VSRS Sklep II Ips 157/2010

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na drugo toženko, razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških druge toženke se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je na podlagi poroštvenih izjav od vsakega toženca zahtevala plačilo določenega enakega zneska. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo drugi in tretji toženki naložilo, da morata tožnici plačati vsaka 6.805,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice, presežni obrestni zahtevek zavrnilo, odločitev o pravdnih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženk zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo. Pri tem je pritrdilo več stališčem prvostopenjskega sodišča, med drugim tudi, da terjatev ni zastarala, ker je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku proti glavnemu tožniku.

3Druga toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi in prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek proti njej zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem stališču, da gre za subsidiarno poroštvo, kar vpliva na samo dolžino zastaralnega roka, ki je po njenem mnenju potekel pred vložitvijo tožbe. Res prijava terjatve v stečajni postopek vpliva na pretrganje zastaranja, vendar v zvezi s tem vprašanjem revizija očita obema sodiščema procesne kršitve. Pritožbeno sodišče je protispisno in pavšalno zavrnilo pritožbeni očitek o pričetku teka zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika kot nekonkretiziran. Druga toženka opozarja na svoje obsežne navedbe v zadnjem odstavku na peti strani in v prvem na začetku šeste strani, ki jih ni mogoče opredeliti kot nekonkretizirane. Druga toženka je s temi pritožbenimi navedbami ponovila že v postopku na prvi stopnji uveljavljane trditve, vendar se nobeno od sodišč do njih ni konkretneje opredelilo. Prvostopenjsko sodišče se je zadovoljilo z argumentom, da je zastaranje cele terjatve pretrgano z začetkom stečaja nad glavnim dolžnikom, pritožbeno sodišče pa je najprej navedlo, da so pritožbene trditve nekonkretizirane, nato pa je na njih pavšalno odgovorilo. Obe sodišči sta zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih storili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Druga toženka zato ponovno opozarja, da za presojo o pretrganju zastaranja s prijavo terjatve v stečajni postopek ne zadostuje golo dejstvo prijave, saj je treba upoštevati tudi zakonske določbe iz splošnega dela Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) o tem, kdaj se kljub upnikovemu dejanju pred sodiščem šteje, da ni prišlo do pretrganja zastaranja. V zvezi s tem je druga toženka navedla konkretne okoliščine ter predlagala ustrezne dokaze, ki so bili tudi izvedeni, vendar se sodišči do njih ter iz njih izhajajočih odločilnih dejstev nista opredelili. Stališče, ki ga zagovarja druga toženka, je isto pritožbeno sodišče zavzelo v povsem enaki zadevi dva meseca prej v odločbi II Cp 38/2009. V nadaljevanju druga toženka vztraja tudi pri svojem stališču o pomenu okoliščine o prvem vpisu in nato izbrisu hipoteke, s katero je bila zavarovana sporna terjatev. Zato dve leti kasneje ponovno vpisana hipoteka v stečajnem postopku zaradi slabšega vrstnega reda ni privedla do popolnega poplačila sporne terjatve (1012. člen ZOR). Razlogi pritožbenega sodišča o tem vprašanju so obremenjeni z materialnopravnimi in procesnimi kršitvami.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5Revizija je utemeljena.

6Iz dejanske podlage obeh izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnica s pogodbo s 25. 4. 1993 prevzela poroštvo za plačilo 21. 4. 1993 najetega posojila. Posojilojemalec je bil T. d.d., posojilodajalec pa Sklad RS za razvoj. Tožnica je 23. 4. 1993 z zavarovalno pogodbo tudi zavarovala terjatev posojilodajalca iz iste posojilne pogodbe. Ker je posojilojemalec plačal le manjši del, je tožnica plačala sedemnajst obrokov v skupnem znesku 503.373,40 DEM. V razmerju do tožnice je terjatev do določenega zneska zavarovalo tudi več fizičnih oseb, med njimi druga toženka s poroštveno izjavo z 28. 4. 1993. Njen ugovor zastaranja po presoji nižjih sodišč ni utemeljen, ker so z začetkom stečajnega postopka dospele vse terjatve (prvi odstavek 112. člena takratnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL), s prijavo terjatve v stečajnem postopku pa je bilo zastaranje pretrgano (prvi odstavek 115. člena ZPPSL) in je ponovno začelo teči šele po zaključku stečajnega postopka (četrti odstavek 392. člena ZOR), vendar je bila takrat že vložena obravnavana tožba.

