UPRS sodba I U 2065/2011

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Maribor št. 351-1007/2010/26 (7107) z dne 9. 5. 2011 in 2. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-206/2011/NiK-2 z dne 24. 10. 2011 se odpravita in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijanim sklepom ugodila predlogu družbe A. d.o.o. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 3541-1007/2010-7 z dne 4. 10. 2010, izdanega tožniku za gradnjo novega trgovskega objekta z živili in neživili, pritlične etažnosti, na zemljiščih parc. št. 989, 997, 986 in 988/1, vse k.o. ..., in sicer v takem obsegu, da se postopka kot stranka udeleži tudi prizadeta stranka.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je prizadeta stranka predlagala obnovo postopka na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, ker ji v postopku izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi 62. člena ZGO-1, ki je bila z navedeno odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena, ni bila dana možnost sodelovanja. V okviru formalnega preizkusa predloga toženka ugotavlja, da je ta dovoljen, ker se nanaša na dokončno odločbo, da je popoln in pravočasen. Glede ugotavljanja pravočasnosti predloga za obnovo postopka ugotavlja, da je bil vložen 31. 3. 2011, torej znotraj 30 dnevnega roka po objavi odločbe Ustavnega sodišča. Prav tako še ni preteklo več kot 1 leto od dneva, ko je prizadeta stranka izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano 4. 10. 2010.

Navaja, da je prizadeta stranka lastnica parcele št. 982/1 k.o. ... in da je iz priloženega izvedeniškega mnenja in ugotovitvenega poročila razvidno, da je pri izvajanju gradbenih del očitno prišlo do porušitve dela kanalizacijskega omrežja, na katerega je priključena prizadeta stranka. Porušitev dela kanalizacijskega omrežja je vzrok za zastoj in povratni vdor vode v poslovne prostore kletne etaže prizadete stranke, za nastalo vlago in posledično nastalo škodo. Glede na navedeno je prizadeta stranka izkazala okoliščine, na katere opira predlog.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep, z 2. točko izreka pa je izpodbijani sklep dopolnil z novo 3. točko, ki se glasi: „Zadrži se izvršitev odločbe št. 351-1007/2010-7 z dne 4. 10. 2010.“ Navaja, da je pogoj pravočasnosti podanega obnovitvenega razloga iz odločbe Ustavnega sodišča v celoti izpolnjen. Strinja se z ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa o pravočasnosti predloga, pri tem pa še ugotovi, da od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni preteklo več kot eno leto. Izkazanost pravnega interesa utemeljuje na dejstvu, da je prizadeta stranka lastnica sosednje nepremičnine par. št. 982/1 k.o. ... in da se je z nameravano gradnjo poseglo v njeno kanalizacijsko omrežje oziroma da je pri izvajanju gradbenih del očitno prišlo do porušitve dela kanalizacijskega omrežja, na katerega je priključena. Kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe, da se razveljavitev določb ZGO-1 ne bi smela upoštevati v konkretnem primeru, ko je gradbeno dovoljenje že pravnomočno in je bilo tudi že izdano uporabno dovoljenje. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo izrecno omogočilo vložitev predloga za obnovo postopka in pri tem določilo pogoje, ko je predlog še pravočasen, ne glede na roke, določene z ZUP. Meni, da tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Tožniku ni bilo omogočeno, da se izreče o predlogu za obnovo postopka, saj je bila z izpodbijanim sklepom zgolj dovoljena obnova postopka, pri čemer gre zlasti za presojo formalnih predpostavk. Vsebinsko pa se bo odločalo v samem postopku obnove, v katerem pa bodo obema strankama morale biti zagotovljene vse pravice, določene z ZUP.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, in v tožbi navaja, da se glede na to, da je bilo predmetno gradbeno dovoljenje pravnomočno dne 16. 10. 2010, odločba Ustavnega sodišča pa je začela učinkovati dne 19. 3. 2011, dopustnost predloga za obnovo postopka in vključitev oziroma izključitev strank oziroma stranskih udeležencev presoja po določbah prvega in drugega odstavka 62. in 74.b člena ZGO-1. Odločba Ustavnega sodišča se za konkretno odločbo ne uporablja, zato je bil predmetni predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen po izteku enomesečnega roka od dneva, ko je predlagatelj izvedel, da je bila predmetna odločba izdana, vložen prepozno. Poleg tega je izpodbijani sklep tudi neustaven, saj nasprotuje 158. členu Ustave RS.

Toženka je kršila načelo zaslišanja strank v postopku, saj pred odločitvijo predlogu za obnovo postopka tožniku ni dala možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se predmetni predlog opira in so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe. Poleg tega je kršila določila upravnega postopka, ko je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa odločila, da se postopka kot stranka udeleži tudi predlagatelj, saj predlagatelj ne more biti stranka predmetnega postopka. Pri tem se sklicuje na 42. člen ZUP.

