UPRS sodba II U 53/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo disciplinskega postopka, s katerim je bil tožniku z odločbo št. 720-270/2011/9 z dne 25. 3. 2011 izrečen javni opomin, ker je storil lažji disciplinski postopek z nepravilnim odnosom do delavcev zavoda s tem, ko je dne 28. 2. 2011 v prostorih tretjega oddelka na razgovoru z vodjem oddelka A.A. govoril s povzdignjenim glasom ter ob odhodu iz pisarne zaloputnil z vrati. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil na podlagi trditve, da je A.A. v disciplinskem postopku lagal in torej storil kaznivo dejanje krive izpovedbe. Zatrjuje namreč, da je imenovani kot priča v disciplinskem postopku povedal, da se vsaka odločitev o zaposlitvi obsojenca ali vključitvi v delovno terapijo obravnava na sestanku strokovne skupine, ki jo sestavljajo strokovni delavci oddelka, tudi psihologinja in socialna delavka, v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil v pravdnem postopku, pa naj bi A.A. navajal, da socialna delavka in psihologinja pri odločitvi nista sodelovali. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnikov predlog za obnovo postopka popoln in pravočasen, vložila pa ga je tudi upravičena oseba. Tožnikovo vlogo je zavrnil ob preizkusu, ki ga je opravil na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in ugotovil, da razlog, ki se navaja za obnovo, ne bi pripeljal do drugačne odločitve. Upravni organ je namreč ugotovil, da domnevni različni izjavi priče ne vplivata na odločitev glede disciplinskega postopka. V disciplinskem postopku je bil predmet odločanja obstoj disciplinskega prestopka zaradi obsojenčevega nepravilnega odnosa do zaposlenih in zato izjavi, ki sta si po obsojenčevem mnenju nasprotujoči, ne vplivata na odločitev ali je do disciplinskega postopka, zaradi katerega je bil tožniku izrečen javni opomin, prišlo.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, drugostopni organ pa je njegovo pritožbo z odločbo, št. 720-442/2007/175 z dne 27. 12. 2011 zavrnil. Tudi drugostopni organ se strinja s stališčem iz prvostopne odločbe, da okoliščina v zvezi z izjavo A.A. v disciplinskem postopku in v vlogi, vloženi v pravdnem postopku, ni takšne narave, da bi pripeljala do drugačne rešitve. Navedena okoliščina namreč ni razlog, ki je bil podlaga za odločitev v disciplinskem postopku. V tem je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik neprimeren odnos do A.A. Po presoji drugostopnega organa je zato prvostopna odločba pravilna in zakonita.

Tožnik v vloženi tožbi ponavlja trditev, da je A.A. v disciplinskem postopku lagal, po njegovem mnenju pa je bilo z izdajo takšno odločbe storjeno kaznivo dejanje. Takšno neverodostojno pričo bi bilo treba izločiti iz postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik predlaga obnovo postopka, v katerem mu je bil izrečen javni opomin zaradi lažjega disciplinskega prestopka. Člen 87. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) določa, da se obsojenec lahko disciplinsko kaznuje za disciplinske prestopke. Disciplinski prestopki so lahko hujši ali lažji, lažje disciplinske prestopke pa določi s Pravilnikom minister pristojen za pravosodje (tretji odstavek 87. člena ZIKS-1). Ta je to storil s Pravilnikom o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju: Pravilnik). Disciplinske kazni izreka direktor zavoda ali oseba, ki jo zato pooblasti direktor zavoda (prvi odstavek 90. člena ZIKS). V disciplinskem postopku je tako bil tožniku izrečen javni opomin, tožnik se je zoper to odločitev pritožil, njegova pritožba pa je bila z odločbo Ministrstva za pravosodje, Direktorata za pravosodno upravo št. 720-442/2007-122 z dne 12. 4. 2011 zavrnjena.

Tožnik je vložil predlog za obnovo tega postopka na podlagi 260. člena ZUP in sicer se smiselno sklicuje na 2. točko tega člena, ki pravi, da se lahko postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi krive izpovedbe priče. Tudi sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega in drugostopnega organa, da okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, torej, kaj je zaslišana priča povedala o tem, kdo sodeluje pri odločanju o vključitvi v delovno terapijo, nima nikakršnega vpliva na ugotovljen disciplinski prestopek, ki ga je storil tožnik s tem, ko se je nepravilno vedel do delavcev zavoda in obsojencev. Zato se tudi sodišče strinja z odločitvijo, da ta okoliščina ni takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, zato je odločitev, da se predlog za obnovo postopka na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP zavrne pravilna.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).