VSC sodba Cp 795/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval od tožene stranke plačilo premoženjske škode v višini 13.956,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2001 dalje in plačilo 20.000,00 EUR nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2002 dalje. Ker tožeča stranka ni uspela z zahtevkom, ji je naložilo, da povrne toženi stranki 1.652,40 EUR pravdnih stroškov. Zaključilo je, da je zahtevek za plačilo premoženjske škode zastaral, prav tako pa je zastaral tudi zahtevek za plačilo nepremoženjske škode. Pri tem se je oprlo na določbo prvega odstavka 376. člena ZOR, ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika še uporablja in štelo, da terjatev zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in storilca, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanje ter da ni napravilo temeljite dokazne ocene. Meni, da je dejansko stanje ostalo najmanj nepopolno, če že ne zmotno ugotovljeno, saj je sodišče na naroku dne 22. 6. 2011 predlagane, a neizvedene dokazne predloge zavrnilo, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi moralo izvesti vsaj dokaz z zaslišanjem tožnika, pa tega ni storilo niti v sodbi ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. S tem pa je kršilo njene ustavne pravice, 22. in 25. člen Ustave. Drugi del pritožbe izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je zahtevek zastaral. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik izvedel za sklep že 25. 7. 1994. Prav tako tega dne ni izvedel za storilca te škode, zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem zmotni. Zmotni so tudi zaključki o tem, da se je zastaralni rok iztekel s 1. 3. 2002, in da sta mu bila obseg in višina nepremoženjske škode znana najkasneje 1. 3. 1999, ko je ponovno dobil zaposlitev. V nadaljevanju pritožbe nato niza teorijo o inštitutu zastaranja, o posebnosti zastaranja odškodninskih terjatev, navaja, da je pravna podlaga za vnaprejšnje uveljavljanje bodoče nepremoženjske škode vsebovana v 182. členu OZ, ki pomeni izjemo. Da bi sodišče lahko ugotovilo pravilno dejansko stanje, bi moralo najmanj zaslišati tožnika in se z gotovostjo prepričati o tem, kdaj so mu bile poznane vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode. Ker gre v konkretnem primeru za škodo, ki je trajajoče narave, vrsta in obseg le-te še vedno ne moreta biti v celoti znana. Zato zahtevek ni zastaral in so zaključki sodišča v tem delu nepravilni. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in da se toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ali pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje, skupaj z stroškovno posledico. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki o tem, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in tožnika, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo – ker je zaključilo, da je tožnikov zahtevek zastaral. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati dejanskega stanja, ki se nanaša na sam zahtevek, saj je pravilno zaključilo, da je zahtevek zastaral.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik za storilca škodnega dogodka izvedel 25. 7. 1994, ko mu je (po njegovem) nezakonito delovno razmerje prenehalo. Pravilni so tudi nadaljnji zaključki, da mu je škoda, ki jo uveljavlja nastala že takoj naslednji mesec, ko ni dobil redne plače, pač pa od Zavoda za zaposlovanje za 30 % znižan prejemek. Takrat mu je torej začela nastajati škoda. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da je za začetek teka pomembna prva tovrstna škoda. Tega pravnega naziranja, ki se sklicuje na enotno sodno prakso, pritožnik ne izpodbija. Zato so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožniku prva terjatev za izgubo na zaslužku nastala v septembru 1994. leta in ker je bila tožba za plačilo te škode vložena 15. 11. 2002, da je pretekel tako tri letni subjektivni rok kot tudi petletni objektivni rok za zastaranje premoženjske škode. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na določbe 360, 361 in 376. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka (1060 čl. OZ).

Sicer pa je pritožba tožeče stranke nejasna, saj ne pove izrecno ali glede bodoče škode izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja zahtevka za nepremoženjsko škodo ali pa za premoženjsko škodo. Pavšalne so pritožbene navedbe o tem, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za storilca izvedel takrat, ko je bil izdan nezakonit sklep. Tožnik je tožbo vložil 7. 4. 2003, kasneje pa jo je dopolnil. Tožena stranka je takoj po vložitvi tožbe, pa tudi po dopolnitvi podala ugovor zastaranja, v katerem je navedla, da je od izdaje sklepa, ki je podlaga njegovih zahtevkov, minilo že več kot 9 let. Tožeča stranka na ugovor zastaranja ni odgovorila in ni podala trditvene podlage o tem, kdaj je izvedela za škodo in storilca. Ko je tožena stranka namreč ugovarjala zastaranje s trditvijo, da je od izdaje sklepa preteklo več kot 9 let, je bilo na tožeči stranki trditveno breme, da bi navajala dejstva, pomembna za presojo zastaranja. Tožeča stranka bi morala na ugovor zastaranja povedati, kdaj zatrjuje, da ji je škoda nastala, tako glede materialne škode kot tudi glede nepremoženjske škode. Tega pa ni storila in v zvezi z zastaranjem ni podala prav nikakršnega dejanskega stanja. Zato so glede na trditveno podlago pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, kdaj je začelo zastaranje teči. Ker ni bilo ustrezne trditvene podlage sodišče tudi ni imelo razlogov, da bi zaslišalo tožnika. Z zaslišanjem stranke (izvedbo dokaza) ni mogoče nadomestiti trditvene podlage, saj v skladu z določbo 257 čl. ZPP lahko sodišče izvede dokaz z zaslišanjem strank zaradi ugotovitev spornih dejstev.

Enako pa velja tudi za zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je zastaral zahtevek za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik tudi glede te škode zvedel za storilca takrat, ko naj bi mu nezakonito prenehalo delovno razmerje (25. 7. 1994). Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožniku škoda nastala od prenehanja pa najkasneje 1. 3. 1999, ko je ponovno dobil zaposlitev in da so mu najkasneje takrat morale biti znane tudi vse psihične posledice, zaradi katerih zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo. Tudi glede teh trditev velja enako, da pritožnik ob ugovoru tožene stranke, da je tudi ta del zahtevka zastaral, ni navedel prav nikakršnih dejstev o tem, da bi zastaranje začelo teči kasneje, torej ni zadostil trditveni podlagi (ZPP člen 7). Pritožbene navedbe, da določbe o tem, da zastaranje začne teči, ko ima tožnik možnost postaviti zahtevek, so sicer resnične, vendar pa ne omogočajo tega, da bi upnik rok za uveljavljanje terjatve nerazumno dolgo zavlekel. Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, vendar je lahko takšna dospelost odvisna tudi od volje upnika. Tudi upnik ne sme biti pasiven. Odločilen je trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar je takrat, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. Tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18. člen v času škodnega dogodka veljavnega ZOR). Zato trenutka o tem, kdaj je za določeno okoliščino zvedel, oškodovanec ne more odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni. Inštitut zastaranja namreč varuje tudi toženca, ki mu daje pravno varstvo pred tožbami, ki bi bile vložene nerazumno dolgo po škodnem dogodku. Zato je dolžnost oškodovanca, da vloži tožbo takoj, ko mu je škoda lahko znana, pri tem pa vedno to ne pomeni, da se mora ustaliti prav vsa bodoča škoda. Zato teoretična pritožbena razglabljanja o institutu zastaranja ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je zastaranje za negmotno škodo začelo teči najkasneje 1. 3. 1999, to je skoraj 5 let po škodnem dogodku. Sicer pa pritožnik s pritožbo teh zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija s konkretnimi navedbami, pač pa le z navajanjem teorije.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine, ki so odločilne za odločitev o tem, da sta oba zahtevka zastarala in pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZOR, ki so veljale v času škodnega dogodka (1060. člen OZ). Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ni našlo. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl.165, 154).