VSL sodba I Cp 3414/2011

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se zahtevku za objavo sodbe delno ugodi ter se ta odločitev poslej glasi:
„Tožena stranka je dolžna v tedniku N. v 15 dneh objaviti to sodbo, kar pomeni:
- navedbo opr. št. in datumov sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani,
- navedbo pravdne zadeve s podatki iz uvoda te sodbe o pravdnih strankah in njihovih pooblaščencih, navedbo predmeta spora z dodatkom: v zvezi z objavo člankov: „“ z dne 18. 11. 2003, „“ z dne 23. 11. 2003 in „“ z dne 27. 11. 2003,
- prvi odstavek 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje,
- celoten izrek sodbe sodišča druge stopnje.“

II. Sicer se pritožba tožeče stranke v preostalem delu (glede višine dosojene odškodnine in objave sodbe) zavrne ter se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2006 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tudi zahtevek tožnice na objavo celotne sodbe izdane v obravnavani zadevi v tedniku N.. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 1.374,54 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obravnavalo članka „“ z dne 21. 12. 2004, ki ga je tožnica v spis vložila na naroku dne 10. 10. 2008. Sodišče se ni opredelilo do tega, ali je članek protipraven, čeprav je zaslišalo avtorja članka T. K.. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s člankom „x“, ko je ugotovilo, da ni ravnala protipravno. Avtorica članka je na koncu prvega odstavka navedenega članka, ko je že zaključila s povzemanjem izjave gospoda O., v navednicah podala samostojno negativno vrednostno sodbo z zaključkom: „čeprav so zakoni za vse enaki in jih je treba spoštovati.“. Avtorica prispevka je tako tožnico predstavila kot osebo, za katero zakoni ne veljajo, celoten članek pa je napisan v senzacionalnem smislu, kot da gre pri tožnici za osebo, ki se spretno izogiba spoštovanju zakonodaje in je njeno nezakonito delovanje treba ustaviti. Avtorica ni preverila, kakšen nadzor je bil opravljen predhodno v Č. l. niti ni predstavila tožničine plati zgodbe ter objektivno izpostavila, da so tožnici napotovali oskrbovance pristojni CSD in da je te oskrbnine plačevala tudi Republika Slovenija. Tožnica ni imela koncesije, imela pa je ostala dovoljenja. Nedopustne vrednostne sodbe avtorice članka so posegle v čast in dobro ime tožnice in je s tem podana protipravnost članka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri dosoji višine odškodnine. Ob tem tožnica pritožbeno povzema izvide mnenj izvedenca psihiatra dr. A. P. ter izvedenke kardiologinje dr. A. S., vse ugotovljene posledice pa kažejo na zelo intenzivne duševne bolečine tožnice. Članki so pri povprečnih bralcih tudi pustili vtis, da je tožnica morilka betežnih, brezmočnih starostnikov, katerim je pred smrtjo še pokradla njihovo premoženje, torej vtis o skrajno nizkotnih in zavržnih dejanjih. To bi narekovalo dosojo višje odškodnine. Z namenom ustrezne satisfakcije pa bi sodišče moralo odločiti tudi, da se sodba javno objavi, kot je to zahtevala tožnica v skladu s 178. členom OZ.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, saj v razlogih sodbe ni protispisnih ugotovitev, temveč je sodišče uporabljenemu listinskemu gradivu pripisalo tisto vsebino, ki jo slednje izkazuje. Pri tem sicer res ni pogledalo v članek: „x“ z dne 21. 12. 2004, ki pa je bil predložen prepozno. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da je tožnica članek v spis vložila na prvem naroku, temveč je to storila šele s pripravljalno vlogo z dne 13. 10. 2008, pri čemer ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj članka, ki je izšel 4 leta prej, ne bi mogla predložiti pravočasno. Smisel prvega odstavka 286. člena ZPP je v tem, da se doseže zagotavljanja sodnega varstva v razumnem roku. Zato je potrebno določilo interpretirati tako, da mora stranka, ki predlaga dokaz z listino, to hkrati tudi predložiti, saj je predložitev listine sestavni del dokazne ponudbe in tudi zanjo veljajo omejitve glede navajanja in predlaganja novot (1). Ni torej dolžnost sodišča, da stranke poziva k predložitvi listin, zato (ob pravočasnosti graje prekluzije glede predložitve listin s strani toženke – zapisnik naroka 10. 10. 2008, stran 5) slednje dokaznega predloga z vpogledom v omenjeni članek utemeljeno ni upoštevalo. Neobrazložitev izvedbe dokaznega predloga pa predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka, ki sicer ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

6Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s člankom „x“. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je novinarka v članku zgolj povzela izjave gospoda O., takratnega državnega sekretarja in predsednika Komisije Vlade RS za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja na črno, ki so bile posredovane na tiskovni konferenci. Njen komentar ob izjavah: „čeprav so zakoni za vse enaki in jih je treba spoštovati,“ v tej luči tudi ne predstavlja takšne negativne vrednostne sodbe, ki bi lahko predstavljala kršitev osebnostnih pravic in dobrega imena in časti, temveč gre zgolj za komentar povzetih izjav, za katere je obstajal utemeljen razlog, da so resnične. Protipravnost toženke ob izdaji omenjenega članka, kot je pravilno zaključilo prvostopno sodišče, tako ni podana.

7Podlaga za presojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 179. členu OZ. Glede na merila, določena v teh določbah, se odmeri odškodnina na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Po eni strani so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti škoda določena objektivno, in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere iz sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod enakega obsega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi ravnanja tožene stranke (pa tudi zaradi objav v drugih medijih) trpela hude duševne bolečine, ki so se manifestirale v poslabšanju zdravstvenega stanja, ki je trajne narave. Pri tem se je oprlo na mnenji medicinskih izvedencev internistične in psihiatrične stroke, ki jih je tudi v celoti sprejelo. Vendar pa je pri odmeri odškodnine utemeljeno upoštevalo tudi, da je škoda tožnici nastala še z objavami v drugih medijih in zaradi inšpekcijskih ter kazenskih in drugih postopkov ter da tožena stranka s protipravnimi članki ni bila prva, ki bi sprožila nadaljnjo medijsko afero. Tožnica tudi ni posebej izkazala, da bi prav članki tožene stranke bili tisti, ki bi odločilneje kot drugi vplivali na nastalo škodo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo nima penalne narave, temveč mora predstavljati pravično zadoščenje za nastalo škodo. Ob upoštevanju vsega navedenega ter aktualne sodne prakse (primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2082/2011, I Cp 254/2009, II Cp 22/2011) je tudi po oceni pritožbenega sodišča dosojena odškodnina primerna in predstavlja pravično zadoščenje za škodo, ki je nastala tožnici zaradi ravnanj same tožene stranke.

8Pritožbeno sodišče ne more soglašati z razlogi sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožnice za objavo sodbe nesklepčen. Tožnica je namreč zahtevala objavo celotne sodbe v tedniku N., objava sodbe pa naj bi predstavljala zadoščenje zaradi zagrešene kršitve osebnostnih pravic, za kar je bila podana tudi ustrezna trditvena podlaga. Postavljeni zahtevek po objavi sodbe je tako sklepčen, po oceni pritožbenega sodišča pa je tudi delno utemeljen. Pritrditi je sicer mogoče razlogom sodišča prve stopnje, da bi objava celotne sodbe bila nesorazmerna s pomembnostjo vsebine sodnega spora in bi imela že lahko naravo kaznovalne funkcije (primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 233/2000), vsekakor pa je tožnica upravičena do objave sodbe v takem obsegu, da sta odločitvi obeh sodišč, tako prvostopnega kot pritožbenega, individualizirani, da so javnosti znane pravdne stranke, med katerimi je tekel spor, da je individualizirano bistvo spora ter da je javnosti v celoti sporočena vsebina pravnomočne sodbe. Zato je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede zahtevka po objavi sodbe delno spremenilo tako, da se glasi, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

9Pritožbeno sodišče odločitve o stroških postopka na prvi stopnji kljub delni spremembi sodbe ni spreminjalo, saj je tožnica v dodatnem delu uspela le v manjšem obsegu, v tožbi pa tudi ni posebej označila vrednosti spornega predmeta glede objave sodbe, temveč je celoten spor vrednostno vodila le glede višine odškodnine.

10O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožnica v pritožbi uspela le v manjšem delu, prav tako pa je le delno bil podan uspeh tožene stranke z odgovorom na pritožbo, je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) J. Zobec, Komentar k 226. členu ZPP, Pravni postopek, Zakon s komentarjem.