VSRS Sklep II Ips 197/2012

Revizija se zavrže.

1Tožniki so s tožbami v pravdnih postopkih, ki jih je sodišče prve stopnje nato združilo v enotno obravnavanje, zahtevali vsak 16.000 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, moža in očeta L. D., ki je umrl 14. 9. 2003 ..., ko je pri poskusu vstopa v premikajoči se muzejski vlak padel in se hudo poškodoval. Trdili so, da je za njegovo smrt in s tem za njihovo škodo odgovorna družba S. tako objektivno kot krivdno.

2Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke vseh štirih tožnikov zavrnilo na podlagi presoje, da škoda ne izvira iz okoliščine, da je vlak nevarna stvar in železniški promet nevarna dejavnost, pač pa iz ravnanja neposrednega oškodovanca samega, ki s tem, ko je poskušal skočiti na premikajoči se vlak, ni ravnal niti povprečno niti minimalno skrbno, pa tudi, če njegovo ravnanje vzročne zveze med nevarno stvarjo in škodo ne bi pretrgalo, je bilo njegovo ravnanje za obratovalca nepričakovano in se mu ni mogel izogniti; ker ni vzročne zveze, prav tako pa niso bile ugotovljene zatrjevane opustitve oziroma protipravno ravnanje delavcev S., tudi krivdne (subjektivne) odgovornost ni.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Njegovo stališče je, da je treba v konkretnem primeru skladno z določbama 18. in 19. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (ZPPŽP) in 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovornost za konkretno škodo presojati po pravilih objektivne odgovornosti, zato je vprašanje krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke nepomembno, njegova objektivna odgovornost pa je izključena, ker se je nesreča zgodila izključno zaradi ravnanja neposrednega oškodovanca, ki je bilo nepričakovano in nepreprečljivo.

4Tožniki so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji sojenja ter zmotne uporabe materialnega prava.

5Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta nanjo ni odgovorila (prvi odstavek 373. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6Revizija ni dovoljena.

7Tožniki so navadni (formalni) sosporniki v smislu določbe 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP: vsak od njih uveljavlja svoj tožbeni zahtevek in o vsakem od teh zahtevkov je mogoče odločiti drugače (196. člen ZPP). V takem primeru se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka in ne po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Določba prvega odstavka 41. člena ZPP namreč velja le za objektivno kumulacijo zahtevkov in je ni mogoče uporabiti pri subjektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov v primerih navadnega sosporništva. Določba petega odstavka 367. člena ZPP v tako ureditev subjektivne kumulacije ne posega. Procesnopravna razmerja več strank na aktivni ali na pasivni strani, združena v skupno razpravljanje in odločanje, ohranijo vsaka svojo identiteto, vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno in pravice do revizije ne pridobi zgolj zato, ker je bilo o njihovih sporih odločeno z eno odločbo.

8Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija). V konkretnem primeru vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za vsakega tožnika znaša 16.000 EUR in torej ne dosega revizijskega praga, seštevanje vrednosti zahtevkov vseh tožnikov pa je iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki obrazložitve, izključeno. Revizija zato ni dovoljena.

9Nedovoljeno revizijo revizijsko sodišče zavrže (377. člen ZPP). Tako je moralo postopati tudi v konkretnem primeru.