VSL sodba I Cpg 696/2009

1Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.661.813,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.117.157.000,00 SIT od 25. 05. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 4.661.813,55 EUR od 01. 01. 2007 do plačila (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15-ih dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.777,60 EUR, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu sodbe dalje (2. točka izreka), in da tožeča stranka sama nosi svoje stroške (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih stroških postopka. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranka je bila 18. avgusta 2009 vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s pritožbo napada stališče sodišča prve stopnje, da zaradi razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni podlage za odškodninske sankcije, ki so običajne ob kršitvi pogodbe, to je za odškodninsko odgovornost za navadno škodo

in

izgubljeni dobiček. Navaja, da takšno materialnopravno stališče v pravni teoriji ni izrecno oziroma splošno sprejeto. S tem v zvezi omenja stališče dr. Dolenca, da pravični del škode iz 5. odstavka 112. člena OZ (ta je vsebinsko enak določbi 5. odstavka 133. člena ZOR, ki se glede na časovno veljavnost zakona uporablja v konkretnem primeru) pomeni, da ne gre za običajni odškodninski zahtevek iz pogodbene odškodninske odgovornosti, vendar izpeljuje, da pravica do povračila navadne škode in izgubljenega dobička na podlagi 133. člena ZOR ni izključena. Pri tem se opira na

ratio

določbe, ki omogoča razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in je v vzpostavitvi pravičnega, ekvivalentnega razmerja, kadar je le-to zaradi spremenjenih okoliščin porušeno in bi vztrajanje na pogodbi

povzročilo na eni strani ogroženo eksistenco, na drugi strani pa nepričakovano ali nezasluženo korist. V nadaljevanju pritožnik zatrjevani ratio določbe o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (1. odstavek 133. člena ZOR) prenaša tudi na določbo o pravičnem delu škode iz 5. odstavka 133. člena ZOR in navaja, da je ratio slednje, da stranki, ki razveze ni zahtevala, odpravi ogroženo eksistenco, na drugi strani pa nepričakovano ali nezasluženo korist, ki bi zaradi razdrtja pogodbe nastala v sferi pogodbenih strank.

Pritožbeno sodišče pritožnikovemu pravnemu naziranju ne more slediti. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč treba razlikovati med namenom razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in namenom pravice do povračila pravičnega dela škode kot možno pravno posledico razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. V skladu s teorijo pravičnosti (1), na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, je

namen razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin

v tem, da priznava veljavnost pravnemu poslu le pod pogojem, da je v skladu s pravilom o pravičnosti, slednji pogoj pa po tej teoriji ni izpolnjen, če gre na eni strani za ogroženo eksistenco, na drugi strani pa za nepričakovano ali nezasluženo korist. Običajno bo razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin zahtevala stranka, katere eksistenca bi bila z vzdrževanjem pravnega posla v veljavi ogrožena, saj nasprotna stranka, ki bi na podlagi istega pravnega posla pridobila nepričakovano ali nezasluženo korist, za razvezo takšne pogodbe ne bo imela pravnega interesa. V konkretnem primeru je razvezo pogodbe zahtevala tožena stranka, kar bi v skladu s teorijo pravičnosti kazalo na to, da je bila njena eksistenca ogrožena, če bi pogodba kljub spremenjenim okoliščinam ostala v veljavi. To pomeni, da bi bila v primeru, da bi sporna pogodba ostala v veljavi, tožeča stranka tista, ki bi na podlagi spornega pravnega posla pridobila nepričakovano ali nezasluženo korist. Če sedaj namen določbe 1. odstavka 133. člena ZOR enačimo z namenom določbe 5. odstavka istega člena, kakor želi to prikazati pritožnik, ugotovimo, da bi bila dejansko tožena stranka tista, ki bi bila upravičena zahtevati pravičen del škode. Pritožbeno sodišče želi s tem pokazati, da nekritično izvajanje namena pravičnega dela škode iz namena določbe o razlogih za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v konkretnem primeru ne pride v poštev.

Sicer pa pritožbeno sodišče kot povsem pravilno sprejema stališče sodišča prve stopnje, da v primeru razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pravičen del škode ne obsega škode iz naslova izgubljenega dobička. Smisel instituta razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin je v razbremenitvi obveznosti izpolnitve in odgovornosti za neizpolnitev (2), zato odškodninske odgovornosti kot posledico razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče enačiti z odškodninsko odgovornostjo zaradi kršitve pogodbe. V primeru kršitve pogodbe ima upnik v skladu z določbo 1. odstavka 266. člena ZOR pravico do navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. V teh okoliščinah govorimo o pozitivnem pogodbenem interesu, kar pomeni, da je upnik upravičen do premoženja, ki bi ga imel, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. V primeru razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pa dolžnik, kot rečeno, za neizpolnitev pogodbe ne odgovarja, zato tudi ne bi bilo pravično, da bi bil dolžan povrniti vso škodo, ki je upniku nastala zato, ker

pogodba ni bila izpolnjena tako, kot je bilo sprva dogovorjeno. Pritožbeno sodišče se zato na tem mestu pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka v primeru razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin le negativni pogodbeni interes in tako pravico do povračila izdatkov, ki so ji nastali v zaupanju v obstoj (in trajanje) pogodbe. To pa pomeni, da bi tožeči stranki šlo zgolj povračilo navadne škode.

