VSRS Sodba III Ips 147/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.875.554,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi predstavljal višino škode, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja organa tožene stranke. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločitev potrdilo.

2Zoper odločbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Revizija ni utemeljena.

5Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

Ministrstvo za javno upravo, Direktorat za investicije, nepremičnine in skupne službe državne uprave (prej Vlada Republike Slovenije) je kot naročnik leta 2004 izvedel javni razpis za izvajanje storitev varovanja oseb, varovanja premoženja in upravljanja z varnostno – nadzornimi centri za potrebe ljubljanskega sodnega okrožja in Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani.

Prva tožnica je zahtevala revizijo postopka javnega naročanja. Državna revizijska komisija je 4. 4. 2005 zahtevku za revizijo ugodila in odpravila odločitev naročnika o izbiri ponudnika. V obrazložitvi odločbe je zapisala, da ima prva tožnica možnost vložiti pripravljalno vlogo, v kateri pa ne sme širiti meja že vloženega zahtevka za revizijo.

Naročnik je ponovno odločil o izbiri ponudnika.

Prva tožnica je ponovno zahtevala revizijo postopka javnega naročanja. Državna revizijska komisija je 7. 6. 2005 njen zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

7Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen organ iz dveh razlogov: zaradi nestrokovne izvedbe javnega razpisa ter zato, ker je Državna revizijska komisija napačno odločila o zahtevku za revizijo in ker so bila njena navodila v odločbi z dne 4. 4. 2005 nezakonita. Po njenem mnenju je bil na razpisu Ministrstva za javno upravo, Direktorata za investicije, nepremičnine in skupne službe državne uprave izbran ponudnik, katerega ponudba ni bila pravilna (saj ni izpolnjeval razpisnih in zakonsko določenih pogojev), naročnik pa prvi tožnici tudi ni dovolil vpogleda v dokumentacijo izbranega ponudnika. Druga tožnica naj bi v primeru izbire prve tožnice na razpisu kot najugodnejše ponudnice z njo poslovno sodelovala, zato je ona utrpela škodo v obliki izgubljenega dobička.

8Sodišče prve stopnje je presodilo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj tožeča stranka ni pojasnila, katerih nepravilnosti postopka javnega naročanja ni mogla uveljavljati. Ker je dokazno breme glede nastale škode na oškodovancu, te pa tožeča stranka ni izkazala, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo še, da je izbrani ponudnik razpisne in zakonske pogoje izpolnjeval ter da Državna revizijska komisija ni kršila niti načela kontradiktornosti niti predpisov o varstvu konkurence. Glede druge tožnice je navedlo, da vzročna zveza med ravnanjem Državne revizijske komisije in zatrjevano škodo ni podana. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in zapisalo še, da je obseg odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevanega nepravilnega ravnanja državnega organa vezan le na negativni pogodbeni interes. Ker tožeča stranka zahteva povrnitev izgubljenega dobička, je tožba nesklepčna.

9Ne drži, da pravnomočna odločitev sodišča druge stopnje pomeni, da tožeča stranka v postopku odločanja o javnem naročilu ostaja brez pravnega varstva. Kot sama pravilno navaja v reviziji, je na podlagi petega odstavka 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (v nadaljevanju ZRPJN, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 82. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja) po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. V primeru nastanka škode torej oškodovanec lahko v sodnem postopku zahteva odškodnino. Vendar pa ta določba ne daje podlage za spor polne jurisdikcije, v katerem bi imelo sodišče možnost, da izpodbijano odločitev Državne revizijske komisije razveljavi. Ne gre torej za takšno sodno varstvo, ki bi po vsebini ustrezalo pritožbi zoper odločitve Državne revizijske komisije.(1) (2) Določba 23. člena ZRPJN tudi ne daje podlage za odškodnino za škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da javni razpis izpolnjuje elemente vabila k dajanju ponudb iz 24. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(3) in da je pravna narava odškodninske odgovornosti takšna, kot jo določa 20. člen OZ. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da bi tožeča stranka v konkretnem primeru lahko zahtevala le odškodnino zaradi negativnega pogodbenega interesa in ne tudi odškodnine za izgubljeni dobiček (pozitivni pogodbeni interes).(4) Upravičena bi bila kvečjemu do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi z oddano ponudbo na javnem razpisu,(5) teh pa ni zahtevala. Ni mogoče sprejeti stališča revidentk, da bi bila v primeru razveljavitve odločitve naročnika o izbiri najugodnejšega ponudnika s strani Državne revizijske komisije na razpisu izbrana tožeča stranka. V določenih primerih je namreč možno tudi, da naročnik ne izbere nobenega izmed ponudnikov, temveč da vse ponudbe zavrne (glej 77. člen Zakona o javnih naročilih – ZJN-1).

10Ker je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen že zaradi nesklepčnosti tožbe, se Vrhovno sodišče do ostalih revizijskih očitkov, ki se nanašajo na izpodbijanje razlogov drugostopenjske sodbe glede pravilnosti navodil Državne revizijske komisije, kršitve načela kontradiktornosti s strani Državne revizijske komisije, kršitve pravice do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, izpolnjevanja pogojev iz razpisne dokumentacije in glede kršitve konkurence, ni opredeljevalo. Tudi če bi bili očitki utemeljeni, zaradi nesklepčnosti tožbe ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve.

11Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi dr. Vesna Kranjc, Zakon o reviziji postopkov javnega naročanja s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, komentar k 23. členu, str. 106 in 107.

Op. št. (2): Da je takšna ureditev v skladu z načelom sorazmernosti, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-169/00 z dne 14. 11. 2002.

Op. št. (3): Tudi to stališče je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo v odločbi U-I-169/00 z dne 14. 11. 2002.

Op. št. (4): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 20/2001 z dne 13. 12. 2001, na katero se sklicuje že sodišče druge stopnje, in sodbo in sklep II Ips 973/2008 z dne 30. 9. 2010.

Op. št. (5): Tako tudi dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, komentar k 20. členu, str. 230 in 231.