VSL sodba I Cp 1975/2010

Pritožbi se zavrneta in se sodba ter dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. in 4. točki razveljavilo Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 5824/2008 z dne 26.02.2008. Toženi in nasprotno tožeči stranki (v nadaljevanju tožena stranka) je naložilo plačilo 18.973,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče in nasprotno tožene stranke (v nadaljevanju tožeče stranke) zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo izvršilnih stroškov tožeče stranke v višini 105,5 EUR in pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.341,00 EUR. Z dopolnilno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke za plačilo 16.083,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sodbi se po svojih pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija tisti del sodbe, s katerim je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen. Meni, da je stališče sodišča, da (še) ni upravičena do prejema vseh obrokov leasinga, pač pa samo do tistih, ki so zapadli do konca glavne obravnave, saj naj bi ji takšna pravica pripadla šele v primeru njenega predčasnega odstopa od pogodbe, česar pa naj ne bi ustrezno zatrjevala, napačno. Kljub določilom pogodbe, da ob omejeni ali nezmožni uporabi predmeta leasinga pogodba ostane v veljavi, je ta prenehala veljati po samem zakonu. Obveznost tožene stranke je še mogoče izpolniti, ob tem pa ne gre zanemariti, da tožena stranka tudi že zapadlih obrokov (kljub pozivu tožnice) ni plačala in obveznosti ni izpolnjevala ter tega očitno ne namerava tudi v prihodnje. Ker je izpolnjevanje pogodbene obveznosti v dogovorjenem roku bistvena sestavina pogodbe, je ta zaradi neplačila razdrta po samem zakonu. Tožeča stranka je tako upravičena do plačila popolne odškodnine in ne le do plačila zapadlih obrokov, to je odškodnine za vso nastalo škodo. Posledično je po njenem mnenju napačna odločitev o stroških pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov nasprotuje sodbi v tistem delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo in dopolnilno sodbo, s katero je bil njen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen. Sklicuje se na določilo leasing pogodbe, ki ureja pravico tožeče stranke do odškodnine in meni, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek opira na to določilo. Zahtevani znesek torej predstavlja odškodnino, ki naj bi tožnici pripadla zaradi razveze pogodbe, pri tem pa ta spregleda, da sta v primeru razveze pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, vrniti pa morata tisto, kar sta prejeli druga od druge. Odločitev sodišča je zato v nasprotju z zatrjevano dejansko podlago tožnice, saj ta ni nikoli zatrjevala, da pogodba velja, da tožena stranka ne plačuje ali da je v zamudi s plačilom. Sodišče ji je dosodilo nekaj, česar ta ni zahtevala in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je storilo tudi, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati dosojeni znesek v 15-ih dneh. Med strankama sploh ni sporno, da je pogodba razvezana, saj tožeča stranka tega ni nikoli argumentirano prerekala. Opozarja, da je razveza pogodbe nastopila, ker je imel tretji na predmetu leasinga pravico, ki je popolnoma izključila njeno pravico do rabe stvari. Iz tega razloga je potrebno določila, ki omejujejo ali izključujejo odgovornost leasingodajalca za napake, šteti kot nična. Leasingodajalec svoje obveznosti ni izpolnil s tem, ko je financiral nakup avtomobila. Razlogovanje sodišča o naravi pogodbe je odveč, saj to pride do izraza le ob razdrtju pogodbe, sklicujoč se pri tem na sodbo VS II Ips 280/2002. Predstavlja pa tudi svoj pogled na dosedanjo sodno prakso. Ker sta se pravdni stranki dogovorili, da s plačilom zadnjega obroka na leasingodajalca preide tudi lastninska pravica, je potrebno uporabiti tudi določbe o prodaji na obroke. Sodišče je napačno ugotovilo, da pogodba velja in zaseg s strani državnega organa pojmovalo kot odtujitev oz. uničenje, hkrati pa se do navedb o razvezi pogodbe sploh ni opredelilo. Sodba se brez razumnih razlogov odmika od ustaljene sodne prakse. Iz enakih razlogov izpodbija tudi delno sodbo. Predlaga, da se sodbi spremenita oz. podrejeno razveljavita ter priglaša stroške pritožbe.

Pravdni stranki sta na vročeni pritožbi odgovorili in obe predlagata zavrnitev pritožbe druge stranke, tožeča stranka pa priglaša tudi stroške odgovora.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravdni stranki sta 30.05.2007 za dobo 5-ih let sklenili pogodbo o finančnem leasingu, katere predmet je bilo osebno vozilo BMW 330 XD v vrednosti 48.698,83 EUR (v nadaljevanju pogodba). Tožena stranka se je svoje obveznosti zavezala poravnati v 60-ih mesečnih obrokih. 18.08.2007 je bilo osebno vozilo s strani policistov na mejnem prehodu zaseženo, saj naj bi bilo ukradeno. Toženec svoje obveznosti ni poravnal, zato tožnica s tožbo zahteva plačilo neporavnanih obveznosti. Na drugi strani pa tožena stranka z nasprotno tožbo zahteva povračilo plačanega pologa, stroškov odobritve, zavarovanja in registracije vozila.

Pravna podlaga toženčeve obveznosti je v pogodbi o leasingu, ki jo zakonodaja izrecno ne ureja, sodna praksa pa jo opredeljuje kot pogodbo, za katero je potrebno upoštevati določila obligacijskega prava o prodaji na obroke in zakupa, v prvi vrsti pa izhajajoč iz načela pogodbene svobode določila pogodbe v konkretnem primeru vselej, ko med pogodbenima strankama v zvezi z njo nastane spor.

