VSRS Sodba IV Ips 58/2012

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo PR 47/2011 z dne 5. 7. 2011 A. T. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po točki e desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izreklo globo v višini 300,00 EUR, devet kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila B

kategorije za čas enega meseca. Višje sodišče v Kopru je s sodbo PRp 328/2011 z dne 29. 3. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo ter obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V zahtevi navaja, da je storilec na prvem zaslišanju pred sodiščem povedal, da vozila ni vozil sam, temveč njegov poslovni partner I. P. iz Beograda, pri čemer je podal njegov naslov ter številko mednarodnega vozniškega dovoljenja in vozniškega dovoljenja Republike Srbije za I. P., prav tako pa je navedel, kje se je tega dne nahajal sam. Določba 233. člena ZVCP-1, po kateri se za prekršek zoper varnost cestnega prometa kaznuje lastnik vozila, kolikor ni mogoče ugotoviti storilca, ne nalaga obveznosti zgolj storilcu, da predloži pravno relevantne dokaze o tem, da ni vozil vozila, temveč mora tudi sodišče izvesti aktivnosti umerjene k iskanju dejanskega storilca prekrška, saj ne gre za avtomatični prehod dokaznega bremena na lastnika vozila. Izpodbijana sodba glede tega nima razlogov, temveč navaja, da obdolženi kot dokaz ni podal izjave I. P. Pisna izjava priče ni predpisan dokaz, s katerim bi obdolženi edino lahko dokazoval svoj alibi ali celo pomenil za sodišče odvezo od neposrednega izvajanja dokazov. Določba tretje alineje 29. člena Ustave vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, daje pravico izvajanja dokazov v njegovo korist. Obdolženec je dokaz ponudil, sodišče pa ga ni izvedlo, niti se ni opredelilo do tega, zakaj ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem priče. S tem, ko predlaganega dokaza ni izvedlo, ga sodišče tudi ni moglo oceniti ter zavzeti stališče o njegovi relevantnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4V obravnavanem primeru je storilec dne 29. 12. 2011 ob 19.27 uri, po avtocesti A1, odsek 61, pred predorom Kastelec, v smeri Kopra, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 100 km/h, peljal mimo radarja Multa Radar C, serijska številka 60540, s hitrostjo 171 km/h, s čimer je za 71 km/h, oziroma ob upoštevanju tolerance za 64 km/h, prekoračil največjo dovoljeno hitrost. Prekršek prekoračitve največje dovoljene hitrosti je bil ugotovljen z radarskim merilnikom, ki je napravil posnetek vozila. Prekrškovni organ je na podlagi prvega odstavka 103. člena ZP-1 pri Okrajnem sodišču v Kopru podal obdolžilni predlog zoper lastnika vozila A. T.

5Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi A. T. v zagovoru dne 10. 5. 2011 povedal, da se je v času storitve prekrška s poslovnimi partnerji iz podjetja G. iz Kopra (R. D. in P. M.) nahajal v Tomaju. Njegovo vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, je tedaj vozil njegov poslovni partner I. P. iz Beograda, kateremu je v času obiska avtomobil posodil. Sodišču je predlagal, da P. zasliši, saj bo vedel izpovedati, da je kritičnega dne avtomobil vozil on in v spis vložil fotokopijo mednarodnega vozniškega dovoljenja in vozniškega dovoljenja Republike Srbije za I. P. ter navedel naslov njegovega prebivališča.

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da obdolženec sodišča ni prepričal, da je kritičnega dne vozilo posodil I. P., saj sodišču ni predložil naslovov prič, ki bi potrdile, da v času storitve prekrška avtomobila ni vozil. Zgolj navedba imen poslovnih partnerjev, s katerima naj bi se tedaj nahajal v Tomaju, ne predstavlja zadostne podlage za izvedbo njunega zaslišanja. Navedlo je, da obdolženi kot dokaz ni podal izjave I. P., da je v kritičnem času vozil vozilo, tako da gre zgolj za obdolženčevo trditev, v spisu pa tudi ni listinskega dokumenta o dovoljenosti uporabe vozila ali pisne izjave. Sodišče druge stopnje je navedenemu stališču pritrdilo ter dodalo, da sodišče ni tisto, ki bi za obdolženca iskalo zanj razbremenilne dokaze ter da obdolženec tudi ni verjetno izkazal, da nobenega od zanj razbremenilnih dokazov ni mogel sam pridobiti in ga predložiti sodišču.

