VSL sodba in sklep II Cp 1764/2012

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

v 2., 3. in 6. točki razveljavi ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

v 4. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za izročitev izvirnikov in kopij avtorskih del tožnika, ki so podrobno navedena v tej točki, zavrne;

v 5. točki potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka kršila materialne avtorske pravice tožeče stranke, ko je brez njenega dovoljenja in brez plačila avtorskega honorarja omogočila predelavo in predvajanje dela dokumentarnega filma „...“, katerega avtor je tožnik (1. tč.). Nadalje je sodišče razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 357,66 EUR (2. tč.), v višjem delu je zahtevek za plačilo zavrnilo (3. tč.) ter da je toženka dolžna tožniku izročiti izvirnike in kopije njegovih avtorskih del, ki se nahajajo pri toženi stranki (4. tč.). Del zahtevka za izročitev je zavrnilo (5. tč.) in odločilo o stroških postopka (6. tč.).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik se obrazloženo pritožuje zoper del, s katerim ni uspel (3., 5. in 6. tč. izreka sodbe) in predlaga razveljavitev tega dela ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Po mnenju tožnika ponavljajoča se huda malomarnost toženke dokazuje naklepno preziranje njegovih pravic. Sodišču očita, da kljub njegovim predlogom ni izvedlo dokazov, s katerimi bi na strokoven način ugotovilo, kolikšno premoženje si je kršiteljica pridobila s kršitvijo. Toženka bi morala plačati za izdelavo celotnega avtorskega dela, saj je s protipravnim kopiranjem odlomkov onečastila celotno tožnikovo delo in ne le njegov manjši del. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je bil odlomek objavljen v eni najbolj gledanih in razkošnih oddaj toženke v celem letu 2005. Po mnenju tožnika bi sodišče izkazalo vesten interes za vzgojno, varovalno in učinkovito ravnanje, če bi kršiteljici naložilo plačilo celotnega avtorskega honorarja, plačilo škode, ki jo je povzročila tožniku zaradi preprečevanja povečanja njegovega premoženja, odškodnino za protipravno naklepno zadrževanje tožnikovih avtorskih del v posesti in celotno premoženjsko korist, ki si jo je pridobila s prodajo oglaševalskega časa v njeni oddaji. Iz obrazložitve sodbe po mnenju tožnika tudi ne izhaja, zakaj je sodišče zavrnilo zahtevek za izročitev izvirnikov in kopij vseh še nedokončanih avtorskih del in drugih del, ki se nahajajo v posesti tožene stranke. Tožnik je sodišču predložil račun za izdelavo DVD-jev, zato sodišče neutemeljeno tega stroška ni priznalo, čeprav gre za potrebni strošek za pravdo.

4Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper 2. in 4. tč. odločitve pritožuje toženka in predlaga spremembo sodbe ter zavrženje tožbe, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Tožnik je višino civilne odškodnine zatrjeval s predložitvijo avtorske pogodbe, ki ni v nikakršni zvezi s predvajanjem njegovega avtorskega dela v oddaji .... Takšno višino bi lahko dokazovali samo z izvedencem. Da bi toženka lahko zatrjevala pravni interes na posesti avtorskih del tožeče stranke, bi morala biti seznanjena s tem, da bo sodišče štelo ta dejstva za odločilna. Nenazadnje mora tožena stranka po 1. odst. 6. čl. Zakon o radioteleviziji Slovenija; ZRTVS-1 zagotavljati arhiviranje programske produkcije, ki jo ustvarja in trajno hraniti arhivsko gradivo. Ker sodišče toženki ni dalo možnost obravnavanja, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodišče pa je s sodbo tudi kršilo 2. čl. ZRTVS-1. Poleg tega 2. odst. 101. čl. ZASP ne more predstavljati materialnopravne podlage avtorja za izročitev avtorskih del. Tožnik je avtor dela, medtem ko je stvar (nosilec), na katerem je to delo vsebovano, v lasti tožene stranke.

5Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev, toženka pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je v celoti utemeljena.

7Sodišče prve stopnje ni v celoti ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev primera, delno tudi v posledici napačne uporabe materialnega prava napačna, delno pa so nekateri odločilni razlogi v sodbi tudi nejasni.

8Kršitev tožnikove avtorske pravice je pravnomočno ugotovljena (1. tč. sodbe sodišča prve stopnje, ki ni izpodbijana). Zaradi te kršitve mora tožena stranka plačati civilno kazen (168. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah; ZASP). Pritožbeno sodišče namreč sprejema prepričljive, logične in brezhibno navedene razloge sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožnikova pravica kršena iz hude malomarnosti. Pritožbeni očitki toženke glede njene upravičenosti do arhivskega gradiva s sklicevanjem na določbe ZRTVS-1 zato niso utemeljeni.

9Višina civilne kazni pa ni pravilno in zakonito določena in tudi razlogi o njej so nejasni in nepopolni. Ne drži, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka v 219. čl. ZOR, temveč je le-to treba iskati v 168. čl. ZASP. Osnova za izračun civilne kazni po 168. čl. ZASP je spolnitveni (poplačilni) zahtevek avtorja, kot bi veljal, če kršitve avtorske pravice ne bi bilo – torej avtorski honorar ali nadomestilo (1). Honorar ali nadomestilo sta lahko določena, če nista, ju je treba določiti skladno z 81. čl. ZASP (2). Tako ni pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da pride uporaba 81. čl. ZASP za določitev primernega honorarja v poštev samo, če pogodba o prenosu avtorske pravice obstoji. Pritožbeno sodišče poudarja, da lahko kršitve, ki se sankcionirajo s civilno kaznijo, izhajajo iz neposlovnega ali poslovnega razmerja (3). Če avtorski honorar tako ni bil določen, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera (81. čl. ZASP). Pri določanju višine civilne kazni pa mora sodišče poleg višine honorarja upoštevati tudi ostale okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja oziroma nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (2. odst. 168. čl. ZASP) (4).

