VSRS Sodba I Ips 28829/2010-61

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem v zvezi s prvim odstavkom 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik, ki pa je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 28829/2010 z dne 6. 3. 2012 zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec po svoji zagovornici vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz razloga napačne uporabe materialnega predpisa in kršitve določil ZKP, to je iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagano je bilo, da se obe sodbi nižjih sodišč razveljavi ter vrne zadevo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

4Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo opredelila kot neutemeljeno.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, ki pa se o njem nista izjavila.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7V zahtevi obsojenčeva zagovornica navaja, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni kaznivo, saj bistven element tega kaznivega dejanja – namen obsojenca, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, ni podan. V tem delu vložnica vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede tega subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja, kar pa z zahtevo ni dopustno uveljavljati. Tudi z nadaljnjimi navajanji, da je imel obsojenec realno pričakovanje, da bo na njegovem računu imel kritje za poravnavo z uporabo kreditne kartice prevzetih obveznosti, saj je pričakoval prilive od delodajalca in od očeta iz naslova še neplačane preživnine, se v bistvu ponuja vložničino drugačno videnje dejanskega stanja, kot je bilo v tem pogledu ugotovljeno v izpodbijani sodbi, kar pa ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

8Trditev zahteve, da je obrazložitev obsojenčeve krivde v izpodbijani sodbi zgolj pavšalna, kar naj bi pomenilo „bistveno kršitev pravil kazenskega postopka“, je zaradi nekonkretizacije nepreverljiva, poleg tega pa v nasprotju z vsebino izpodbijane sodbe, ki je v točki 13. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedla določne razloge za zaključek o obsojenčevem ravnanju z direktnim naklepom (sklicujoč se pri tem tudi na predhodne, v obrazložitvi navedene razloge o obsojenčevem zavedanju njegovega ravnanja). Ta obsojenčev krivdni odnos do kaznivega dejanja je dodatno pojasnjen še v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje v točkah 9 in 10.

9Po mnenju vložnice zahteve naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi s tem, da sodišče ni izvedlo s strani obrambe predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja stečajne upraviteljice M. B. in vpogleda v izvršilne spise. O zavrnitvi in nepotrebnosti izvedbe teh dokaznih predlogov se je določno opredelilo tako sodišče prve stopnje (točka 12. sodbe sodišča prve stopnje), kot tudi v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje (točka 9 obrazložitve) in ponavljanje utemeljenosti teh dokaznih predlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilnosti navedenih odločitev ne more v ničemer omajati.

10Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso bile ugotovljene, deloma pa v zahtevi niti niso obrazložene, vsebinsko pa se izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.