VSRS Sodba III Ips 45/2011

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 330,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

A

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v novem sojenju vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, v katerem je bilo odločeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki za dobavljene talne obloge znesek 4.753,30 eurov skupaj z obrestmi in stroški. Do novega sojenja je prišlo potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 492/2009 dne 13. 10. 2009 ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilno sodbo iz prvega sojenja IX Pg 331/2006 (prva odločitev) in to sodbo razveljavilo (tudi) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, do katere naj bi prišlo, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov tožeče stranke. Ko je sodišče v prvem sojenju zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, ta pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala kršitve pravdnega postopka, v novem sojenju pa je sodišče prve stopnje izvedlo tudi te dokaze in na njih oprlo svojo odločitev.

2Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo zoper drugostopenjsko sodbo, in sicer glede vprašanja: „Ali sme prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku izvesti dokaz, ki ga v prvem postopku ni izvedlo, neizvedba tega dokaza pa ni bila grajana v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP.“

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je nato tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje.

4Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev poleg procesnopravno relevantnih dejstev, opisanih v 1. točki te obrazložitve, oprli na naslednja materialnopravno odločilna dejstva:

tožena stranka je od tožeče prejela vzorce talnih oblog v vrednosti 5.054,00 eurov, zanje je plačala 300,69 eurov. Stranki sta se dogovorili za plačilo teh oblog po sistemu „earn-back“.

B

Revizijske navedbe

6Bistvo revizijskih navedb je mogoče strniti v stališče, da bi Višje sodišče v Ljubljani pri presoji utemeljenosti pritožbe tožeče stranke zoper prvo odločitev, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ne smelo upoštevati pritožbenih navedb o kršitvi postopka, ki naj bi jo bilo zagrešilo sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič tožeče stranke. Tožeča stranka naj bi bila namreč glede pritožbenega sklicevanja na te kršitve prekludirana. Zato bi po stališču tožeče stranke sodišče prve stopnje v novem sojenju ne smelo izvajati dokazov, katerih izvedbo je v prvem sojenju zavrnilo. To je v pritožbi zoper sodbo, izdano v novem sojenju, tudi uveljavljala, pritožbeno sodišče pa je v izpodbijani sodbi ta njen ugovor zavrnilo, s čimer naj bi tudi samo prekršilo določbo 286.b člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. (Procesno)pravno zmotno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko je v novem sojenju poleg zastopnika tožeče stranke in priče tožene stranke A. D. – kar je bilo sicer nezakonito, vendar v skladu z navodilom pritožbenega sodišča ob reševanju prve pritožbe – zaslišalo še zastopnika tožene stranke, A. D., česar pa ni zahtevala niti tožeča stranka pa tudi pritožbeno sodišče ne.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7Namen določbe 286.b člena ZPP je s prekluzijo onemogočiti strankam, da bi špekulativno odlagale uveljavljanje posameznih ugovorov v pritožbeno fazo postopka, kar naj zagotovi njegov hiter in zanesljiv potek. Ali je stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, na katero se sklicuje v pritožbi, uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, in če ne, ali je to opustila brez svoje krivde, mora presoditi pritožbeno sodišče. O tem ne izda posebnega sklepa, presoja tega vprašanja je razvidna iz njegove odločbe o pritožbi.

8Če je sodišče druge stopnje pritožbeno navedbo o takšni kršitvi pri odločanju o pritožbi obravnavalo, je – včasih samo implicitno – presodilo, da stranka glede uveljavljanja teh kršitev ni prekludirana. Če bo presodilo, da postopkovnih kršitev, na katere se sklicuje pritožnica, zaradi prekluzije ni mogoče upoštevati, te pritožbene navedbe ne bo obravnavalo, to pa bo moralo utemeljiti. Kot vsaka druga, so tudi te presoje pritožbenega sodišča lahko zmotne. Stranka, ki bo s takšno presojo nezadovoljna, bi to zmoto lahko uveljavljala le v izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo o pritožbi – tu pa se izkaže, da se zgoraj opisana procesna položaja bistveno razlikujeta.