S pogodbo (oz. s splošnimi pogoji kot njenim sestavnim delom) je bil dogovorjen t.i. posredni (indirektni) leasing. Tako predmet leasinga kot njegovega dobavitelja je izbral leasingojemalec (tožena stranka). Dogovorjeno je bilo tudi, da s plačilom zadnjega obroka lastninska pravica na avtomobilu preide na leasingojemalca in da ta v celoti prevzema riziko za pravne in stvarne napake ter dobavo avtomobila. Konkretni dogovor v tem delu predstavlja elemente prodaje na obroke (s pridržkom lastninske pravice), v delu, ki določa, da lastninska pravica najprej pripade leasingodajalcu, ki predmet leasinga da v uporabo leasingojemalcu in da ga ta zgolj s soglasjem leasingodajalca lahko prepusti v rabo drugemu ali na njem izvaja spremembe, pa gre najti tudi elemente zakupne pogodbe.

Čeprav sta pravdni stranki v pritožbenem postopku (vsaka iz svojih razlogov) soglasni, da je bila leasing pogodba razvezana po samem zakonu, njunemu stališču ni mogoče pritrditi. Razvezo pogodbe z izpolnitvijo v zakonu določenih predpostavk narekujejo tako določbe obligacijskega prava o fiksnih pravnih poslih (1), kar želi doseči tožeča stranka, kot določbe o zakupni pogodbi(2) na katere se sklicuje tožena stranka. Ob tem ne gre prezreti, da tožeča stranka trditev v tej smeri ni podala, na izpolnitev v določenem roku kot bistveno sestavino pogodbe pa prav tako ne nakazuje predložena pogodba. Določilo, da lahko leasingodajalec od pogodbe odstopi ob neplačilu dveh obrokov, kaže ravno nasprotno, to je, da pogodba kljub neplačilu še velja, dokler leasingodajalec ne doseže nasprotnega. Ob neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti nasprotne stranke ima tako pogodbi zvesta stranka na voljo izbiro med negativnim (odstop od pogodbe in plačilo škode) in pozitivnim (plačilo dolgovanega) pogodbenim interesom. Tožeča stranka je v postopku izbrala slednjega in skladno s tem podala tudi ustrezno trditveno podlago (da tožena stranka kljub njenemu opominu obrokov ni poravnala, čemur ta ni nasprotovala), argumentirano pa nasprotovala tudi razlogovanju tožene stranke o razdrti pogodi (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 22.04.2008), medtem ko konkretiziranih trditev o odškodninski podlagi svojega zahtevka, ni podala.

Kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, razdrtje pogodbe niti ni nastopilo po določilu 2. odstavka 599. člena OZ, ki takšno sankcijo določa za zakupne pogodbe, v primeru, da ima tretji na predmetu zakupa pravico, ki zakupniku popolnoma onemogoča njegovo rabo (pravna napaka, ki popolnoma izključuje rabo stvari). Izhajajoč iz pogodbene volje pravdnih strank, riziko pravnih napak v celoti prevzema leasingojemalec. Kljub nekaterim določbam pogodbe, v katerih je najti elemente zakupne pogodbe, takšno določilo, izhajajoč iz tega, da leasingodajalec ni sodeloval ne pri izbiri predmeta, ne njegovega dobavitelja, bistvo njegove zaveze pa je v zagotovitvi finančnih sredstev in ne uporabe stvari, ni mogoče šteti kot nično.

Razveze pogodbe po samem zakonu ne narekujejo niti določbe OZ o prodaji na obroke, saj ta v primeru neplačila obrokov pod določenimi pogoji omogoča odstop od pogodbe(3), šele nato pa lahko nastopijo tudi posledice odstopa (4), na katere se sklicuje tožena stranka. Glede na to, da nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da bi od pogodbe odstopila, s pogodbo pa tudi nista dogovorili avtomatičnega razdrtja pogodbe, drugačnega zaključka, kot da pogodba še vedno velja, kot je tekom postopka na prvi stopnji očitno štela tudi tožeča stranka, v okviru njenih trditev in s tem tožbenega zahtevka ter pravilne uporabe materialnega prava pa tudi sodišče prve stopnje, ni mogoče sprejeti.

Predpostavka veljavnosti sklenjene leasing pogodbe pogodbenima strankama nalaga izpolnjevanje v njej dogovorjenih obveznosti, konkretno toženi stranki plačilo do konca glavne obravnave že zapadlih obrokov(5). Te mora skladno z določbo 2. odstavka 313. člena ZPP in tožbenim zahtevkom tožeče stranke (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 29.01.2009) poravnati v 15-ih dneh, plačilo preostalih obrokov pa bo tožena stranka zavezana poravnati ob njihovi dospelosti, ob odsotnosti prostovoljne izpolnitve tudi ob ustreznem tožbenem zahtevku, saj ti niso zajeti z objektivnimi mejami pravnomočnosti te sodbe. Ugotovljena veljavnost pogodbe tudi izključuje utemeljenost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, saj ta izvira iz določb o vračanju prejetega, če je pogodba razvezana(6) .

Ob neutemeljenosti pritožbenih navedb tudi v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti ali zmotne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo ter z dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pravdnima strankama pa naložilo tudi, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbe, saj z njima nista uspeli, njuna odgovora na pritožbo pa k pritožbeni razsoji nista doprinesla (154. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

--------------------------------------------------

(1) 104. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

(2) 2. odstavek 599. člena OZ.

(3) 525. člen OZ

(4) 526. člen OZ.

(5) 311. člen ZPP.

(6)3. odstavek 191. člena in 526. člen OZ.