UPRS sklep I U 294/2011

Tožba se zavrže.

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je odločba gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, Inšpekcijske pisarne Domžale, št. 06122-3137/2009/14-4207 z dne 5. 10. 2010, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v roku dveh mesecev po prejemu te odločbe v suhadolski gramozni jami odstraniti več v odločbi opisanih objektov ter na lastne stroške vzpostaviti prejšnje stanje, postala izvršljiva dne 9. 3. 2010 ter se dovoljuje njena izvršba. Poleg tega je tožeči stranki za prostovoljno izpolnitev navedene obveznosti postavil dodatni rok do 10. 1. 2011. V obrazložitvi tega sklepa prvostopenjski organ povzema časovni potek postopka, v katerem je bila izdana inšpekcijska odločba, ki se izvršuje, in ugotavlja, da je ta odločba postala izvršljiva. Poleg tega je bilo na kontrolnem inšpekcijskem ogledu ugotovljeno, da tožeča stranka obveznosti iz te odločbe ni izpolnila. Navaja še, da je tožeča stranka za obravnavane objekte sicer vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar jo je kasneje umaknila, zaradi česar je bil postopek ustavljen.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ na podlagi ugotovitev, da je inšpekcijska odločba izvršljiva ter da tožeča stranka svoje obveznosti v določenem roku ni izpolnila, pravilno izdal izpodbijani sklep. Dodaja še, da je zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Pritožbene navedbe tožeče stranke se ne nanašajo na izvršbo, temveč na odločbo, ki se izvršuje, zato ne utemeljujejo vložene pritožbe.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da so šele s sprejetim OPPN v novembru 2009 nastali pogoji za pridobitev ustreznih dovoljenj za gradnjo objektov na obravnavanem področju. Na isti lokaciji so že prej obstajali objekti z uporabnim dovoljenjem za dejavnost sortiranja in zbiranja odpadkov, skladiščenja in predelave ekološko nespornih proizvodov. Ti objekti so bili dotrajani in poškodovani, zaradi česar jih je tožeča stranka, tudi na zahtevo Občine K., delno sanirala. Po sprejemu OPPN je tožeča stranka skušala pridobiti gradbeno dovoljenje, kar pa ni bilo mogoče zaradi neurejenega lastniškega stanja zemljišč v gramoznici. Tožeča stranka je zdaj uspela pridobiti v last vsa potrebna zemljišča, tako da je dne 29. 10. 2010, torej pred datumom izdaje izpodbijanega sklepa, ponovno vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo obravnavanih objektov. Pridobljena so tudi vsa potrebna soglasja, predvsem vodno. Ker poteka tudi postopek sprememb OPPN, ki bodo omogočile legalizacijo vseh objektov na tem področju, bi bilo „nesmotrno in družbeno škodljivo“ izvršiti izpodbijani sklep o dovolitvi rušenja. Tožeča stranka zaradi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, oziroma podredno, da sklep o „dovolitvi rušenja objektov“ odloži za šest mesecev.

Tožba ni dovoljena.

Po prejemu tožbe je sodišče po 1. odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se s tožbo izpodbija, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, temveč le akt, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je izpodbijani akt sklep o dovolitvi izvršbe. Po presoji sodišča s tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahtevajo prej navedene določbe ZUS-1. O obveznosti tožeče stranke, da odstrani nelegalno zgrajene objekte, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 5. 1. 2010. S sklepom o dovolitvi izvršbe se ta obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja, niti se na drug način ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke. Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe namreč sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Stališče, da sklep o dovolitvi izvršbe ni upravni akt v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1, je tudi v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklepi I Up 367/2009, I Up 136/2010, I Up 95/2010 in I Up 265/201). Po stališču Vrhovnega sodišča RS, nakazanem v obrazložitvah tovrstnih zadev, je treba tudi v zadevah, ki se nanašajo na sklep o dovolitvi izvršbe, preveriti, ali je s tem sklepom morda poseženo v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožeče stranke. Zato je sodišče v obravnavani zadevi opravilo tudi to presojo in ugotovilo, da tožeča stranka navaja zgolj okoliščine, ki se nanašajo na legalnost obravnavanih objektov oziroma na možnost njihove legalizacije v bližnji prihodnosti. To pa so okoliščine, ki se nanašajo izključno na odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, saj je bilo z njo dokončno odločeno o legalnosti obravnavanih objektov, izpodbijani sklep pa, kot že rečeno, te odločitve v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka torej s svojimi navedbami ne brani svojega pravnega interesa in ne izkazuje posega v svoj pravni položaj.

Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bila tožba torej vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato jo je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo