VSRS Sodba I Ips 55124/2010-55

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi

in se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je obsojenega E. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena

Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je bila določena kazen 2 (dva) meseca zapora, s preizkusno dobo dveh let. Določen mu je bil tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas enega leta, ob katerem mu je bilo naloženo navodilo, da obiskuje psihiatrično ambulanto v Javnem zavodu Psihiatrični bolnišnici Vojnik. Višje sodišče v Celju je obsojenčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je razveljavilo navodila obdolžencu, da obiskuje psihiatrično ambulanto v Javnem zavodu Psihiatrični bolnišnici v Vojniku.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in razveljavi sodbi nižjih sodišč. V zahtevi zagovornica uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do zagovora obsojenca, predvsem v delu, kjer je ta izpovedal, da ga je oškodovanec nadlegoval, ga novačil za informatorja, mu grozil, da ga bo

ubil s svinjsko pištolo in da mu je poškodoval vozilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do izpovedbe priče K., v delu kjer je ta izpovedal o agresivnosti

oškodovanca. Če bi se sodišče do obsojenčevega zagovora in priče K. opredelilo v celoti, bi ugotovilo, da je bilo oškodovančevo ravnanje provokativno za vsakega povprečnega človeka, za obsojenca, glede na njegovo osebnost in dejstvo, da je oškodovanec policist, pa še toliko bolj ogrožajoče. Zagovornica meni, da bi sodišče, glede na ugotovljeno psihično stanje obsojenca, moralo uporabiti določbo drugega odstavka 16. člena KZ, ki pravi, da sme sodišče mileje kaznovati storilca, če je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da je sodišče izpovedbi priče K., v delu, kjer je izpovedal kot neposredna priča, v celoti sledilo.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, Vrhovno sodišče razveljavi to odločbo (427. člen ZKP).

6Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, ker je štelo za dokazano, da je ogrozil varnost I. S. z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje in telo, s tem, da ga je dne 31. 5. 2007 poklical z GSM aparata, mu v pogovoru pojasnil, da je vsega sposoben in da se nikogar ne boji, da bo prišel k njemu domov na dvorišče in bo videl, kdo je on, ter da mu bo še žal, da se je rodil; nato mu je v času do 30. 6. 2007 poslal več SMS sporočil, katerih vsebina je za I. S. predstavljala ustrahovanje; resnost svojih groženj pa je podkrepil dne 13. 6. 2007, ko se je z osebnim vozilom počasi peljal mimo njegovega doma, desno roko usmeril proti njemu ter zapestje in prste oblikoval v podobo pištole, kasneje tega dne pa mu je v telefonskem pogovoru še zapretil, da naj se ga pazi, ker bo obračunal z njim in na ta način pri I. S., ki je doživel grožnje kot povsem resne, povzročil občutek osebne ogroženosti.

7Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Grožnja je resna takrat, ko je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, iz njene vsebine pa mora biti razvidno, da je uperjena proti oškodovančevi telesni celovitosti, s čimer je poudarjena višja stopnja nevarnosti kot pri prekršku s področja javnega reda in miru (6. člen ZJRM-1). Ker je varnost posameznika poleg subjektivne, tudi objektivna vrednota, zakonski znaki tega kaznivega dejanja ne bodo izpolnjeni, če bo sodišče ugotovilo le, da je oškodovanec grožnjo doživel kot resno. Ali gre za kaznivo dejanje ali ne, sodnik presodi s pomočjo vrednotenja konkretnega dejanskega stanja, njegova odločitev pa je vedno vrednostna in ne pravnotehnična. Pri presoji, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, sodišče izhaja iz vsebine izrečenih groženj in nadalje upošteva še okoliščine in dejstva, v katerih so bile grožnje izrečene, odnos med obdolžencem in oškodovancem, njune osebnostne lastnosti ipd. V obravnavani zadevi se je Vrhovnemu sodišču porodil dvom v resničnost oziroma pravilnost ugotovljenih okoliščin in dejstev, na podlagi katerih je sodišče napravilo sklep, da je obsojenčeve grožnje mogoče šteti za resne oziroma takšne, da so objektivno zmožne doseči občutek ogroženosti oškodovanca.