V nadaljevanju tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni v zadostni meri izkazala negativnega pogodbenega interesa, in napada njegov očitek, da ni substancirala vložkov, ki jih je vložila v obnovo kasarne in bencinskega servisa in znašajo preko 200.000.000,00 SIT. Tožeča stranka navaja, da je navedbe in dokaze glede vložkov v naftno skladišče podala že v postopku pod opr. št. VIII Pg 391/2002, v katerem je vložila nasprotno tožbo. Poleg tega pa so vložki specificirani tudi v izvedenskem mnenju izvedenke V. V., ki ga je tožeča stranka povzela v tožbo. S temi pritožbenimi navedbami, s katerimi smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, tožeča stranka ne more uspeti, saj so preveč pavšalne. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v vloge, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, vendar pa ustreznih trditev glede navadne škode ni našlo. In ker tožeča stranka tudi ne pove, do katerih njenih trditev iz postopka pod opr. št. VIII Pg 391/2002 oziroma iz predpravdnega izvedenskega mnenja se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka dejansko ne more presojati, temveč ga lahko le kot neutemeljenega zavrne.

Tožeča stranka nadalje kot nejasen označuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v stečajnem postopku odkupila nepremičnine tožeče stranke, kar lahko pomeni le, da je bil znesek vložkov delno že povrnjen. V pritožbi se sprašuje, kaj je želelo sodišče s tem povedati, kot možno pa vidi razlago, da je škoda, ki ji je nastala, že pobotana na račun odkupa nepremičnin v stečajnem postopku. V pomanjkanju trditvene podlage o vložkih v naftno skladišče se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do dejstev, ali je pavšalno zatrjevana škoda tožeči stranki dejansko nastala ali ne. Pritožbeno sodišče je zato tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožnik navaja tudi, da ugotovitev, da naj bi bila tožeča stranka po pogodbi z dne 10. 12. 1993 dolžna v celoti obnoviti kompleks O., v ničemer ne utemeljuje zaključka o zavrniti tožbenega zahtevka iz naslova negativnega pogodbenega interesa. S tem v zvezi sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo, da naj tožeča stranka naj ne bi obnovila kompleksa O., niti ni ugotavljalo, v kakšnem obsegu je bila obnova izvedena, niti, kolikšna je bila ročnost obnove. Pritožbeno sodišče sodi, da je ta pritožbeni očitek povsem neutemeljen. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v 9. odstavku namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz naslova negativnega pogodbenega interesa zavrnilo, ker tožeča stranka ni podala zadostnih trditev o tem, kaj je v zvezi s svojo obveznostjo obnove naredila in kolikšni so bili stroški obnove. V tej luči so zato nerelevantni očitki, da se sodišče ni opredelilo do dejstev, ali je bila obnova izvedena in v kolikšni meri. Trditve o tem bi morala podati tožeča stranka in v odsotnosti teh trditev sodišče teh

dejstev ni moglo in tudi ni smelo ugotavljati.

Končno tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka že več let pred razvezo pogodbe in tudi več let pred vložitvijo tožbe za razvezo pogodbe v najetih prostorih sploh ni mogla ustvarjati dohodkov, saj skladišča zaradi inšpekcijske prepovedi sploh ni mogla uporabljati. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je bilo na podlagi začasne inšpekcijske odločbe skladišče v O. le delno zaprto in je bila dovoljena omejena manipulacija z naftnimi derivati. Glede na to, da je tožeča stranka izpad dobička utemeljevala na podatkih iz leta 1998, ko je še normalno poslovala, in ne na podatkih iz obdobja pred razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, je okoliščina, da je bila dovoljena omejena manipulacija z naftnimi derivati, povsem nerelevantna. Vzročno zvezo je mogoče ugotavljati le med zatrjevano škodo in škodnim dogodkom.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Ker so se obravnavani pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

------------------------------

(1)

Glej Komentar obligacijskih razmerij, ČZUL SRS, Ljubljana 1984, stran 437.

(2)

Damjan Možina: Kršitev pogodbe, GV založba, Ljubljana 2006, stran 368.