VSL sodba I Cp 457/2012

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek „2.500,00“ nadomesti z zneskom „4.000,00“, v III. točki izreka pa tako, da se znesek „561,08“ nadomesti z zneskom „955,18“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo 500,00 EUR) potrdi.

III. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti 360,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 561,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 227. člena ZPP. Mnenje dr. K., ki ga je pred pravdo pridobila tožnica je v skladu z uveljavljeno sodno prakso predstavljalo konkretizirano trditveno podlago, ki jo je tožnica v skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena dokazovala s predlogom o predložitvi drugega izvedenskega mnenja istega izvedenca, ki ga je pred pravdo pridobila toženka. Ob odklonitvi predložitve, je zato tožnica pozvala sodišče, da pozove toženko, naj v skladu z njeno edicijsko dolžnostjo iz prvega odstavka 227. člena ZPP predloži izvedensko mnenje dr. K.. Kljub njegovi pravni relevantnosti je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da pozove toženko, naj v skladu z njeno edicijsko dolžnostjo predloži izvedensko mnenje dr. K.. Dokazovanje s sodno postavljenim izvedencem je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka. Tožnica se v pritožbi sklicuje na Sodbo VSRS VIII 277/2006 in sodbo in sklep VSL I Cpg 1131/2010. S takšnim ravnanjem je sodišče škodilo vsebinskemu in procesnemu položaju tožnice, s čimer je poseglo v ustavno načelo enakopravnosti strank v sodnem postopku. Dalje navaja, da je trditvena podlaga tožeče stranke skladna z izvedenskim mnenjem sodno postavljenega izvedenca dr. R.. Dr. K. Ugotavlja 45 % invalidnost, dr. R. Pa 44 % invalidnost. Glede na to, da je toženka tožnici že plačala zavarovalnino za 36 % invalidnost, bi tako sodišče tožnici moralo priznati še 8 % zavarovalnine. Tožbeni zahtevek je bil pravilno postavljen in se glasi na plačilo invalidnine za še preostalih in neizplačanih 9 % zavarovalnine za 45 % invalidnost. Sodišče na posamezne procentualne izračune ni vezano, trditvena podlaga pa je bila popolna. Če se je sodišču zdelo odstopanje po posameznih točkah tabele invalidnosti med obema izvedenskima mnenjema pravno sporno, pa bi moralo v skladu z 285. členom ZPP tožnico pozvati na dopolnitev navedb o konkretnih dejstvih oz. na njihovo (procentualno) bolj konkretizirano formulacijo. Sodišče zmotno meni, da bi s pozivom tožnice na popravo trditev preseglo meje materialnopravnega procesnega vodstva in tožnico napram toženki postavilo v ugodnejši položaj. Sodišče prve stopnje pa je zmotno tudi ugotovilo tudi, da je delež uspeha tožnice 55 % in posledično napačno odmerilo stroške postopka. V nasprotju z ustaljeno sodno prakso je namreč upoštevalo zgolj uspeh po višini. Tožnica tudi glede tega pritožbenega razloga opozarja na sodno prakso in sicer sodbo VSRS II Ips 563/2008 ter sklep VSL II Cp 1719/2009. Uspeh tožnice po temelju je 97,8 % (od zatrjevanih 45 % je dokazana 44 % invalidnost), zato je upoštevajoč tudi uspeh po višini, skupni uspeh tožnice 76,7 %.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožnica neutemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo njen predlog, da pozove toženko na predložitev strokovnega mnenja, ki ga je (tako kot za tožečo stranko) za toženko izdelal dr. K.. Tožnica je s tem dokaznim predlogom dokazovala, da je stopnja njene invalidnosti 45 %, ne 36 %, kolikor ji toženka priznava. Vprašanje, kakšne poškodbe je tožnica utrpela in kakšne so posledice teh poškodb, od česar je odvisna ocena stopnje invalidnosti tožnice, je vprašanje, za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Takšna vprašanja rešuje sodišče s pomočjo sodno postavljenih izvedencev (243. člen ZPP). V sodni praksi je uveljavljeno stališče (1), da je lahko izvedensko mnenje, ki ga je stranka pridobila pred pravdo, kot dokaz trditev stranke, ki se nanj sklicuje le, če se obe stranki strinjata s tem, s čimer mu priznavata zahtevano dokazno vrednost. V nasprotnem je lahko pred pravdo izdelano mnenje zgolj del trditvenega gradiva stranke. Glede na povedano je tako iz dokaznega vidika povsem nepomembno, kaj je zapisal dr. K. v mnenju, ki se nahaja pri toženki. Ob odsotnosti pristanka toženke na uporabo mnenja v tem postopku (na kar je mogoče sklepati glede na to, da sama ne želi predložiti tega mnenja), tako to mnenje nima nobene dokazne vrednosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno v postopku pridobiti mnenje sodno postavljenega izvedenca, je tako pravilna, zahteva za predložitev pisnega mnenja dr. K. pa ni utemeljena. S takšno odločitvijo tako sodišče ni kršilo niti načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, še najmanj pa je bilo s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje kršeno načelo enakopravnosti strank v postopku.

5Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno zavrnilo zahtevek, ki ustreza plačilu zavarovalnine še za 3 odstotke invalidnosti. Tožnica je v postopku zatrjevala 45 % invalidnost, ker ji je toženka že izplačala zavarovalnino, ki ustreza 36 % invalidnosti, je tako s predmetno tožbo zahtevala še plačilo zneska, ki ustreza razliki, to je 9 % invalidnosti. V postopku ugotovljena celotna invalidnost, upoštevajoč kriterije iz Tabele invalidnosti A. (A12; v nadaljevanju Tabela), je bila 44 %. Klub temu, da je razlika med zatrjevano stopnjo invalidnosti in v postopku ugotovljeno zgolj 1 %, s čimer je tožnica uspela dokazati 8 % višjo invalidnost od s strani toženke priznane, je sodišče prve stopnje tožnici priznalo zavarovalnino, ki ustreza le 5 % invalidnosti. Zahtevek tožnice je namreč ločilo na posamezne postavke Tabele, pri tem pa upoštevajoč zatrjevano, priznano in izplačano ter nato ugotovljeno stopnjo invalidnosti za vsako posamezno postavko, odločalo kolikšen odstotek invalidnosti z že opravljenim plačilom toženke ni bil zajet in ga tožnica v tem postopku upravičeno zahteva. Takšen pristop pa je napačen.

6Tožnica zahteva plačilo vtoževanega zneska na podlagi zavarovalne pogodbe – police nezgodnega zavarovanja. Po tej pogodbi je toženka zavezana plačati zavarovalnino, odmerjeno glede na ugotovljeno stopnjo invalidnosti, ki je posledica zavarovalnega primera. Za določanje stopnje trajne invalidnosti sta stranki dogovorili uporabo kriterijev, določenih v Tabeli. Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje O-NEZ-SPL-01 (v nadaljevanju Splošni pogoji) v 9. točki 27. člena določajo, da se v primeru izgube ali poškodbe več udov, organov ali sklepov zaradi ene nezgode, posamezni odstotki invalidnosti seštevajo. Dolžnost toženke iz pogodbe, ki je podlaga tega tožbenega zahtevka, je tako plačilo ustreznega dela zavarovalne vsote, ki se odmerja glede na vsoto (!) odstotkov invalidnosti, upoštevajoč posamezne postavke iz Tabele. Za presojo utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka je odločilna le ocena skupne invalidnosti, in ne ocena stopnje invalidnosti glede na posamezne postavke iz Tabele. Če je zavarovalnica izplačala zavarovalnino, ki ustreza v postopku ugotovljeni (skupni) stopnji invalidnosti, je izpolnila svojo pogodbeno obveznost, četudi je sama odmerjala invalidnost po drugih postavkah, kot so bile ugotovljene v postopku ali po istih postavkah, vendar v drugačnem odstotku (2). Na enak način pa se ugotavlja tudi višja obveznost zavarovalnice od že priznane in izplačane. Ob povedanem zahtevka tožnice ni dopustno deliti na deleže invalidnosti glede na posamezne postavke iz Tabele, zato je tudi napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi prekoračilo zahtevek s priznanjem celotnega odstotka ugotovljene invalidnosti po točki 153a Tabele. Zahtevek tožnice se glasi na plačilo 4.500,00 EUR (kar predstavlja zavarovalno vsoto, ki ustreza 45 % invalidnosti), pri čemer upoštevajoč celotno, v postopku ugotovljeno invalidnost (tudi tisto, ugotovljeno po točki 153a), niti v tožbi zatrjevan skupni odstotek invalidnosti niti temu pripadajoči zahtevani znesek, ne bi bil presežen.

7Tožnica je tako na podlagi pogodbe o nezgodnem zavarovanju upravičena do plačila zavarovalnine, ki ustreza 44 % invalidnosti. Toženka ji je izplačala zavarovalnino za 36 % invalidnost, zato je toženka dolžna tožnici plačati še del zavarovalne vsote, ki ustreza razliki, to je 8 % invalidnosti. Ker zavarovalna vsota za 100 % invalidnost zaradi nezgode znaša 50.000,00 EUR, je tako toženka dolžna tožnici plačati še 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo še del zavarovalne vsote, ki ustreza 3 % invalidnosti (sodišče prve stopnje je priznalo že 5 %). V presežku (za 1 % zavarovalne vsote) je sodišče pritožbo zavrnilo.

8Posledično je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da bi se moral uspeh strank v postopku ugotavljati tudi upoštevajoč uspeh po temelju. Takšen način odmerjanja stroškov je v sodni praksi sicer res uveljavljen, vendar le, kadar gre za plačilo odškodnine, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre (gre za plačilo denarne obveznosti, ki ima svoj temelj v pogodbi). Tožnica je v postopku uspela z 8/9 zahtevka, zato ji v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP pripada pravica do povračila stroškov postopka v takšnem deležu. Upoštevajoč na prvi stopnji odmerjeno in neizpodbijano višino stroškov tožnice (1.084,40 EUR) in toženke (78,54 EUR) ter uspeh po spremembi sodbe v pritožbenem postopku, je tako tožnica upravičena do povračila 963,91 EUR, toženka pa do 8,73 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov se stroški tožnice odmerijo na 955,18 EUR, ki ji jih je dolžna toženka v primeru zamude plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9Ker je tožnica s pritožbo deloma uspela, ji mora toženka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Uspeh tožnice pritožbeno sodišče ocenjuje na ¾ (s pritožbo je zahtevala še 2.000,00 EUR, prisojeno ji je bilo dodatnih 1.500,00 EUR). Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 360,00 EUR, in sicer kot stroške nagrade za sestavo pritožbe v višini 172,13 EUR, zvišano za 2% materialnih stroškov (3,44 EUR), 20% DDV (34,43 EUR) ter plačano sodno takso za pritožbeni postopek v višini 150,00 EUR. Stroške pritožbenega postopka mora v primeru zamude toženka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. sodbo VSL I Cp 533/2010, sodbo VSRS II Ips 686/2006, sodbo VSRS II Ips 651/2005, sodbo VSRS II Ips 278/2004.

(2) V takšnem primeru bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, četudi bi se tožnik skliceval na druge postavke, ki jih zavarovalnica pri svoji oceni ni upoštevala (prim. sodbo VSL II Cp 894/2010 in sodbo VSRS II Ips 491/2007).