9Če bo pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožnik glede uveljavljanja pritožbenega razloga kršitve postopka prekludiran, bo takšno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.(1) Takšna odločitev bo praviloma dostopna revizijski presoji.(2) Če bo pritožbeno sodišče poleg tega, da je dopustna, presodilo, da je pritožbena navedba o kršitvi določb pravdnega postopka tudi utemeljena, bo izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne bo moglo samo odpraviti (354. člen ZPP). To je pritožbeno sodišče storilo tudi v tem primeru. Zoper takšno odločitev pritožbenega sodišča pa ZPP ne predvideva pravnega sredstva. Novega sojenja nasprotna stranka ne more preprečiti.

10V tej zadevi se torej zastavlja vprašanje, ali prizadeta stranka lahko kršitev, ki naj bi jo bilo zagrešilo sodišče druge stopnje s tem, ko je v pritožbenem postopku po prvem sojenju upoštevalo pritožbeno navedbo o procesni kršitvi, ki bi je zaradi domnevne prekluzije ne bilo smelo, in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, uveljavlja s pravnimi sredstvi zoper odločbo, ki je bila izdana v novem sojenju. Na ta problem pravilno meri tudi vprašanje, glede katerega je Vrhovno sodišče v tej zadevi dopustilo revizijo.

11Treba je biti pozoren na to, da vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, temelji na predpostavki, da je bila tožeča stranka glede uveljavljanja pritožbenenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka prekludirana. Pristavek, da (neizvedba dokaza ni bila grajana) „v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP“ je treba pomensko razvezati, in pri tem upoštevati pravilo (normo), ki izhaja iz določbe prvega odstavka 286.b člena ZPP. „Grajati v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena“, pa pomeni tudi ne sicer grajati takoj, ampak šele pozneje, če stranka brez svoje krivde ni mogla grajati prej. Ne zadošča torej, da neizvedba dokaza ni bila grajana „takoj“ (o tem, da tožeča stranka domnevne kršitve ni uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, ni spora). Primer, kot ga opisuje vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, torej implicira ugotovitev, da bi bila dovolj skrbna stranka to kršitev lahko navedla. Pri odločanju o reviziji sodišče (lahko) preizkusi izpodbijano sodbo samo … glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, torej ne omogoča (več) presoje, ali neizvedba dokaza res ni bila grajana v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP – z drugimi besedami, ali je pritožbeno sodišče v prvem sojenju kršilo to določbo, ker je obravnavalo pritožbeno navedbo o kršitvi ZPP in nanjo oprlo svojo odločitev. Izkaže se torej, da je predmet tega spora lahko le vprašanje, ali je v novem sojenju mogoče sanirati kršitev 286.b člena ZPP, ki naj bi jo bilo storilo pritožbeno sodišče v prvem sojenju s tem, da je upoštevalo pritožbeno navedbo o kršitvi določb pravdnega postopka, glede katere je bila nasprotna stranka prekludirana. Predpostavka, vsebovana v dopuščenem vprašanju, da je bila tožeča stranka glede sporne kršitve na prvi stopnji prekludirana, pa ne pomeni ugotovitve sodišča, da je bilo res tako, ampak predstavlja le delovno hipotezo, ki je sodišču omogočila odgovor na vprašanje, kakšne so lahko postopkovne posledice morebitne kršitve, ki naj bi jo bilo zagrešilo pritožbeno sodišče v prvem sojenju s tem, da prekluzije ni upoštevalo.

