno prebival v Ljubljani od poletja 2008 dalje, to dejstvo pravočasno sporočil (prijavil) pristojnemu organu, bi tožnica v obravnavanem primeru upravičeno zatrjevala izpolnjevanje pogoja iz 2.a točke 27. člena Odloka. Ker tega ni storil do 28. 3. 2012, pa v postopku sprejema svojega otroka v vrtec ne more pričakovati ugodnejšega obravnavanja, kot je to veljalo za ostale prijavitelje, in zahtevati, da se zanj posebej oz. na drug način ugotavlja stalnost bivanja v MOL. Zato se glede na vsebino kriterija (stalnost bivanja staršev) ne more izogniti posledici opustitve dolžnega ravnanja, to je poslabšanja možnosti za otrokov sprejem v vrtec.

Poleg tega ima upoštevanje uradno evidentiranega stalnega prebivališča na podlagi zavezančeve prijave in na tej podlagi ugotovljena stalnost prebivanja v občini, utemeljeno podlago v povezavi med to okoliščino in financiranjem občine, ki kot samoupravna lokalna skupnost ustanavlja in financira delovanje vrtcev na svojem območju (prvi odstavek 41. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ZOFVI). Občina namreč iz svojega proračuna zagotavlja vrtcem sredstva v višini razlike med ceno programov in plačilom staršev (prvi odstavek 28. člena Zakona o vrtcih, ZVrt). Kot je sodišče navedlo že v zadevi I U 1238/2009, predstavljajo enega od virov financiranja občine tudi prihodki od 54 % dohodnine, plačane v predpreteklem letu in povečane za inflacijo v tam navedenem obdobju (tretji odstavek 6. člena Zakona o financiranju občin, v nadaljevanju ZFO-1). Občini pripadajo prihodki od dohodnine v skladu z merili, ki jih za financiranje primerne porabe občin določa ta zakon (četrti odstavek istega člena). Tako se v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZFO-1 prihodki iz tretjega odstavka 6. člena, ki se namenijo za financiranje primerne porabe, ugotovijo na podlagi vsote odmerjene dohodnine iz odločb o odmeri dohodnine od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo in ki so izdane zavezancem, ki imajo na dan 31. decembra leta, na katero se nanašajo odmerne odločbe, stalno prebivališče v občini.

Iz navedenih določb izhaja, da je omenjeni vir financiranja občine vezan na dohodnino, ki je odmerjena oz. jo morajo plačati zavezanci za dohodnino s stalnim prebivališčem v občini. Ne more biti dvoma, da gre v tem primeru za stalno prebivališče, kot je evidentirano v uradni evidenci, saj ni mogoče za vsakega dohodninskega zavezanca v Republiki Sloveniji vsakokrat znova izvajati postopka ugotavljanja, kje živi. Daljša časovna povezanost osebe z občino, ki temelji na evidentiranem stalnem prebivališču, zato pomeni njen večji prispevek k financiranju občine, posledično pa se ta okoliščina razumljivo upošteva pri vrednotenju kriterijev za sprejem otroka v vrtec. Tako tožnica v pripravljalni vlogi tudi sama priznava, da bo otrokov oče šele od letošnjega leta preko dohodnine prispeval k financiranju vrtcev v MOL.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da naj bi bila vloga in navodila zavajajoča. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, so bili vlagatelji v navodilih za izpolnjevanje vloge za vpis v vrtec v delu “splošna opomba“ opozorjeni, da lahko komisija pravilnost podatkov iz vloge preveri pri upravljavcu zbirk osebnih podatkov, ki jih vodijo v skladu z zakonom – torej tudi v registru stalnega prebivalstva. V sami vlogi pa je bilo pri posameznih rubrikah izrecno navedeno, katera dokazila mora vlagatelj priložiti – npr. glede podatka o enostarševski družini iz rubrike II. Podatki o starših in zadnjo veljavno odločbo o pravici do otroškega dodatka iz točke VI. Otroški dodatek. Iz tega izhaja, da so bila dokazila zahtevana o dejstvih, o katerih se ne vodi uradna evidenca, medtem ko so bili ostali podatki preverljivi z vpogledom v ustrezne registre. Navedeno je v skladu s tretjim odstavkom 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da vlogi ni treba prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc, saj si mora te podatke v skladu s tretjim odstavkom 139. člena ZUP uradna oseba priskrbeti po uradni dolžnosti. Tudi sicer si tožnica svojega položaja ne bi mogla izboljšati niti v primeru, če bi bilo v vlogi ali navodilih izrecno zapisano, da se stalnost bivanja v MOL ugotavlja na podlagi podatkov v CRP – dejstvo je, da se je otrokov oče stalno prijavil v MOL po 1. 1. predhodnega leta pred vpisom otroka v vrtec.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe ne navedbe iz pripravljalne vloge, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (otrokov oče je prijavil stalno prebivališče v Ljubljani 28. 3. 2012), med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).