VSL sodba I Cp 3225/2011

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prvotožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvotoženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 10.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2004. V delu, ki se nanaša na plačilo 39.675,11 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in za znesek zamudnih obresti od prisojenega zneska za dan 5. 5. 2004, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženca je zavrnilo. Tožniku je naložilo povrnitev drugotoženčevih stroškov postopka, glede stroškov tožnika in prvotoženca pa je odločilo, da nosita vsak svoje.

2Tožnik v pritožbi, v kateri uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izpodbija zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka. Izpodbijana sodba ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka, nato pa je določena odškodnina, kot da bi tak soprispevek bil podan. Zavrnitev zahtevka zoper drugotoženca je neutemeljena, ker spregleda tožbene navedbe, da je prvotoženec spornega dne nastopal kot varnostnik v lokalu, in izpovedbo M. T., da je drugotoženec poskrbel za varnostnike, sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da za škodo, ki jo gostom v lokalu povzročijo varnostniki, odgovarja družba za varovanje ali oseba, ki je bila organizator (VSL I Cp 3891/2008 in I Cp 2156/2010, VS RS II Ips 877/2006). V sodbi VSL II Cp 387/2009 je zavzeto stališče, da se organizator prireditve razbremeni odgovornosti za škodni dogodek le v primeru, če dokaže, da je poskrbel za red in varnost udeležencev, pa je do škodnega dogodka prišlo kljub izkazani profesionalni skrbnosti. Sodba je sama s seboj v nasprotju, ker na eni strani navaja, da sta tako tožnik kot izvedenec potrdila, da tožnik še trpi bolečine, na drugi strani pa, da tožnik ni zatrjeval, da take bolečine tožnik še trpi. Sodišče ni opravilo vloge, ki mu jo nalaga 285. člen ZPP in bi moralo v tem okviru ugotoviti, za katero obdobje se odmeri odškodnina, tega pa ni storilo. Ker je tožnik nastalo škodo obširno in izdatno pojasnil v pisnih vlogah, bi moralo sodišče v primeru, da je v kaj takega dvomilo, oziroma bi bil obstoj pravno priznane škode sporen, to raziskati. Taka zahteva izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča Up-133/04 in Up-312/03. Tožnik je zatrjeval vsa bistvena in pravno relevantna dejstva, sodišče pa ob zaslišanju tožnika raziskovanju dolgotrajnosti in intenziteti škode ni posvečalo nobene pozornosti, niti ni na to tožnika opozorilo. Iz njegovih navedb – pritožnik navaja trditve, da je njegov obraz za vedno zmaličen, da bodo sledi šivov ostale za vedno, da bodo poškodbe pustile trajne težave v njegovi duševnosti, da ima stalne bolečine pri hranjenju – izhaja nepravilnost ugotovitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni zahteval odškodnine za sedanjo in bodočo škodo iz naslova telesnih in duševnih bolečin. Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova skaženosti spregleda, da mora tožnik zobozdravnici in vsem zdravstvenim delavcem, ki na rentgenskem posnetku vidijo kovinske ploščice, razlagati, zakaj jih ima. Neutemeljen je tudi zaključek v zvezi z zahtevkom iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, da tožnik zmore vse in da ima le nekaj težav pri ugrizu v večjo hrano in pri grizenju trše hrane. Tak zaključek je tudi v nasprotju z ugotovitvijo, da ima take težave še sedaj. Da je upravičen do odškodnine iz tega naslova, utemeljujejo tudi odločitve VS RS II Ips 481/2005, II Ips 472/2005, II Ips 466/98 in II Ips 274/2004. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da zaradi posledic poškodb ni sposoben za boks, z manjšo intenzivnostjo in previdnostjo pa je še sposoben za nogomet, košarko in odbojko, iz tožnikove izpovedbe pa izhaja, da se s športi ne ukvarja prav zaradi obravnavanih poškodb. Prisojena odškodnina bistveno odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih v višini od 40 do 50 povprečnih neto plač. Duševne bolečine, telesne bolečine, strah in zmanjšane življenjske aktivnosti so take, da bi za njihovo zadoščenje moral biti prisojen višji znesek odškodnine. Posledično bi morala biti drugačna tudi odločitev o stroških. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Prvotoženec v pritožbi, v kateri uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Stališče izpodbijane sodbe, da prvotoženec ni dokazal tožnikove soodgovornosti, je nepravilna. Prvotoženec je predlagal lastno zaslišanje. Ker ga sodišče ni temeljiteje zaslišalo glede kritičnega verbalnega spora, je kršilo določbe postopka, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje o obstoju predpostavk civilnopravne (odškodninske) odgovornosti ni bilo odločeno po pravilih civilnega prava. Ker se sodba v celoti opira na ugotovitve kazenskega postopka, ni ugotavljalo odločilnih dejstev in o predpostavkah odškodninske odgovornosti ni zavzelo argumentiranih stališč. S tem so v razlogih sodbe izostala odločilna dejstva, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 14. členom ZPP. Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in razpiše obravnavo oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pravdni stranki na pritožbi nasprotnih strank nista odgovorili.