12Revizijsko sodišče je moralo torej odgovoriti na vprašanje, ali se pravilnost presoje, da ne obstaja prekluzija po 286.b členu ZPP (o čemer je „na prvi stopnji“ odločilo sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe v prvem sojenju) lahko preskuša (na vseh treh stopnjah) v novem sojenju. Odgovor na to vprašanje je negativen. Potem, ko je pritožbeno sodišče, četudi s kršitvijo pravila o prekluziji, upoštevalo pritožbeno navedbo o kršitvi postopka na prvi stopnji in zato razveljavilo izpodbijano prvostopenjsko odločbo, te kršitve določbe 286.b člena ZPP v novem sojenju ni mogoče uveljavljati. Prvostopenjsko sodišče v takšnem primeru v novem sojenju ne le sme, temveč glede na določbo 362. člena ZPP tudi mora izvesti dokaz, ki ga v prvem sojenju ni izvedlo, četudi neizvedba tega dokaza ni bila grajana v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP.

13Cilj, ki ga zasleduje določba 286.b člena ZPP je koncentracija, hitrost in ekonomičnost postopka. Ti razlogi upravičujejo zakonodajalčev poseg, ki ima za posledico, da lahko obveljajo tudi odločitve, ki so obremenjene s kršitvami postopka. Pri tem, ko je zasledoval pospešitev postopka, je zakonodajalec očitno upošteval, da za to krni drugo ustavno varovano dobrino: pravico do izjavljanja, varovano z določbo 22. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.(3) Zato prekluzije, ki jo uvaja 286.b člen, ni uveljavil glede najhujših kršitev postopka – tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Načelo sorazmernosti, ki veže normodajalca pri oblikovanju pravil, pa mora upoštevati tudi sodišče pri njihovi razlagi. Tudi v konkretnem postopku je treba najti pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi strani. Ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva naj v vsakem konkretnem primeru v največji možni meri omogoča, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava.(4) Da je bil pri tehtanju učinkov prekluzij zakonodajalec negotov, kaže tudi njegovo ravnanje, ko je v 286. členu ZPP določil na prvi pogled striktno prepoved upoštevanja (pre)poznih navedb, ob naslednji spremembi ZPP pa to prepoved v določbi novega drugega odstavka 286. člena v povezavi z novim 286.a členom omehčal tako, da je že v zakonu vzpostavil ustrezno ravnovesje med težnjo po vsebinsko pravilni odločitvi in potrebo po koncentraciji in pospešitvi postopka. V drugem odstavku 286. člena in v petem odstavku 286.a člena (res pa ne izrecno tudi v 286.b členu ZPP) je namreč določil, da sodišče lahko upošteva vloge in listine, ki so predložene po izteku določenega roka ter navedbe, dane (prepozno) na naroku, tudi če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Tudi iz tega zakonodajalčevega razmisleka je razvidno, da določbe o prekluziji niso same sebi namen. Če je pritožbeno sodišče določbo 286.b člena prekršilo (tu je govor samo o kršitvi v tem smislu, da je upoštevalo pritožbeni razlog, ki bi ga ne bilo smelo in je na tej podlagi pritožbi ugodilo), je za zagotovitev koncentracije in pospešitve postopka – v novem sojenju – že prepozno. Možnost, da prizadeta stranka vprašanje kršitve pri odločanju na drugi stopnji v prvem sojenju sproži v novem sojenju, bi postopek le še podaljšala, in to ravno v imenu zagotovitve njegove pospešitve in koncentracije. Sankcioniranje kršitve v novem sojenju bi bilo kontraproduktivno, posega v pravico do izjave in v pravico do pritožbe pa v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče več upravičiti.

14Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da ob upoštevanju meja, zarisanih s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena, niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 330,48 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Sodišču v tej zadevi ni treba obravnavati pravnih položajev, ki nastanejo, kadar je – s stališča prekluzije sporna – navedba o kršitvi postopka samo eden od uveljavljanih pritožbenih razlogov.

Op. št. (2): Glej npr. odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II DoR 90/2011, II DoR 249/2011 in II DoR 324/2011.

Op. št. (3): (Ustavne) pravice do postopka (23. člen Ustave) ni mogoče ločiti od pravic v postopku. (Galič, Ustavno procesno pravo, str. 136).

Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-2443/2008.