7Po določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvi odstavek 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil (obrnjeno dokazno breme). Navedena določba lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila, s katerim je bil storjen prekršek, nalaga, da predloži razbremenilne dokaze v zvezi z trditvijo, da ni storilec prekrška, sodišče pa mora takemu dokazu ugoditi in dokaz izvesti, vendar le, če obdolženec z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže obstoj in pravno relevantnost dokaza. Obramba mora zato navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje ter navesti okoliščine, ki so relevantne za presojo obstoja dokaza oziroma možnosti njegove izvedbe. Ali konkretni dokazni predlog obrambe zadosti navedenim kriterijem, je treba presojati ob upoštevanju okoliščin posamičnega primera.

8Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve in druge stopnje, da obramba v obravnavanem primeru ni izkazala potrebne aktivnosti, ki jo nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Obdolženec je v zagovoru sicer navedel, da se je v času storitve prekrška nahajal v Tomaju s poslovnima partnerjema iz podjetja G., vendar sodišču zaslišanja teh oseb ni predlagal niti ni navedel njunih naslovov, da bi ju sodišče lahko zaslišalo. Zato ni moč pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče s tem, ko tega dokaza ni izvedlo, kršilo obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave).(1)

9Medtem ko obdolženec izvedbe tega ključnega razbremenilnega dokaza (ki se nanaša na alibi) sodišču sploh ni predlagal, je podal dokazni predlog za zaslišanje I. P., ki naj bi izpovedal, da je v času storitve prekrška vozil obdolženčev avtomobil. Obdolženec je torej imel možnost, da domnevo iz 233. člena ZVCP-1 izpodbije z dokazovanjem alibija, a je sodišču predlagal zaslišanje priče, ki ima prebivališče v tujini, kar pomeni, da bi izvedba njenega zaslišanja lahko bistveno otežila oziroma podaljšala postopek. Ob postavitvi tega dokaznega predloga pa obramba tudi ni z ničemer izkazala, da bo dokaz z zaslišanjem navedene priče uspešen. Obdolženec je pri zaslišanju na Okrajnem sodišču v Sežani dne 10. 5. 2011 med drugim izjavil, da se je po prejemu obvestila s strani prekrškovnega organa s P. pogovarjal ter da mu je P. povedal, da se spomni, da je vozil obdolženčev avtomobil in da je vozil proti obali. Ob zaslišanju je obdolženec sodišču predložil tudi P. mednarodno vozniško dovoljenje in vozniško dovoljenje Republike Srbije. Obdolženec je bil torej v stiku s P., pridobil si je fotokopije njegovih vozniških dovoljenj (ki sicer za ugotavljanje storilca obravnavanega prekrška niso relevantne), ni pa predložil P. pisne izjave, iz katere bi izhajalo, da je v času storitve prekrška P. vozil obdolženčevo vozilo, niti ni zatrjeval, da jo je skušal pridobiti. Obdolženec bi lahko predložil tudi pisno izjavo drugih oseb, ki bi potrdile, da je P. tedaj uporabljal obdolženčev avtomobil, npr. morebitno pooblastilo za uporabo vozila ipd. Takih oziroma podobnih listinskih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da se bodo z zaslišanjem P. obdolženčeve navedbe potrdile, obramba ni predložila, prav tako pa tudi ni verjetno izkazala, da jih sama ni mogla pridobiti.(2)

10Upoštevaje specifične okoliščine konkretnega primera, ko obdolženec odločilnega dokaza v zvezi s svojo obrambo (alibi) sploh ni predlagal, temveč je predlagal zaslišanje priče iz tujine, ki je sodišču težje dostopna, pri tem pa z ničemer ni izkazal, da bo dokaz z zaslišanjem te priče sploh uspešen, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da obdolženec dokaznemu bremenu, ki ga nalaga prvi odstavek 233. člen ZVCP-1, v obravnavanem primeru ni zadostil.

11Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da imata sodbi sodišča prve in druge stopnje razloge o tem, zakaj sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo ter da pravice obrambe do izvajanja dokazov v njeno korist niso bile kršene.

12Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo

zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

----

Op. št. (1): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 29/2011 z dne 19. 4. 2011.

Op. št. (2): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008, IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010.