7Pravkar povzeti razlogi obeh sodišč o pretrganju zastaranja so glede na vsebino ugovorov druge toženke v postopku na prvi in drugi stopnji preskopi. Druga toženka utemeljeno opozarja na obširne razloge v pritožbi, kaj vse je treba upoštevati v zvezi z vprašanjem teka zastaranja, s tem pa tudi njegovega pretrganja. Zato je zgrešen odgovor pritožbenega sodišča o nekonkretiziranem izpodbijanju razlogov prvostopenjskega sodišča, „da je zastaranje terjatve zoper dolžnika pričelo teči z začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom, to je 5. 2. 1997, v katerem je tožeča stranka svojo terjatev v stečajnem postopku prijavila“. Ker so pritožbene trditve druge toženke povzetek njenih enakih trditev v postopku na prvi stopnji, je utemeljen revizijski očitek obema sodiščema, da zaradi izostalih razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s pretrganjem zastaranja njunih sodb ni mogoče preizkusiti, kar pomeni procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Določba prvega odstavka 115. člena ZPPSL o pretrganju zastaranja zaradi prijave terjatve v stečajno maso je le splošne narave. Tudi določba tretjega odstavka 1019. člena ZOR, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le v primeru pretrganja zastaranja zaradi upnikovega dejanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika, ne rešuje vseh situacij, do katerih lahko pride pri pretrganju zastaranja. Zato je glede vprašanj, ki niso urejena v navedenih zakonskih določbah, uporabiti določbe iz splošnega dela ZOR, ki celovito urejajo institut pretrganja zastaranja. Med njimi je poleg splošne določbe 388. člena ZOR, katera upnikova dejanja pretrgajo zastaranje, tudi določba 389. člena ZOR, kdaj se kljub takemu upnikovemu dejanju štetje, da zastaranje ni bilo pretrgano: umik tožbe ali odstop od njej ustreznega dejanja, zavrženje tožbe ali zahteve, njena zavrnitev, razveljavitev ukrepa za izvršbo ali zavarovanje.

9Prikazana zakonska ureditev pomeni, da je toženka utemeljeno opozarjala tudi na okoliščine iz 388. in 389. člena ZOR. Pomembno je, za kakšen znesek je bila vložena tožba oziroma za konkretno zadevo, v kakšnem znesku je bila prijavljena terjatev v stečajnem postopku. Druga toženka je trdila, da v manjšem od v tej pravdi izvršenega obračuna, na kar nakazujejo tudi nekateri podatki spisa. Če bi bila v stečajnem postopku sporna terjatev priznana v celotnem priglašenem znesku, ne bi moglo priti do uporabe 389. člena ZOR. Vendar ni bilo tako. Bila je delno priznana in delno prerekana, tožnica pa je bila za prerekani del napotena na pravdo. Tožbo je vložila za znatno manjši znesek, toženka pa je opozarjala tudi, da je tožnica le delno uspela (delni umik oziroma zavrženje tožbe). Povzete okoliščine vsaj v določeni meri izhajajo ne samo iz toženkinih trditev, temveč tudi iz izvedenih (a neocenjenih) dokazov. Nekatere od navedenih okoliščin so take narave, da bi utegnile v smislu 389. člena ZOR vplivati na presojo, da je treba kljub priglasitvi terjatve v stečajni postopek šteti, da ni prišlo do pretrganja zastaranja in da je zato ugovor zastaranja (vsaj glede dela terjatve) utemeljen. Pri tistem delu terjatve, ki je bila v stečajnem postopku prerekana, pa glede njega kljub napotitvi ni prišlo do vložitve tožbe, pa ne gre več toliko za vprašanje pretrganja zastaranja, ampak za vprašanje samega obstoja take terjatve. Sodišči se tudi nista opredelili do ugovora, da je tožnica v stečajni postopek priglasila terjatev v manjšem znesku, kot ga je obračunala njej v tej pravdi, in s tem povezanim vprašanjem pretrganja zastaranja.

10Za presojo o utemeljenosti revizije so ti razlogi zadostovali, zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi revizijskimi ugovori. Do njih se bo v novem sojenju moralo opredeliti prvostopenjsko sodišče. Ker je po izdaji pritožbene odločbe že odločilo tudi o tožbenem zahtevku proti prvemu tožencu tako, da mu je v pretežnem delu ugodilo, vendar je tokrat njegovo sodbo prav v zvezi z nepopolnimi ugotovitvami o pretrganju zastaranja razveljavilo že pritožbeno sodišče, bodo v nadaljnjem sojenju razlogi o tem vprašanju v razmerju do obeh tožencev lahko enaki.

11Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji druge toženke ugodilo, sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.