5Pritožbi nista utemeljeni.

O drugotoženčevi pritožbi

6Prvotoženčev očitek, da v sodbi niso navedena odločilna dejstva, iz katerih izhaja njegova odškodninska odgovornost, ni utemeljen. Iz sodbe izhaja, da je bil prvotoženec zaradi dejanja, na katerem tožba temelji prvotoženčevo odškodninsko odgovornost, pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe, in zavzeto stališče o obsegu vezanosti pravdnega sodišča na tako sodbo. Te ugotovitve, ki vključujejo opis prvotoženčevega ravnanja in posledičnih tožnikovih poškodb, utemeljujejo sklep o obstoju vseh elementov odškodninske odgovornosti.

7Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da prvotoženčev ugovor v zvezi s tožnikovim soprispevkom k nastali škodi ni bil sklepčen. Pritožbeno sodišče se strinja, da trditev, da je fizični napad na tožnika sledil predhodnemu verbalnemu spopadu med prvotožencem in tožnikom, sama po sebi ne utemeljuje stališča o tožnikovem soprispevku. Nobene opore v podatkih spisa pa nima niti pritožbena navedba, da je prvotoženec v zvezi s temi navedbami ponudil dokaz z lastnim zaslišanjem.

O tožnikovi pritožbi

8Tožnikov očitek, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper drugotoženca neutemeljena, ker sodba spregleda njegove trditve, da je prvotoženec kritičnega dne nastopal kot varnostnik v lokalu, in izpovedbo priče, da je drugotoženec poskrbel za varnostnike, ni utemeljen.

9Iz tožbenih navedb jasno izhaja, da je tožnik z navedbo, da je prvotoženec na dan škodnega dogodka delal kot varnostnik, utemeljeval odgovornost prvotnega drugotoženca kot prvotoženčevega delodajalca in ne odgovornost sedanjega drugotoženca. V tožbi je namreč to izrecno navedel, v zvezi z odgovornostjo sedanjega drugotoženca pa je trdil, da je odgovoren kot organizator prireditve in se skliceval na 157. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker tožnik (do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo) ni podal drugih trditev o drugotoženčevi odgovornosti, sklicevanje na izpovedbo priče M. T. ne more utemeljevati njegovega očitka o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe. Poleg tega tožnik ni izkazal, da bi njena izpovedba, da je drugotoženec poskrbel za varnostnike, sploh lahko utemeljevala njegovo pritožbeno navedbo, da je kritičnega dne v vlogi drugotoženčevega varnostnika nastopal prvotoženec. Glede na navedeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v zvezi z odgovornostjo za ravnanje varnostnikov za odločitev v zadevi ni pomembno.

10Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o procesnih kršitvah v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Trditev o nasprotju v sodbi, ki jo tožnik utemeljuje z razliko med vsebino navedb o trajanju telesnih bolečin in vsebino izvedenih dokazov o tem dejstvu, je očitno neutemeljena. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo škode ni opravilo vloge, ki mu jo nalaga 285. člen ZPP.

11Sodna praksa je že zavzela stališče, da materialno procesno vodstvo ni samostojno procesno načelo, marveč gre za metodo sojenja, da se ostala procesna načela znajdejo v ustreznem medsebojnem sorazmerju. Gre za procesno aktivnost sodišča pri povezovanju zgornje in spodnje premise sodniškega silogizma in izhaja iz tega, da je sodišče tisto, ki bo v primeru, ki mu je predložen, uporabilo pravo. Ker pravo praviloma ni enopomensko in je lahko tudi razmeroma kompleksno, se lahko zgodi, da stranki katerega od elementov zgornje premise spregledata, to pa ima za posledico pomanjkljivosti v njuni trditveni in dokazni ponudbi. Preprečevanju takih položajev je namenjena metoda odprtega sojenja. Že iz navedenega izhaja, da je sodišče na pomanjkljivosti v trditveni ali dokazni ponudbi strank dolžno opozoriti le, če takšno pomanjkljivost objektivno gledano lahko opazi.(1) Poleg tega je treba določbo o materialnem procesnem vodstvu razlagati v okviru celotnega ustroja pravdnega postopka, kjer mu pomembno omejitev predstavlja pravilo o pravočasnem navajanju dejstev in predlaganju dokazov. Določba 285. člena ZPP prebija pravila o prekluziji le, če je bilo sodišče tak pouk dolžno izvesti.(2)