Meni, da prizadeta stranka ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma materialnega predpisa, na katerega bi neposredno opirala svojo osebno korist. Toženka izkazovanja pravnega interesa prizadete stranke ni presojala, saj v svoji obrazložitvi nikjer ni navedla materialnega predpisa, ki bi določal pravno korist prizadete stranke. Tožnik meni, da prizadeta stranka nima pravnega interesa oziroma pravne koristi za udeležbo v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep, ki je bil dopolnjen in postal dokončen z odločbo upravnega organa druge stopnje, odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba stranki, preden se izda odločba, dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

To velja po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru, ne glede na to, da gre za predhodni postopek odločanja o predlogu za obnovo postopka, saj bi lahko v obravnavanem primeru že sama izdaja sklepa o dovolitvi obnove prizadela pravni položaj tožnika, že zato, ker je z njim zadržana tudi izvršitev odločbe z dne 4. 7. 2010. Zato bi bilo treba v obravnavanem primeru tožniku omogočiti zavarovanje njegovega pravnega položaja v okviru načela zaslišanja stranke (tako tudi Androjna in Kerševan v knjigi Upravno procesno pravo, str. 571). Iz upravnega spisa pa ni razvidno niti, da bi bil tožniku vročen predlog za obnovo postopka. S tem, ko tožniku pred odločanjem o obnovi postopka ni bila dana možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbi prizadete stranke, je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke in s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V zadevi ni sporno, da je prizadeta stranka dne 31. 3. 2011 predlagala obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, izdanega tožniku št. 351-1007/2010-7 (7101) z dne 4. 10. 2010 in da je bilo to izdano na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka 62. člena ZGO-1.

Sporno pa je predvsem, ali je predlog vložila pravočasno in ali je za sodelovanje v postopku, katerega obnovo predlaga, verjetno izkazala pravno korist.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da je bil predlog prizadete stranke vložen pravočasno glede na drugo alinejo 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I- 165/09 z dne 3. 3. 2011 in z razlogi, ki sta jih glede izpolnjevanja pogoja pravočasnosti navedla upravna organa v obrazložitvah. Sodišče jim zato v tem obsegu v celoti sledi in v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne navaja svojih.

Po drugem odstavku 1. točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča je treba o utemeljenosti predloga za obnovo postopka odločiti na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo. Ugovor tožnika, da bi bilo treba o utemeljenosti predloga odločati na podlagi v času izdaje gradbenega dovoljenja veljavnih določb ZUP in ZGO-1, zato ni utemeljen.

Sporno ostaja še, ali je prizadeta stranka izkazala, da ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo tožnika, kot stranska udeleženka.

Stranski udeleženec je namreč lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno pravno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno, kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Stranski udeleženci imajo v upravnem postopku enake procesne pravice in dolžnosti, kot stranka, vendar jih lahko uvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno.

Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati.

V obravnavanem primeru upravna organa izkazanost pravne koristi prizadete stranke za udeležbo v postopku gradbenega dovoljenja, uvedenega na zahtevo tožnika, utemeljujeta z dejstvoma, da je prizadeta stranka lastnica sosednje nepremičnine in da je pri izvajanju gradbenih del prišlo do porušitve dela kanalizacijskega omrežja, na katerega je priključena prizadeta stranka, zaradi česar ji je nastala škoda.

Po presoji sodišča pa zgolj z navedenima dejstvoma pravna korist prizadete stranke še ni izkazana niti s stopnjo verjetnosti.

Zgolj dejstvo, da je nekdo lastnik sosednje nepremičnine, po prepričanju sodišča še ne izkazuje, da je s tem izkazal tudi pravno korist in s tem pravico do sodelovanja v postopku, ki je bil uveden na zahtevo tretjega, če pri tem konkretno ne navede, katero neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist bo s sodelovanjem v konkretnem postopku varoval. Zato nesporno dejstvo, da je prizadeta stranka lastnica sosednje nepremičnine, še ne pomeni, da je s tem tudi izkazala pravno korist za sodelovanje v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, uvedenem na zahtevo tožnika.

Prav tako takšne koristi ne izkazuje tudi nesporno dejstvo, da je pri gradnji prišlo do porušitve dela kanalizacijskega omrežja že zato, ker iz predloga za obnovo postopka izhaja, da je bilo stanje pretočnosti kanalizacijskih kanalov sanirano decembra 2010. S takimi navedbami prizadeta stranka, po presoji sodišča, najmanj ni izkazala, da bi bila njena korist za sodelovanje v postopku neposredna, kar pomeni, da obstaja v trenutku odločanja. Poleg tega se predlog nanaša na dejstva, ki so nastala po izdaji spornega gradbenega dovoljenja. Zaradi takih dejstev pa obnova postopka ni mogoča.

Sodišče še pripominja, da lahko prizadeta stranka, če ji je zaradi del pri gradnji, ne glede na to, ali jih je gradbeno dovoljenje zajemalo, ali ne, nastala škoda, njeno povrnitev zahteva pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izpodbijana odločba zato nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je, ali je prizadeta stranka izkazala pravno korist za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožnice, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 20% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).