10Prvostopenjsko sodišče se je napačno lotilo izračuna primernega honorarja, saj je brez podlage izhajalo le iz dolžine uporabljenega avtorskega dela tožnika (minuto in 38 sekund) in prisodilo (za 100 % povečan) sorazmeren del primernega honorarja. Pri tem je spregledalo, da je bila s predvajanjem sicer krajše časovne sekvence kršena (celotna) tožnikova avtorska pravica do predelave (po 33. čl. ZASP) na njegovem audiovizualnem avtorskem delu - dokumentarnem filmu „...“. Ta film je bil namreč skrajšan in umeščen v neko drugo delo (oddajo ...). Ključno vprašanje tako je, do kakšnega honorarja bi bil tožnik upravičen za predelavo njegovega avtorskega dela (kot celote).

11Obe pritožbi utemeljeno opozarjata, da bi višino takšnega honorarja lahko določil le izvedenec ustrezne stroke, saj sodišče z ustreznim strokovnim znanjem za kaj takega ne razpolaga. Tožnik je tak dokazni predlog tudi podal in bi mu moralo sodišče prve stopnje za popolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja tudi ugoditi.

12Glede odločitve izpodbijane sodbe v 4. tč. izreka (izročitev izvirnikov in kopij avtorskih del), pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožene stranke, da za takšno odločitev ni materialnopravne podlage. Skladno z izrecno določbo 40. čl. ZASP je avtorska pravica neodvisna od lastninske pravice na stvari, ki je nosilec avtorskega dela. Za nosilce avtorskega dela in njihov prenos namreč veljajo splošna pravila civilnega (obligacijskega in stvarnopravnega) prava, ne pa pravila avtorskega prava (5). Po pravilih avtorskega prava je najmočnejše sredstvo avtorja to, da prepove uporabo svojega dela (6). Nima pa avtor po ZASP pravice od posestnika nosilca avtorskega dela zahtevati njegovo izročitev. Argumentacija sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 85/97 za predmetno pravdo ni uporabljiva, saj slednja obravnava situacijo, ko je bila med avtorjem in imetnikom nosilca njegovega dela glede tega sklenjena ustrezna pogodba.

13Po pravilih civilnega prava pa bi tožnik lahko zahteval izročitev avtorskih del (le), če bi dokazal, da je njihov lastnik (92. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ) oziroma da mu pravica do posesti pripada na drugi (npr. pravnoposlovni) pravni podlagi. Ker takšne trditvene in dokazne podlage ni, je treba v tem delu tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti.

14Pravico do dostopa in izročitve izvirnikov ali primerkov svojega dela, ki so v posesti drugega, ima avtor le tedaj, če je to potrebno zaradi uresničitve pravice reproduciranja ali pravice predelave, če to ne nasprotuje posestnikovi upravičenim interesom (1. odst. 34. čl. ZASP). Tožnik torej tudi na tej podlagi ni upravičen do izročitve izvirnikov in primerkov.

15Po povedanem je jasno, da tožnik – tudi če bi ustrezno oblikoval svoj zahtevek glede izročitve vseh njegovih še nedokončanih avtorskih del in drugih avtorskih del, ki se nahajajo v arhivu tožene stranke, ne bi mogel uspeti. Odločitev sodišča prve stopnje pod tč. 5 je zato (sicer iz drugih razlogov) pravilna.

16Pritožbeno sodišče je po obrazloženem pritožbi toženke ugodilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in potrdilo izpodbijano sodbo v 5. tč. izreka (353. čl. ZPP). Tožnikov zahtevek za izročitev izvirnikov in kopij naštetih avtorskih del v posesti tožene stranke (4. tč. izreka) je treba v celoti zavrniti, zato je ta del odločitve v tej smeri višje sodišče spremenilo (4. tč. 358. čl. ZPP). Glede tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni (2. in 3. tč. izreka izpodbijane sodbe) pa je treba odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti in pritožbeno sodišče vrača zadevo v dopolnitev dokaznega postopka na prvostopenjsko sodišče (354. in 355. čl. ZPP), v posledici tega pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (3. tč. 365. čl. ZPP).

17Prvostopenjsko sodišče naj v novem postopku s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke ugotovi, kakšen bi bil primeren avtorski honorar za uporabo avtorskega dela v tem primeru, in na njegovi podlagi določi tudi novo višino civilne kazni. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da ni nujno, da je izvedenec strokovnjak s seznama stalnih sodnih izvedencev (2. odst. 245. čl. ZPP). Če o takšnem strokovnjaku stranki ne bi dosegli soglasja ali če ga sodišče tudi sâmo ne bi našlo, pa bo treba uporabiti možnost odločitve po prostem preudarku (216. čl. ZPP), pri čemer bo treba izhajati iz vrednosti celotnega avtorskega dela, ki je bilo žrtev predelave, ne le iz sorazmerne vrednosti minut in sekund uporabljenih posnetkov (7).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Trampuž/Oman/Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Ljubljana, 1997, str. 389 in naslednje.

(2) Ibid.

(3) VS RS sklep II Ips 190/2001.

(4) VSL sklep I Cp 2900/2011.

(5) Trampuž/Oman/Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Ljubljana, 1997, str. 188.

(6) Ibid. str. 88.

(7) Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2076/2011.