20.b člen ZVrt

Odločanje o vrsti prehrane otroka, ki je sprejet v javni vrtec, ni del oblastvenega odločanja javnega vrtca oziroma sveta vrtca kot njegovega organa, zoper katerega bi bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Omenjeni organ namreč odloča s smiselno uporabo ZUP samo o ugovoru staršev zoper prejeto obvestilo o prednostnem vrstnem redu otrok zaradi nepravilnega upoštevanja kriterijev za sprejem otroka v vrtec, o čemer izda odločbo, zoper katero lahko starši sprožijo upravni spor (sedmi odstavek 20. b člena ZVrt). Gre za edini pravni akt, ki ga sprejme svet javnega vrtca, ki ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta. Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upošt

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali drugi odstavek 20.f člena Zakona o vrtcih občini daje zakonsko pooblastilo, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine.

Podzakonski predpis lahko zajame le tisto, kar izhaja iz zakonske norme tudi v primeru, ko zakon pooblašča lokalno skupnost za določitev kriterijev za uveljavitev kakšne pravice, na primer pravice do vpisa otroka v javni vrtec, za kar gre v obravnavnem primeru, kot npr. četrti odstavek 20. člena ZVrt, ko določa, da občina ustanoviteljica na predlog sveta vrtca s točkami določi kriterije za sprejem otrok v vrtec. Določanje pogojev s strani upravnih organov, ki bi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo oziroma ki ne bi imeli podlage v zakonu, bi bilo torej neustavno. Iz določb ZVrt ne izhaja, da bi zakon pooblaščal občino ustanoviteljico tudi za določitev drugačnih pogojev za vpis otroka v vrtec, kot ga določa ZVrt, pač pa zgolj za določitev kriterijev, po katerih se uvršča otroke na prednostni vrstni red, kadar je v vrtec vpisanih več otrok, kakor je prostih mest. ZVrt namreč nikjer ne določa, da lahko občina določi še dodatne pogoje za vpis otrok v vrtec, kot izhajajo iz zakona oz. da lahko omeji vpis otrok zgolj na otroke, ki imajo skupaj s starši ali z enim od njiju stalno prebivališče na območju te občine oz. po kakšnih drugih kriterijih. ZVrt določa

Že upoštevaje besedilo 1. točke 27. člena Odloka o sprejemu otrok v vrtec ne more biti dvoma, da je pri tem kriteriju relevantno stalno prebivališče, kot o sprejemu otrok v vrtec izhaja iz uradnih evidenc. Uradno evidentirano stalno prebivališče pa je relevantno tudi za priznanje kriterija po 2. točki tega člena Odloka. Upoštevanje uradno evidentiranega stalnega prebivališča in na tej podlagi ugotovljena stalnost bivanja v občini ima namreč utemeljeno podlago v povezavi med to okoliščino in financiranjem občine, ki kot samoupravna lokalna skupnost ustanavlja in financira delovanje vrtcev na svojem območju.

V reviziji izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago določb 20. in 20. b člena ZVrt, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Iz določb 20. in 20.b člena ZVrt jasno in nedvoumno med drugim izhaja, da vrtec lahko sprejme otroka, ko je dopolnil starost najmanj 11 mesecev in da se otroci, ki niso sprejeti v vrtec, v skladu s prednostnim vrstim redom uvrstijo na čakalni seznam.

Po osmem odstavku 20.b člena ZVrt lahko starši sprožijo upravni spor zoper odločitev sveta vrtca. Sodno varstvo v upravnem sporu in akt, ki se lahko izpodbija s tožbo, torej izrecno določa posebni zakon (ZVrt). Zato toženka ne more uspešno ugovarjati, da tožba ni vložena pravilno, oziroma da akt, ki se izpodbija, ni predmet upravnega spora po ZUS-1. Po določbah ZVrt šele svet zavoda odloči z odločbo in je torej postopek pred tem, vključno z odločanjem komisije in vročanjem obvestil, šteti za (enoten) ugotovitveni postopek, ki šele pripelje do odločitve v stvari in s tem do izdaje odločbe. Ugovor zoper odločitev komisije torej nima narave pritožbe, zato tudi ni zakonske ovire za to, da se v ugovoru navajajo nova dejstva in dokazi, in s tem za dopolnjevanje oziroma spreminjanje v vlogi navedenih podatkov. Po določbah ZUP je namreč za odločitev relevantno pravno in dejansko stanje, kakršno obstaja ob izdaji odločbe. Pravilno in skladno z vrsto oziroma naravo postopka (javni poziv oziroma javni razpis) je tudi stališče, po katerem se lahko v ugovoru uveljavljajo le tista (nova) dejstva, ki so nastala do poteka roka za vpis otroka v vrtec, saj je le na ta način vsem udeležencem

