VSRS Sodba IV Ips 53/2012

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1I. K. je bil dne 12. 10. 2011 s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti PR 267/2011 spoznan za odgovornega storitve prekrška po e) točki desetega odstavka v zvezi s prvo alinejo četrtega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Sodišče mu je za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, izreklo globo v višini 300 EUR in stranski sankciji 9 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca.

2Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil

zahtevo za varstvo

zakonitosti s predlogom, da se zahtevi ugodi in ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo na način, določen v 5. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), prekršena določba drugega odstavka 22. člena ZP-1, ter sodbo spremeni tako, da se stranska kazen 9 kazenskih točk ne izreče. Zahteva navaja, da iz priloženih spisovnih listin izhaja, da I. K. v času storitve prekrška ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, kar pa je glede na drugi odstavek 22. člena ZP-1 nujni pogoj za izrek sankcije kazenskih točk. Glede na navedeno vložnik zaključuje, da je Okrajno sodišče v Murski Soboti z izrekom stranske kazni 9 kazenskih točk kršilo določbo drugega odstavka 22. člena ZP-1 in prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj v predmetnem primeru ni bilo pravne podlage za izrek tovrstne sankcije.

3Zahtevo za varstvo zakonitosti je sodišče, na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), skušalo vročiti storilcu, vendar storilec zahteve ni dvignil.

B.

4Iz podatkov spisa Okrajnega sodišča v Murski Soboti (dopis Upravne enote Ruše, št. 219-5/2011 z dne 11. 10. 2011) izhaja, da je storilec I. K. vozniško dovoljenje za kategorije motornih vozil B1, B, C1 in C prvič pridobil dne 16. 12. 1981. V obdobju od 12. 2. 2009 do 12. 8. 2009 se je pri storilcu, kot posledica doseženega števila kazenskih točk v cestnem prometu (tretji odstavek 22. člena ZP-1), izvajal ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Novo vozniško dovoljenje je storilec pridobil dne 2. 8. 2010, in sicer z veljavnostjo do 2. 8. 2020.

5Kršitev iz 5. točke 156. člena ZP-1 je podana, če je bila z odločitvijo o sankcijah (ali odvzemu premoženjske koristi) prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Glede na določbo drugega odstavka 22. člena ZP-1 se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje oziroma osebi, ki ji je vozniško dovoljenje začasno odvzeto. Iz jezikovne razlage zakonske določbe izhaja, da te sankcije ni mogoče izreči vsem storilcem prekrškov, za katere so v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZP-1 predpisane,

temveč le tistim, ki izpolnjujejo pogoj, da imajo, v času izreka sankcije veljavno vozniško dovoljenje.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da I. K. v času storitve uvodoma navedenega prekrška (to je dne 30. 1. 2010) ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, imel

pa je veljavno vozniško dovoljenje v času, ko mu je sodišče izreklo stransko sankcijo kazenskih točk (to je dne 12. 10. 2011). Ob povedanem tako ni mogoče zaključiti, da je sodišče pri odločitvi o sankcijah prekoračilo svoje pravice, zato ni mogoče pritrditi vložniku, ko uveljavlja kršitev iz 5. točke 156. člena ZP-1.

7Ker zatrjevana kršitev zakona ni podana, je Vrhovno sodišče

zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, na

podlagi 425. člena

ZKP

v zvezi s

171členom ZP-1, kot neutemeljeno zavrnilo.