12Tožnik neutemeljeno očita sodišču, da bi ga moralo – vsaj po izvedbi dokazov z njegovim zaslišanjem in postavitvijo izvedenca – opozoriti na pomanjkljivosti v trditvah, ki bi utemeljevale prisojo odškodnino iz naslova bodočih telesnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zakon je glede pravno priznanih oblik nepremoženjske škode jasen, stališča sodne prakse o tem, kaj predstavljajo posamezne oblike te škode, so – vsaj v obsegu, relevantnem za obravnavano zadevo – dorečena. Tožnik je v tožbi navedel, kakšne poškodbe je utrpel v škodnem dogodku, podal konkretizirane trditve o nastali škodi ter jih opredelil s pravnimi izrazi in ovrednotil z denarnim zneskom. Te trditve so vključevale tudi trditve o bolečinah, ki jih je tožnik trpel, in trditve, ki so po tožnikovem prepričanju utemeljevale prisojo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V takem položaju sodišču niti ni moglo biti znano, da je bila tožniku povzročena še kakšna druga oblika škode poleg zatrjevane. Že iz tega razloga do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, ko stranki še lahko navajata nova dejstva, ni bilo dolžno opozoriti na morebitne pomanjkljivosti v trditvah. Da bi opozorilo v zatrjevani smeri po izvedbi dokazov lahko vplivalo na drugačno odločitev v zadevi, pa tožnik ni izkazal. Kasnejše opozorilo bi namreč lahko privedlo do učinkovite dopolnitve trditvene podlage le ob predpostavki, da tožnik teh trditev ni mogel brez svoje krivde navesti do zaključka prvega naroka, tega pa pritožnik ne trdi. Glede na to, da gre za okoliščine v njegovi zaznavni sferi, je morebitne pomanjkljivosti v trditveni podlagi prejkone mogoče pripisati nezadostni skrbnosti pri pripravi tožbe.(3)

13Stališče izpodbijane sodbe, da tožnik ni zahteval odškodnine za bodoče telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je pravilno. S trditvami o izmaličenosti obraza je tožnik utemeljeval duševne bolečine zaradi skaženosti. Trditev o tem, da še vedno trpi bolečine pri hranjenju, tožnik ni podal. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je nesklepčno utemeljeval s trditvami, da je bil zaradi dolgotrajnega zdravljenja dalj časa povsem odvisen od pomoči drugih, ni mogel delati, se ukvarjati s športom in rekreacijo in se udejstvovati v družabnem življenju. Izpodbijana sodba je – v skladu z uveljavljenim stališčem sodne prakse – te okoliščine upoštevala pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in zavzela pravilno stališče, da tožnik ni zatrjeval trajnih posledic poškodb. Sklicevanje na primere iz sodne prakse, v katerih je bila prisojena odškodnina iz tega naslova, že iz navedenega razloga ne more biti relevantno.

14Neutemeljen je tudi očitek, da odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti spregleda, da mora tožnik zobozdravnici in zdravstvenim delavcem, ki na rentgenskem posnetku vidijo kovinske ploščice, razlagati, zakaj jih ima. V izpodbijani sodbi je navedeno, da kovinske ploščice niso vidne navzven in zato ne vplivajo na tožnikovo zunanjo podobo. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s stališčem izpodbijane sodbe, da navedena okoliščina ne more utemeljevati prisoje odškodnine iz navedenega naslova.

15Neutemeljen je nazadnje tudi očitek o neustreznem denarnem ovrednotenju pretrpljene nepremoženjske škode. Prisojena višina odškodnine tako za posamezni obliki škode (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7,2 povprečnih neto plač, za strah pa v višini 3,4 povprečnih neto plač) kot v celoti ustrezno upošteva tako subjektivno doživljanje tožnika kot potrebo po ustrezni umestitvi prisojene odškodnine v okvir odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Pritožbena navedba, da so v podobnih primerih prisojene odškodnine v višini med 40 in 50 povprečnih neto plač, je nekonkretizirana in nima nobene opore v sodni praksi. Odškodnine v taki višini so prisojene v primerih, v katerih je obseg škode bistveno večji kot v obravnavanem primeru. Poleg tega niti pregled zadev, v katerih je šlo za podobne poškodbe in podoben obseg škode (tudi ob upoštevanju primerov, ko je bila priznana odškodnina za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti), ne pokaže, da bi odškodnina, prisojena v obravnavanem primeru, od njih odstopala.(4)

16Ker niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, sama trpita stroške, nastale z vložitvijo pritožb (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. sodbo VSL I Cp 3233/2009 z dne 16. 12. 2009, kjer so tudi natančneje opredeljeni tipični položaji, v katerih opisana dolžnost sodišča nastane.

(2) Prim. v prejšnji opombi navedeno sodbo in sodbo VSL II Cp 4214/2010 z dne 9. 3. 2011.

(3) Drugačne odločitve ne narekujejo niti stališča, zavzeta v odločbah Ustavnega sodišča v zadevah Up-133/04 in Up-312/03, na katera se pritožnik sklicuje, ne da bi navedel, v čem je obravnavan procesni položaj podoben tistima, ki sta bila podlaga za navedeni odločbi.

(4) Prim. npr. VS RS II Ips 845/2008 (6 povprečnih neto plač) in II Ips 618/2008 (10 povprečnih neto plač), II Ips 953/2008 (7 povprečnih neto plač) in II Ips 855/93 (13 povprečnih neto plač).