8Sodišče prve stopnje je pretežen del obrazložitve sodbe posvetilo ugotavljanju, ali je obsojenec v izreku konkretizirane grožnje res izrekel, ni pa se ukvarjalo s presojo, ali je te grožnje mogoče šteti za „resne“. Sodišče je sicer ugotavljalo, v kakšnih okoliščinah so bile grožnje izrečene, vendar je pri tem ostalo na pol poti in podalo nejasne zaključke. Tako iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je oškodovanec policist, ki je tudi sam s svojim ravnanjem prispeval k nastali situaciji, vendar sodišče ne pojasni kako. Izvedenka psihiatrične stroke dr. M. R. sprva meni, da obsojenec trpi za pravo duševno boleznijo, nato pa na glavni obravnavi, ko je zaznala odnos med obsojencem in oškodovancem, oceni, da je podana večja verjetnost, da gre pri obsojencu za mejno osebnostno motnjo (border line), zaradi katere pa ni bil bistveno zmanjšano prišteven. Sodišče prve stopnje nadalje ugotovi, da gre med obsojencem in oškodovancem brez dvoma za precej zapleteno dogajanje, ki ima očitno svoje korenine v letu 1998, ko naj bi oškodovanec kot policist sodeloval pri hišni preiskavi pri obsojencu; zatem pa sodišče zaključi, da je med obsojencem in oškodovancem moralo biti še nekaj, kar je obsojenca privedlo do tega, da je začel oškodovanca klicati in mu pošiljati sporočila. V zvezi z dogodkom, ki se je zgodil 13. 6. 2007, ko se je obsojenec peljal mimo oškodovančeve hiše, sodišče najprej zapiše, da je v celoti sledilo oškodovančevi izpovedbi, ki je izpovedoval prepričljivo in dogajanje opisoval ves čas enako, nato pa zaključi, da tudi potek dogodkov, kot ga je opisoval obsojenec, ni povsem izmišljen.

9Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne daje jasnih odgovorov, kaj se je med obsojencem in oškodovancem dejansko dogajalo in v kakšnih okoliščinah so bile grožnje izrečene, je sodišče zaključilo, da je obsojenčeve grožnje brez dvoma mogoče šteti za resne. V takšen zaključek je Vrhovno sodišče podvomilo, zato je izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče ugotovi: a) okoliščine in dejstva, v katerih so bile grožnje izrečene in b) kako je odnos med obsojencem in oškodovancem vplival na obsojenca, da je oškodovancu začel pošiljati sporočila in mu groziti. Pri tem naj sodišče posebno pozornost posveti obsojenčevi osebnosti in naj ugotovi, ali je obsojenec SMS sporočila in telefonske klice naslavljal samo na oškodovanca ali na širši krog oseb. Ker gre za manjši kraj, v katerem sta širšemu krogu ljudi poznana tako oškodovanec kot obsojenec, je za presojo resnosti groženj pomembna tudi ugotovitev, kako je obsojenca dojemalo domače okolje: kot nasilno osebo, ki je svoje grožnje zmožna uresničiti ali jih je celo že poskušala uresničiti, ali kot osebo, ki se zaradi specifičnih značajskih in osebnostnih lastnosti čuti dolžno opozarjati na resnične ali domnevne nepravilnosti, ki se dogajajo v domačem okolju, in kot taka družbi ni nevarna. Sodišče naj nato izrečene grožnje poveže z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, v katerih so bile izrečene in ponovno presodi, ali dosegajo prag resnosti in objektivne zmožnosti povzročiti občutek ogroženosti pri drugi osebi, ali pa gre s strani obsojenca za nadležno ravnanje, v katerem je sicer mogoče zaznati grožnje, ki pa jih zaradi spremljajočih dejstev in okoliščin, v katerih so bile izrečene, ni mogoče šteti za resne.