157. člen OZ

Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru. Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno. Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna

Tožnik kot oškodovanec s tožbo uveljavlja neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega je po njegovih trditvah odgovorna zavarovanka. Odgovornost zavarovanke, K.Z.S. - organizatorja kolesarske dirke - pa ostaja pritožbeno sporna.

V primeru, ko športnemu udeležencu, ki se športne igre prostovoljno udeleži, nastane škoda, ki je posledica krivdnega ravnanja, se presoja, ali je organizatorju športne aktivnosti moč očitati opustitev potrebne skrbnosti. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev nevarnosti, pa tudi možnosti samega oškodovanca, da bi se škodi izognil.

Drži (kar v pritožbi opozarja tožena stranka), da je tožnik utrpel škodo zaradi izostale zaščitne mreže, a po drugi strani drži tudi to, da tožnik kljub izostali zaščitni mreži škode ne bi utrpel, če ga delodajalec ne bi razporedil na (za izlet ploščka) nevarno mesto.

Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru odgovarja za škodo le v primeru, če nastane zaradi izrednih okoliščin.

Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Za pogodbe, kot je predmetna, ki se sklepajo pogosto in množično ter v ustni obliki, velja, da njihovo vsebino dopolnjujejo bodisi tipska pravila sorodnih nominatnih pogodb, splošna pravila pogodbenega prava ali drugi avtonomni viri. Razbremenilni razlogi iz 240. člena OZ so zelo strogi. S prodajo pijače v steklenicah na prireditvenem prostoru, njihovem razbijanju, vsled česar so bili na tleh prireditvenega prostora ostanki stekla je zavarovanec toženke kršil 10. člen ZJZ. Ker je bil zato nastanek škodnega dogodka predvidljiv, zelo verjeten, predvsem pa odvrnljiv, se zavarovanec toženke ni razbremenil svoje odgovornosti, zato je podana odškodninska obveznost.

Splošno znano je dejstvo, da vsak nanos mokrote, do česar lahko pride tudi v primeru nekaj "speštanih" jagod grozdja, zdrsljivost na tleh (posebej ploščicah) poveča, kar pa še ne pomeni, da je glede na vse okoliščine tega primera podana krivdna odgovornost druge toženke zaradi neskrbnega ravnanja, ki bi bilo lahko povezano s položitvijo oziroma vzdrževanjem ploščic v smislu opravljanja kontrol drsnosti. Kot je sodna praksa že večkrat poudarila v podobnih odškodninskih primerih, neprestanega in neprekinjenega nadzora delavcem oz. prodajalcem v trgovinah in trgovskih centrih na ta način, da bi morali vsak trenutek in na vsaki točki trgovine preverjati in čistiti morebitne kapljice in druge madeže, ki povečajo nevarnost zdrsa, ni mogoče naložiti. Tudi takšna skrajna skrbnost ne bi mogla v celoti odpraviti možnosti nesreč, kakršna je obravnavana, do katere je očitno prišlo po naključju.

Prvi toženec je, kot organizator hokejske tekme, ravnal v nasprotju s standardom profesionalne skrbnosti, ko za golom ni namestil tudi zaščitne mreže, pripete na strop dvorane, ki bi preprečila možnost, da bi hokejski plošček (pak) med igro poletel preko zaščitne ograje iz pleksi stekla in poškodoval katerega od gledalcev ali drugih prisotnih v dvorani. Tudi če drži, da prvi toženec z opustitvijo namestitve zaščitne mreže ni kršil pravil Mednarodne hokejske zveze, to protipravnosti še ne izključuje. Protipravno je namreč vsako ravnanje (aktivno ravnanje ali opustitev), katerega predvidljiva (čeprav ne nujno najbolj verjetna) posledica je nastanek škode.

Javni shodi niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shoda. Javni shodi naj bi bili predvideno mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (prim. 1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v poglavju „Posebni primeri odgovornosti“ določa kdaj v primeru javnih demonstracij oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da v drugih primerih oziroma v primerih, ko med javnimi demonstracijami pride „le“ do premoženjske škode, kot je bilo to v obravnavani zadevi, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodje javnega shoda ni mogoče govoriti. V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper

Toženi stranki sta solidarna dolžnika, pa tudi če bi bila enotna sospornika, sta še vedno solidarna dolžnika. Okoliščina, da je pravnomočno odločeno o zahtevku zoper enega od solidarnih dolžnikov, drugega ne razbremenjuje obveznosti. Šele s plačilom enega ugasne tudi obveznost drugega solidarnega dolžnika. Drugotožene stranke zgolj dejstvo sklenitve pogodbe ne razbremenjuje odgovornosti za vso morebitno nastalo škodo. Dolžna je namreč zagotoviti pogoje za varovanje zdravja in življenja vseh udeležencev in drugih, med katere spadajo tudi reditelji, česar pa ji zgolj s postavljenimi ograjami ni uspelo.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbi 149. in 157. člena OZ.

Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru ali na prostem odgovarja za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, ki nastane zaradi izrednih okoliščin, ki lahko nastanejo ob takih priložnostih, kot je gibanje množic, splošen nered in podobno. Prva toženka torej za škodo, nastalo zaradi gibanja množice (ki se lahko izmakne še tako skrbnemu nadzoru ali usmerjanju) odgovarja objektivno, ne glede na svojo krivdo. Škoda pa je tožnici brez dvoma nastala prav zaradi neobvladljivega gibanja množice ljudi pred lokalom L. (kar izpostavlja celo pritožba), ko so se nekateri obiskovalci zabave poškodovali zaradi izrednega pritiska množice pred vhodom.

Tožnica, ki je kot vsakdo drug, predvsem sama odgovorna za lastno varnost in dobro počutje, bi mogla in morala pričakovati, da se bodo tla, ki jih je delila z ognjem in stojalom z razbeljeno vsebino, kdaj pa kdaj zazibala. Tudi toliko, da znajo z lovljenjem ravnotežja nastati resne težave. Stanje na vozu (in ne, recimo, sedenje) in manipuliranje z nevarnim tovorom za povrh je v takšnih okoliščinah kratko malo nerazumno.

Določba o odgovornosti organizatorja prireditve ureja zgolj primere, ko škodo na shodu večjega števila ljudi utrpi obiskovalec prireditve, torej tisti, ki si tekmo ogleduje, ne tožnica, ki je na tekmi igrala. Iz trditev tožnice ne izhaja, katera naj bi bila izredna okoliščina, ki je prav tako zakonski pogoj za uporabo omenjene določbe.

Sodišče je pravilno tehtalo pravico do izražanja in pravico do svobode javnega obveščanja na eni strani ter pravico do zasebnosti na drugi strani. Tožnik kot nosilec javne funkcije, za katero obstaja povečan interes javnosti, se ne more izogniti kritiki svojega dela. O njegovem delu v času opravljanja javne funkcije in tudi o njegovem obnašanju, ki je v javnem družbenem interesu, je toženka nedvomno upravičena poročati. V obravnavanem primeru pa gre za objavljanje podatkov o tožnikovem prebivališču in fotografij njegovega bivališča. Takšne podrobnosti iz zasebne sfere posameznika, četudi gre za osebo, ki opravlja javno funkcijo, pa niso splošno javno pomembni v taki meri, da bi se javnost morala z njimi seznaniti.