VSL sodba I Cpg 738/2011

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.012,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 02. 2009 do plačila (1. točka izreka); v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 2,399.391,25 EUR (pravilno: SIT) od 09. 02. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 10.012,44 EUR od 01. 01. 2007 do 08. 02. 2009 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.806,60 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (3. točka izreka).

2Zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa stroške postopka v roku 15 dni naloži tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o stroških dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama je bila dne 07. 03. 2005 sklenjena (podizvajalska) pogodba št. 1597/8 glede slikopleskarskih del na objektu stanovanjske hiše M. V. (priloga A1). Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so bila dela, ki so bila predmet te pogodbe, že vtoževana v sporu I Pg 377/2007, in sicer po računu št. 1/06 (priloga B2, dopis na prilogi A7), ki je bil narejen po rekapitulaciji, v kateri pa v tem postopku vtoževana slikopleskarska dela na treh garažah niso bila zajeta (priloga B3, izpoved tožnika, M. B. in J. M.). To pomeni, da v tem postopku vtoževana terjatev ni bila že predmet postopka I Pg 377/2007, vtoževana dela pa niso predmet pogodbe št. 1597/8, pač pa predstavljajo dodatna – naknadno ustno dogovorjena dela med pravdnima strankama.

6Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi z dne 01. 03. 2010 navedel, da sta se pravdni stranki za slikopleskarska dela na treh garažah (nova garaža, stara garaža in lesena garaža) na skupni površini 914,05 m2 dogovorili naknadno med opravljanjem del v stanovanjskem delu in na fasadi hiše M. Tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da sta se pravdni stranki glede treh garaž, pri čemer je bila ena velika v kleti, ostali dve pa majhni in nepomembni, dogovarjali sprotno; njegovo izpoved pa sta v tem delu potrdili tudi zaslišani priči – J. M.(obračunski tehnik) in M. B. (vodja gradbišča). Glede na tako ugotovljeno skladnost tožnikovih trditev in njegove izpovedbe se sodišču prve stopnje ni bilo treba izrecno opredeliti do števila garaž. Ne glede na to pa pritožba tudi sicer neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da se 914,05 m2 opravljenih del nanaša na eno samo garažo. Sodišče prve stopnje se je namreč glede količine opravljenega dela oprlo na knjigo obračunskih izmer z dne 08. 02. 2006 (priloga A2), iz katere jasno izhaja, da je tožnik opravil dela na treh garažah v izmeri 914,05 m2. Veljavnosti te knjige toženka v pritožbi ne izpodbija. Navaja zgolj, da podpis J. M. na knjigi ni enak kot na knjigi obračunskih izmer na prilogi A5, ki pa jo je tožnik vložil v spis naknadno – s prvo pripravljalno vlogo in z namenom primerjave obeh podpisov. Slednje pa niti ni relevantno, saj je J. M. kot zaslišan izpovedal, da knjige obračunskih izmer sicer ni podpisal, ker je ni podpisal nadzornik, so pa bila v knjigi obračunana dela tožnika zagotovo narejena. Tudi navajanje pritožbe, da tožnik nelogično zatrjuje, da je šlo za štirikratno povečanje pogodbeno dogovorjenega obsega del (2.117,90 m2) in pogodbene vrednosti del (7.774,38 EUR), kar bi moralo rezultirati v višjem znesku, kot ga vtožuje tožnik, ne more izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih podatkov, kot izhajajo iz knjige obračunskih izmer. V tem smislu tudi ni mogoče reči, da bi tožnik v izkaz višine svojega zahtevka moral predložiti ustrezne račune za kupljeno barvo oziroma navesti ceno te barve, saj cena izvedenih del prav tako izhaja iz knjige obračunskih izmer, tožnik pa je povedal, da je bila ta ustno dogovorjena in je že zajemala tudi odtenke barv. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je slednja pritožbena trditev tudi neupoštevna novota v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP.

7Prav tako gre za neupoštevno pritožbeno novoto, da tožnik toženke ni pozival k sklenitvi ustreznih aneksov za dodatna dela in da je dodatna dela tožniku naročal investitor in ne toženka. Čeprav je tožnik res izpovedal, da se je za ceno dodatnih del dogovarjal z B. in M., glede dodatnih del pa se mu zdi, da se z direktorjem toženke ni pogovarjal, toženka v postopku ni trdila, da bi bil naročnik vtoževanih del v resnici investitor; zgolj iz dokazov - izpovedi tožnika in M. B. pa ni mogoče izpeljati takšnega zaključka (t.i. informativni dokaz).

8Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da tožnik ni znal povedati, kdaj so bile opravljene izmere in kdaj končana dela. Tožnik je namreč izpovedal, da so bila dela na garažah zaključena februarja ali marca 2006, kar pa ni v nasprotju z njegovimi trditvami, saj (kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, pritrdilo pa mu je pritožbeno sodišče) v rekapitulaciji garaže niso bile zajete, izmera del z dne 08. 02. 2006 pa je bila narejena še pred dokončno opravljenimi deli, in sicer konec leta 2005 (priloga A2). Dela na garažah naj bi se namreč vršila tudi še po tem datumu, ker je toženka zahtevala odpravo pomanjkljivosti, pri čemer se navedeno tudi ne izključuje z izpovedbo tožnika na naroku za glavno obravnavo v postopku I Pg 377/2007, kjer je povedal, da je izmere z J. M. delal konec leta 2005, z deli pa je končal v letu 2006 (priloga B2).

9Pritožbeno navajanje, da toženka tožnika ni izsiljevala in mu preprečevala, da bi izstavil račun za vtoževana dela, za konkretni postopek ni relevantno. Nastanek obveznosti plačila za izvedena dela namreč ni pogojen z izstavitvijo računa; je pa sodišče prve stopnje dejstvo neizstavitve računa toženki s strani tožnika ustrezno upoštevalo v okviru ugotavljanja dneva nastanka zamude toženke s plačilom in s tem povezanega začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

10Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je bilo delo na garaži (garažah) dodatno dogovorjeno med tožencem in investitorjem v obliki aneksa, kar je potrdila zaslišana priča J. M.. Ker to dejstvo za konkretni postopek ni pomembno, saj je relevantno zgolj, kaj je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama, posledično za konkretni primer ni bistveno niti dejstvo, da tožnik tega aneksa v spis ni vložil.

11Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala dokaz z zaslišanjem I. M., pri čemer pa ni navedla, kaj naj bi zaslišani izpovedal oziroma v zvezi s katerimi dejstvi sploh predlaga njegovo zaslišanje. Čeprav torej pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podan dokazni predlog nesubstanciran oziroma pavšalen, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti; prav tako pa tudi ni podana očitana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da sodbe iz tega razloga ni mogoče preizkusiti.

12Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

13Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (154. člen ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).