VSC sklep Cp 670/2011

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdi.
Dedinja T. H., D. B. …, P., sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine in vrednost čiste zapuščine, nadalje je ugotovilo, da je zapustnica napravila lastnoročno oporoko z dne 1. 2. 2007, ki jo je sodišče prve stopnje na zapuščinski obravnavi prebralo in razglasilo. Ugotovilo je, da nihče od zakonitih dedičev drugega dednega reda (bratje in sestre pokojne oz. njihovi otroci, torej zapustničini nečaki in nečakinje) niso izpodbijali veljavnosti oporoke. Ugotovilo je tudi, da zapustničini nečakinji in nečaki niso nujni dediči, medtem ko zapustničin brat J. M. in zapustničina sestra T. Ž. nista uveljavljala nujnega deleža. Za oporočno dedinjo do celote zapuščine je razglasilo T. H. ter odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi izvede vknjižba lastninske pravice na oporočno dedinjo do celote zapuščine. Prav tako je odredilo, da je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oporočna dedinja upravičena dvigniti vsa denarna sredstva na seniorskem računu zapustnice pri B. C. d. d. ter realizirati terjatev do ZPIZ L. iz naslova neizplačane pokojnine za leto 2010.

Navedeni sklep o dedovanju s pravočasno pritožbo izpodbija C. Ž., v njej uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Sklicuje se na določbe 25., 15. in 12. ter 27. člena ZD in poudarja, da je jasno določeno, da je pravica do nujnega deleža nujna (pravilno dedna) pravica. Ob dejstvu, da ZD nikjer ne določa drugih pravil za postopek ugotavljanja nujnih deležev in s tem nujnih dedičev, to pomeni, da v primeru smrti (sicer res) taksativno naštetih nujnih dedičev na njihovo mesto po splošnih načelih o vstopni pravici vstopijo njihovi potomci, kar v konkretnem primeru pomeni vstopno pravico pritožnice. Razlaga sodišča prve stopnje pa je neutemeljena in restriktivna. Nadalje navaja, da sodišče sodi na podlagi zakonov in ne na podlagi sodne prakse, zato je sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitve višjih sodišč neutemeljeno. Navaja tudi, da pritožnica v celoti izpolnjuje pogoje po 25. členu ZD, saj je vdova in bo prejemala pokojnino, ki ji ob vseh življenjskih stroških in visokih cenah življenjskih dobrin ne omogoča preživetja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V odgovoru na pritožbo oporočna dedinja T. H. nasprotuje pritožbenim navedbam pritožnice, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožničino materialnopravno stališče v obravnavanem primeru ni pravilno. V 25. členu ZD je namreč izrecno, jasno in nedvoumno določeno, komu vse zakon priznava položaj nujnega dediča. V prvem odstavku določa, kdo so absolutni nujni dediči (pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec; za te zadošča že sam status osebe navedene v tej določbi), v drugem odstavku pa določa relativne nujne dediče (dedi, babice ter bratje in sestre pokojnika, za katere pa ne zadošča zgolj status osebe, navedene v tej določbi, ampak morajo biti ob tem izpolnjeni še drugi pogoji - da je ta oseba trajno nezmožna za delo in nima potrebnih sredstev za življenje). Ob takšnem pravnem pravilu ni dvoma, da zakon zgolj za navedene osebe določa, da imajo lahko v zapuščinskem postopku položaj nujnega dediča.

Stališče sodišča prve stopnje, da nečakinja zapustnice, C. Ž. (hči pokojnega brata zapustnice), nima statusa nujne dedinje, je materialnopravno pravilno. V zgoraj citirani določbi 25. člena ZD, ki določa, kdo so lahko nujni dediči, zakon namreč te lastnosti ne priznava nečakinji zapustnice. Za potomce zapustnikovih bratov in sester vstopna pravica ne velja, ker po zakonu ne morejo biti nujni dediči (prim. prof. dr. K. Zupančič, prof. dr. V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Javno podjetje Uradni list RS d. o. o., Ljubljana 2009). V obravnavanem primeru torej pritožnici - nečakinji zapustnice ne pripada pravica do nujnega deleža na podlagi vstopne pravice po umrlem očetu - bratu zapustnice. Tudi po stališču pravne teorije je v primeru uporabe instituta vstopne pravice nujni dedič lahko zgolj oseba, ki ji ZD v 25. členu priznava to lastnost (prim. A. Smole, Zakonito in oporočno dedovanje, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1965, str. 103), kar pa v obravnavanem primeru ni izpolnjeno. Zato je odveč tudi nadaljnje razpravljanje, ali nečakinja zapustnice izpolnjuje ostale pogoje, ki so za relativne nujne dediče predpisani v drugem odstavku 25. člena ZD.

Ob navedenem, ko torej podlago izpodbijane odločitve predstavlja ZD, so pravno nepomembne pritožbene navedbe pritožnice o neutemeljenem sklicevanju sodišča prve stopnje na odločbe višjih sodišč.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo C. Ž. zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), saj tudi ob preizkusu, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti, ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti (

drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 163. členom ZD)

.

Oporočna dedinja, T. H., sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj v odgovoru na pritožbo priglašeni stroški za ta pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP ter s 163. členom ZD).