VSRS Sodba XI Ips 47924/2012-148

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper obdolženega B. R. podaljšal pripor po vložitvi obtožnice iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor zoper obdolženca je bil odrejen s sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Murski Soboti

I Kpd

47924/2012

z dne 23. 9. 2012, v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti II Ks

47924/2012

z dne 25. 9. 2012 ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips

47924/2012

z dne 18. 10. 2012,

ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene

proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep senata o podaljšanju pripora sta obdolženec in njegovo zagovornik vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Maribor s sklepoma I Kp 47924/2012 z dne 24. 10. 2012 in z dne 7. 11. 2012 zavrnilo.

2

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženec dne 8. 11. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti ter dne 13. 11. 2012 dopolnitev zahteve, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev drugih določb ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter mu pripor odpravi oziroma mu ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovne državne tožilke je Višje sodišče obdolženčevo pritožbo prejelo

711. 2012 in istega dne o njej tudi odločilo. Navaja, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti izkazan tudi v primerih, ko je storitev kaznivih dejanj v drugih postopkih ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma. Vrhovna državna tožilka še poudarja, da se obdolžencu očita proizvodnja prepovedane droge, v kar se šteje tudi gojenje rastlin, ki imajo psihotropne učinke.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki sta v izjavah vztrajala pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je pritožbeno sodišče sklep, s katerim je zavrnilo njegovo pritožbo, izdalo po poteku zakonskega roka.

Po mnenju obdolženca bi namreč pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi moralo odločiti v roku oseminštiridesetih ur od njenega prejema.

6Rok, v katerem mora sodišče odločiti o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožbe, v ZKP ni izrecno določen, zato velja splošna določba drugega odstavka 200. člena ZKP, ki predpisuje dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. V obravnavanem primeru je

obdolženec pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici vložil dne

2410. 2012, Višjemu sodišču v Mariboru pa je bila predložena dne 7. 11. 2012. Glede na

citirano določbo drugega odstavka 200. člena ZKP je treba u

gotoviti, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolženčevo pritožbo višjemu sodišču posredovati v krajšem času. Vendar navedena kršitev na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe ni imela vpliva. Sicer pa je pritožbeno sodišče o obdolženčevi pritožbi odločilo

711. 2012, torej še isti dan, ko mu je bila predložena.

7Vrhovno sodišče prav tako ne sprejema obdolženčevih navedb, da je pri odločanju o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici sodeloval sodnik, ki bi moral biti po določbi petega odstavka 39. člena ZKP izločen. Dejstvo, da je okrožni sodnik S. J. v obravnavani zadevi zoper obdolženca izdal sklep o odreditvi pripora ter opravljal preiskavo, namreč ni ovira, da navedeni sodnik ne bi smel sodelovati kot predsednik senata pri odločanju o podaljšanju pripora

po vloženi obtožnici. Po določbi petega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta izločitveni razlog torej onemogoča, da bi sodnik v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih funkcijah, ne izključuje pa možnosti, da bi sodnik v isti zadevi sodeloval pri izdaji različnih odločb. To možnost v določenih primerih izključuje četrti odstavek 39. člena ZKP, ki med drugim določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja. Vendar tudi ta situacija v obravnavanem primeru ni podana. Vrhovno sodišče je namreč že v odločbi I Ips 350/2002 z dne 28. 11. 2002 zavzelo

stališče, da se navedeni izločitveni razlog nanaša le na sodnika, ki je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, nato pa o obtožbi vsebinsko odločal na glavni obravnavi.

8Prav tako neutemeljene so navedbe obdolženca, da za istovrstno kaznivo dejanje še ni bil pravnomočno obsojen, zaradi česar ponovitvena nevarnost ni izkazana. Vrhovno sodišče je na navedene očitke odgovorilo že v sodbi XI Ips 47924/2012 z dne 18. 10. 2012, s katero je v isti zadevi zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženca in njegovega zagovornika zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Pojasnilo je, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan le v primeru, ko je zoper obdolženca izdana pravnomočna obsodilna sodba, temveč je mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost sklepati tudi tedaj, ko

je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet drugih postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma. Ker sta v kazenskih postopkih I K 8705/2010 in I K 39942/2010, ki se vodita zoper obdolženca zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, obtožnici že pravnomočni,

je sodišče navedena kazenska postopka pri presoji ponovitvene nevarnosti utemeljeno upoštevalo.

9

Obdolženec v zahtevi nadalje navaja, da je senat napačno razlagal določbo prvega odstavka 186. člena KZ-1 ter posledično zmotno zaključil, da kaznivo dejanje predstavlja že sama proizvodnja rastline. Po mnenju obdolženca je kaznivo dejanje podano le, kadar gre za gojenje z namenom prodaje, kar pa iz izpodbijanih odločb ne izhaja.

10Prvi odstavek 186. člena KZ-1 predvideva več alternativnih izvršitvenih ravnanj, in sicer proizvodnjo, predelavo, prodajo, nakup, hrambo, prenašanje in posredovanje pri prodaji ali nakupu oziroma kakšno drugo neupravičeno dajanje v promet. Namen prodaje kot poseben subjektivni znak kaznivega dejanja (t. i. dolus coloratus) je v navedenem členu določen zgolj pri tistih izvršitvenih oblikah, ki pomenijo promet s prepovedanimi drogami, ne pa tudi pri izvršitvenih oblikah proizvodnje in predelave. Rezultat jezikovne razlage prvega odstavka 186. člena KZ-1 tako pokaže, da v obravnavanem primeru obdolženčev namen nadaljnje prodaje konoplje ni poseben zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja. Navedeno stališče pa ne izključuje možnosti, da v določenih primerih zgolj neupravičeno gojenje konoplje ne bo zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Že iz zakonskega znaka „proizvaja“ namreč izhaja, da gre pri tej izvršitveni obliki za pridelavo v večjem obsegu, kot je potreben za storilčevo lastno porabo, oziroma da gre za storilčevo ukvarjanje s pridelavo. V primerih, ko se obdolžencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je zato potrebno ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni namenjena samo obdolženčevi lastni porabi. Te okoliščine pa so v obravnavanem primeru - glede na že navedene kazenske postopke, ki zoper obdolženca tečejo zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ter glede na stadij tega postopka - v zadostni meri izkazane.

C.

11Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.