VSL sklep I Ip 781/2012

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (I., II. in naložitveni del III. točke izreka) potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 28. 7. 2010 (I. točka izreka) in dolžnikov predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka) ter dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh od prejema sklepa plačati 133,85 EUR izvršilnih stroškov odgovora na ugovor, višji upnikov zahtevek pa zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila dolžnica. Ponovno prereka aktivno legitimacijo upnika. V izvršilnem naslovu je namreč upravičenec do terjatve imenovan kot F. O. d.o.o. in ne kot F. – O. d.o.o.. Sodišče je njen ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za minimalno napako, ki ne vpliva na identiteto stranke. Pri tem se je sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS, ni pa citiralo nobene morebitne sodbe, zato dolžnica utemeljeno dvomi v točnost takšnega argumenta. Vztraja pri svojem stališču, da mora biti identiteta med subjektom iz izvršilnega naslova in predloga za izvršbo absolutna. Tolmačenja in ugotavljanje, ali gre za vsebinsko pomembno razliko v navedbi, ni v pristojnosti izvršilnega sodišča, ki je na podlagi načela legalitete vezano na izvršilni naslov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6Sodišče dovoli predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba, pri čemer je odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna (takšna po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP, postane, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo) in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ki teče od dneva vročitve odločbe dolžniku (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano in se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Nanj je vezano toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen). Izvršilni naslov je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Prav tako je v izvršilnem naslovu ugotovljena procesna in stvarna legitimacija strank (aktivno legitimiran je tisti, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik, pasivno pa tisti, ki je označen kot dolžnik). Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do poplačila svoje terjatve.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvršilni naslov, ki vsebuje napako pri zapisu imena strank, ni absolutno ničen (ker naj bi bil izdan zoper neobstoječo osebo), ampak je to napako mogoče kasneje odpraviti tudi v izvršilnem postopku. Minimalne napake lahko sodišče ob nesporni identiteti preprosto celo prezre (tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, str. 327). V konkretnem primeru tako navedba upnika v izvršilnem naslovu F. O. d.o.o., ne pomeni druge pravne osebe, kot je navedena v predlogu za izvršbo F. - O. d.o.o. Minimalna napaka, to je le pomanjkanje pomišljaja v firmi pravne osebe, ne more vplivati na nesporno identiteto stranke, o čemer se je prepričalo sodišče prve stopnje tudi z vpogledom v javno dostopno evidenco AJPES (ni nobene pravne osebe s podobno firmo). Dolžničin ugovor aktivne legitimacije je tudi po presoji sodišča druge stopnje zato neutemeljen, pritožbeni očitki, da se odločitve ne da preveriti, pa neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da dolžnica ni navedla in izkazala ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo iz 55. člena ZIZ.

8Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe. ZIZ v 71. členu določa pogoje, ki jih mora dolžnik kumulativno izpolniti, da bi dosegel odlog izvršbe. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku, v primerih, ki so določeni v 1. do 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Na predlog dolžnika sme sodišče odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat (drugi odstavek 71. člena ZIZ).

9Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da dolžnica navedenih pogojev za odlog izvršbe po prvem in drugem odstavku 71. člena ZIZ ni izkazala, zaradi česar je njen predlog za odlog zavrnilo. Dolžnica je v predlogu za odlog izpolnitev prvega pogoja izkazovala z vložitvijo pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Po presoji sodišča druge stopnje (za razliko od stališča, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzelo sodišče prve stopnje) pa navedena pritožba ne pomeni izrednega pravnega sredstva v smislu določbe prvega odstavka 71. člena ZIZ, ki bi upravičeval odlog izvršbe. Izredna pravna sredstva izrecno določa ZPP v členih od 367. do 401. Je pa dolžnica prvi pogoj izpolnila z vložitvijo ugovora. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnica ni izkazala drugega pogoja, to je pravnega standarda nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki je večja od škode, ki lahko zaradi odloga nastane upnici, to je tiste škode pred katero zakon varuje dolžnika. Dolžnica je v predlogu škodo zatrjevala z navedbami, da je slabega premoženjskega stanja in da v primeru prodaje nepremičnine vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča. Splošno sprejeto stališče v sodni praksi (sklepi VSL I Ip 644/2008, VSL III Cp 471/2003 in VSK II Cp 969/2005) in teoriji je, da je težko nadomestljiva škoda taka škoda, ki presega tisto, ki je zajeta že v realizaciji izvršbe. Vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in določeno škodo zanj, ki je torej neizogibna posledica izvršbe. Ob stališču, da je nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja nenadomestljiva škoda ali težko nadomestljiva škoda iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, bi moralo sodišče predlogu za odlog, ki bi se opiral na ta razlog (in bi izpolnjeval še enega od dodatnih pogojev iz 1. do 9. točke 71. člena ZIZ), vedno ugoditi. Pri vsaki izvršbi na nepremičnine je pričakovati, da bo nepremičnina na dražbi domaknjena oziroma prodana najboljšemu ponudniku, ki bo na nepremičnini na originaren način pridobil lastninsko pravico in vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo več mogoča.

10Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi dolžnice niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).