ZPPreb v 2. členu predpisuje obveznost vsakogar, da prijavi stalno prebivališče, upoštevati pa je tudi treba, da v zadevah z velikim številom prijaviteljev, kakršen je tudi obravnavani (iz drugostopenjske odločbe je razvidno, da je moral vrtec odločiti o 321 vlogah za vpis), v katerih mora biti dokončno odločeno v nekaj mesecih, ni mogoče za vsakega od staršev voditi ugotovitvenega postopka glede časa dejanskega bivanja v občini, zato je čas (stalnost) prebivanja utemeljeno vezana na čas, ko je bilo stalno prebivališče prijavljeno za vpis v register stalnega prebivalstva. Poleg tega ima upoštevanje uradno evidentiranega stalnega prebivališča na podlagi zavezančeve prijave in na tej podlagi ugotovljena stalnost prebivanja v občini, utemeljeno podlago v povezavi med to okoliščino in financiranjem občine, ki kot samoupravna lokalna skupnost ustanavlja in financira delovanje vrtcev na svojem območju.

Iz obrazložitve izpodbijanega potrdila, ki se nanaša na tožničin zahtevek, s katerim je uveljavljala uvrstitev otroka na seznam za sprejem v vrtec, je razvidno, da toženka z njim ugotavlja, da je tožničina vloga prepozna, zato ne bo uvrščena na seznam za sprejem v vrtec ter jo obvešča o obravnavi njene vloge, če bodo sprejeti vsi otroci s čakalnega seznama. Glede na navedeno vsebino potrdila sodišče ugotavlja, da toženka z njim ni zgolj potrdila prejem vloge, pač pa je z njim odločila o tožničinem zahtevku za uvrstitev otroka na seznam za sprejem v vrtec. To potrdilo je zato treba šteti za upravno odločbo.

Določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt in 2. odstavka 11. člena ZOFVI zagotavljata pravico, da starši ali zakoniti zastopniki izberejo vrtec, v katerega želijo vpisati otroka, ne pomenita pa tudi tega, da jim je ne glede na zmogljivosti oz. število prostih mest zagotovljena pravica do sprejema v izbrani vrtec. Ob tem sodišče še dodaja, da tudi v URS ni zapisane pravice otrok oz. njihovih staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, da je sprejet v vrtec v določenem obdobju, niti ni na drugi strani določena obveznost občine, da zagotovi organizacijo predšolske vzgoje na način oz. v obsegu, ki bo vsem zainteresiranim omogočil sprejem v vrtec. Na drugi strani je občina tista, ki iz svojega proračuna zagotavlja sredstva za delovanje vrtca, med drugim za investicijsko vzdrževanje in investicije v nepremičnine in opremo, za pokrivanje stroškov iz naslova dejavnosti in nalog, potrebnih za izvajanje programa za predšolske otroke, ki jih ni mogoče všteti v ceno programa (28. člen ZVrt). Zaradi te povezanosti je po mnenju sodišča razumljivo (in razumno), če občina kot ustanoviteljica in financerka delovanja vrtca odloči, da bodo imeli pri vpisu v vrtec v primeru pr

Na podlagi ustavnih določil ni mogoče izpeljati iztožljive pravice, da država ali občina zagotovita sprejem vseh zainteresiranih otrok v javni vrtec, tako da javni vrtec vsakega zainteresiranega otroka tudi sprejme na podlagi posamičnega akta. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt imajo starši pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem in zasebnem vrtcu. Vendar to ne pomeni, da imajo starši, če izberejo določen javni vrtec, potem v vsakem primeru tudi pravico, da je njihov otrok v tak vrtec sprejet, ne glede na zmogljivosti tega vrtca. Starši imajo le pravico, da izberejo, v kateri vrtec želijo vpisati otroka, in jim te izbire javno-pravni subjekt ne more vsiliti. Opisana pravna narava zahtevka za vpis in sprejem v vrtec, ki nima statusa iztožljive ustavne pravice ali iztožljive zakonske pravice v materialnem smislu, pa ne pomeni, da lahko tožena stranka bolj ali manj arbitrarno odloča o vpisu in sprejemu otrok v vrtec.