VSRS Sklep II Ips 392/2011

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti prvi toženki njene revizijske stroške v znesku 2.035,20 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev te obveznosti, dalje.

1Tožnik je od toženk zahteval solidarno plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi padca na mokrih tleh v bazenskem kompleksu prve toženke, ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženki. V prvem sojenju je bil zahtevek zavrnjen, nato pa je bila po pritožbi tožnika sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

2Okrožno sodišče v Murski Soboti je za 24. 3. 2010 razpisalo narok za glavno obravnavo na obrazcu iz P - vpisnika. Slednji vsebuje vse pravne pouke o posledicah neopravičenega izostanka z naroka. Takšno vabilo je sodišče v enem izvodu, v slovenskem jeziku vročilo pooblaščencu tožnika, ki je vabilo prejel 1. 3. 2010. Na razpisani narok (ki je bil glede na fazo postopka nadaljnji narok za glavno obravnavo) je za tožnika pristopila le odvetniška pripravnica pri odvetniku dr. T., ki ni imela opravljenega pravniškega državnega izpita. Ker brez tega pogoja ni mogla zastopati stranke pred okrožnim sodiščem (tretji odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je sodišče štelo, da za tožečo stranko ni pristopil nihče in zato po četrtem odstavku 282. člena ZPP ob strinjanju tožene stranke sprejelo sklep, da se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila.

3Tožnikovo pritožbo zoper sklep o domnevnem umiku tožbe je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo z naslednjimi razlogi:

vabljenje na narok je bilo pravilno, skladno z določilom sedmega odstavka 142. člena ZPP;

pooblaščenec tožnika bi se kot pravni strokovnjak moral zavedati, da ni v sodnikovi oblasti, da spreminja zakonske zahteve ali ustvarja nove procesne institute;

glede na to, da mu je bilo vročeno popolno vabilo, bi pooblaščenec ne glede na morebiten dogovor s sodnikom moral zagotoviti ustrezno zastopanje tožeče stranke na naroku;

sodišče prve stopnje ni opustilo dolžnosti materialnoprocesnega vodstva.

4Tožnik vlaga pravočasno, dovoljeno in popolno revizijo. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (ki je sklep, s katerim je postopek končan in je revizija zoper njega dopustna po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP) je bil izdan 24. 3. 2010, zato se v zadevi tudi v revizijskem postopku uporablja že novelirani ZPP. Tožbeni zahtevek iz naslova različnih vrst utrpljene škode (nepremoženjske, premoženjske in na račun povrnitve predpravdnih stroškov) skupaj znaša 85.575,93 EUR. Ker je odločitev o reviziji odvisna od pravnega vprašanja, ki je skupno za vse vtoževane zahtevke, je glede vprašanja dovoljenosti revizije relevanten seštevek vseh treh uveljavljanih zahtevkov (peti odstavek 367. člena ZPP). Ker ta znesek presega 40.000 EUR, je revizija po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena.

5Tožnik z revizijo uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev materialnega prava po 341. členu ZPP. Predlaga razveljavitev sklepov nižjih sodišč in izdajo ugodilne sodbe, podredno razveljavitev nižjih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident vztraja pri stališču, da je sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa kršilo procesne predpostavke, saj vabilo na narok tožniku ni bilo vročeno. Meni, da bi moralo sodišče samo neposredno vabiti tožnika (v tujino) ali pa njegovemu pooblaščencu vročiti posebno vabilo na narok za tožnika (torej v eni kuverti dve vabili, eno za pooblaščenca in eno za samo stranko). Le na tak način bi pooblaščenec lahko vabilo posredoval naprej svojemu mandantu. Zato v spisu seveda ni izkazano, da bi tožnik vabilo na narok osebno prejel. Ker ni bil pravilno vabljen, mu je bilo onemogočeno sodelovanje na naroku in ni bila zagotovljena kontradiktornost. Revident graja tudi zavrnitev dokaza z zaslišanjem razpravljajočega sodnika, ki naj bi pooblaščencu tožeče stranke v telefonskem razgovoru zagotovil, da bo zadoščalo, če se bo naroka udeležila odvetniška pripravnica, ravno zaradi tega zagotovila sodnika pa pooblaščenec ni zagotovil ustreznega oz. pravilno kvalificiranega substituta. Prav na podlagi dogovora s sodnikom, v zvezi s čimer je sodišče zavrnilo dokazni predlog z njegovim zaslišanjem, je tožeča stranka pričakovala drugačen razplet naroka in meritorno, zanjo ugodno odločitev v tej pravdi.

6Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, od katerih je prva toženka na revizijo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

7Revizija ni utemeljena.

