VSRS Sklep X Ips 344/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavljata po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo Upravne enote Piran, št. 351-109/2008-17 z dne 6. 10. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35108-378/2008-5-BM z dne 18. 2. 2009. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo tožnikov za gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 5 k. o. ..., ker je to zemljišče opredeljeno kot zelena površina, na kateri zazidava ni predvidena. Tožena stranka je z navedeno odločbo pritožbo revidentov zavrnila.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008, Up 1124/2008, Up 1057/2008, Up 1186/2008 in Up 1808/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6V obravnavani zadevi ne gre za odločanje o denarnem zahtevku revidentov, temveč je v tej zadevi sporna odločitev o zavrnitvi njune vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. To pa ni pravica ali obveznost stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev zato ne more vplivati navedba vrednosti spora (punctuma). Navedeno stališče je skladno tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 143/2010, X Ips 368/2011, X Ips 16/2009, X Ips 273/2008 in X Ips 232/2011). Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

7Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicujeta revidenta, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 433/2007 in X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 592/2007 in X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bil odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

8Revidenta kot pomembno pravno vprašanje izpostavljata vprašanje: „ali se (mlajši) pravni akt Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran (Uradne objave, št. 26/98, 22/99, 31/99, 37/99, 46/2000, 17/2002, 24/2002, 7/2003, 26/2004 in 36/2004), s katerim je pravno področje, ki se nanaša na določitev namembnosti nepremičnine parc. št. 5 k. o. ..., kot stavbnega zemljišča, na novo pravno urejeno oziroma spremenjeno, potrebno opredeliti kot stavbno in zazidljivo zemljišče, ne glede na grafične priloge (starejšega pravnega akta Odloka o Asanacijskem načrtu mesta Piran – Uradne objave, št. 10/77, 25/85 in 10/2001), ob upoštevanju interpretacijskih pravil - časovnega argumenta in argumenta specialnosti - pri določanju o veljavnosti pravnih aktov?“

9Tako zastavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Občinski prostorski akti po določbi petega odstavka 14. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) sta občinski prostorski načrt in občinski podrobni prostorski načrt, občina pa lahko sprejme tudi občinski strateški prostorski načrt. Občinski podrobni prostorski načrt mora biti po določbi 4. člena ZPNačrt skladen z občinskim prostorskim načrtom. Do sprejema navedenih občinskih planskih aktov veljajo na območju zemljiške parc. št. 5 k. o. ... – vrt, prostorska akta Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občina Piran (v nadaljevanju Dolgoročni in srednjeročni plan) in Odlok o Asanacijskem načrtu mesta Piran (v nadaljevanju Asanacijski načrt), ki pa skladno z zakonodajo o prostorskem načrtovanju ne urejata prostorske ureditve na istem nivoju, kot to želita prikazati revidenta. Dolgoročni in srednjeročni plan določa osnovno namensko rabo parcel, torej planiranje s prostorom, medtem ko Asanacijski načrt, kot izvedbeni akt, določa podrobnejšo namensko rabo posamezne konkretne parcele. Ker je torej možno razbrati način prostorskega načrtovanja oziroma urejanja mesta Piran že z branjem zakonskih in podzakonskih predpisov, torej s pomočjo jezikovne razlage, revidenta z zastavljenim vprašanjem nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije zaradi rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

10Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedefiniran pravni pojem, zato jih je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 201/2009 in X Ips 431/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj hude in to tudi izkazati.

11Tega revidenta nista storila, saj razen trditve, „da ima izpodbijana odločitev za vlagatelja revizije zelo hude posledice, ker je z zavrnitvijo izdaje gradbenega dovoljena izgubila pravico, ki ji je izražena v denarni vrednosti in ki presega vrednost 20.000,00 EUR oziroma dosega višina vrednosti objekta, ki ga ima vlagatelj revizije pravico graditi“, po presoji Vrhovnega sodišča nista pojasnila, oziroma konkretizirala posledic, ki jih zanju predstavlja izpodbijana odločitev. Vrhovno sodišče dodaja, da je pridobitev gradbenega dovoljenja odvisna od izpolnjevanja pogojev, ki jih določajo prostorski akti. Zelo hudih posledic pa ni mogoče izkazovati s tem, da revidenta ne bosta mogla graditi hiše, ker prostorski akt na parc. št. 5 k. o. ... ne dovoljuje gradnje oziroma, da se neko pričakovanje ni uresničilo. To stališče je skladno tudi ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 97/2011 in X Ips 232/2011). Glede na navedeno revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

12Vrhovno sodišče je zaradi navedenega revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).