8Vabilo na nadaljnji narok za glavno obravnavo se stranki vroča osebno (sicer ne zato, ker bi bil ta akt izrecno naveden med listinami iz prvega odstavka 142. člena ZPP, pač pa zaradi presoje sodišča, da je zaradi posledic neudeležbe tudi na nadaljnjem naroku osebno vabljenje potrebno in primerno). Glede na določbo sedmega odstavka 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno njenemu pooblaščencu ali zakonitemu zastopniku. To pa ne pomeni, da mora sodišče pisanje vročati v dvojniku. Presoji pooblaščenca je prepuščena odločitev, na kašen način bo o pisanju, ki ga je zanj prejel s strani sodišča, obvestil svojega mandanta, pri čemer ne gre nujno za pisno obveščanje. Zato je vročitev, kakršna je bila opravljena v konkretnem primeru, ob tem, da ni sporno, da je pooblaščenec tožeče stranke vabilo pravočasno prejel, vabilo pa je bilo popolno in je vsebovalo vse potrebne pravne pouke, pravilna.

9Pravilna je bila tudi zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem razpravljajočega sodnika o obstoju dogovora med njim in tožnikovim pooblaščencem o vsebini razpisanega naroka in o tem, da bi zadoščalo, da se naroka udeleži odvetniška pripravnica brez opravljenega pravniškega državnega izpita. Tak dogovor, tudi če bi obstajal, ne more učinkovati v smislu razveljavitve določb in zahtev procesnega zakona. Zato je dokazovanje obstoja tovrstnega dogovora nepomembno za odločitev o pravilnosti uporabe določbe četrtega odstavka 282. člena ZPP.

10Določba četrtega odstavka 282. člena ZPP, ki predpisuje, da se v primeru, če na kakšen poznejši narok ne pride tožeča stranka in sodišče ne izda sodbe na podlagi stanja spisa (kar lahko stori le v primeru, če bi bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno) šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila, razen če se tožena stranka ne strinja z domnevo umika tožbe, je bila pravilno uporabljena. Revizijsko sodišče ob tem ni spregledalo odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-322/11 z dne 24. 5. 2012, s katero je bil razveljavljen drugi odstavek 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki je vseboval podobno procesno sankcijo kot določba četrtega odstavka 282. člena ZPP. Odločitev o razveljavitvi je USRS utemeljilo z ugotovitvijo, da sankcija domnevnega umika tožbe zaradi izostanka z naroka v součinkovanju z določbami o materialnih prekluzivnih rokih praviloma pripelje do trajne in nepopravljive izgube sodnega varstva pravic iz delovnopravnih in socialnih razmerij, kjer je močno izražena potreba po varstvu šibkejše stranke (praviloma je to tožnik). Pozitivni vpliv razveljavljene ureditve domnevnega umika na hitrost in učinkovitost sodnega postopka ni tolikšen, da bi odtehtal težo posega v človekovo pravico do sodnega varstva. Cilj pospešitvenih ukrepov v postopkovnih določbah je zagotoviti hitro, učinkovito in ekonomično potekanje sodnih postopkov ob hkratnem spoštovanju ustavnih jamstev poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Zaradi specifike delovnopravne in socialnopravne ureditve glede kratkih prekluzivnih rokov za uveljavljanje sodnega varstva pravic je USRS presodilo, da zakonska ureditev domnevnega umika zaradi izostanka z naroka prekomerno posega v pravico iz 1. odstavka 23. člena Ustave. Prav taka ureditev materialnopravnih rokov pa je tista distinkcija, ki ureditev po ZDSS-1 v bistvenem ločuje od ureditve procesa (vključno s pospešitvenimi določbami) v civilnih sporih.

11Domneva umika tožbe, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje s sklepom, praviloma vodi v izdajo ugotovitvenega sklepa o ustavitvi postopka. Zaradi deklaratorne narave sklepa o ustavitvi postopka oz. neposrednega učinkovanja umika tožbe pa je nepomembno, da sklep o ustavitvi postopka ni bil izdan in je revizija dovoljena tudi zoper sklep o ugotovitvi domnevnega umika tožbe, saj je tudi s tem sklepom postopek končan.

12Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijsko sodišče s sklepom zavrnilo revizijo kot neutemeljeno po določbi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi z določbo 378. člena ZPP.

13Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Prva toženka je vložila odgovor na revizijo, v katerem pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, predlaga zavrnitev revizije ter priglaša stroške. Te stroške je sodišče ob upoštevanju kriterija iz prvega odstavka 155. člena ZPP in skladno z odvetniško tarifo (Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/08) priznalo za nagrado za postopek za revizijo po tarifni številki 3300 v višini 1.676 EUR, za pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20 EUR ter za 20% DDV 339,20 EUR, skupaj torej 2.035,20 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka dolžna prvi toženki plačati v 15 dneh od prejema prepisa tega sklepa, sicer bo od zamude dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti.

Sodišče prvi toženki ni priznalo priglašenih stroškov po tarifni številki 6000 v višini 20 EUR, saj ni bilo potrebno fotokopiranje v obsegu več kot 100 strani listin, niti priglašene sodne takse, saj taksne obveznosti za vložitev odgovora na revizijo ni več.