VSC sodba Cpg 335/2014

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v z njo izpodbijanem delu, to je v zavrnilnem izreku pod III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje ter v izreku o pravdnih stroških pod IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, potrdi sodba prve stopnje.

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku pod II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanjo, se pritožba prve tožene stranke delno zavrne in se v tem izpodbijanem delu delno potrdi sodba prve stopnje, delno pa se pritožbi prve tožene stranke ugodi ter se sodba prve stopnje v tem izpodbijanem delu spremeni tako, da se za prvo toženo stranko datum "6. 12. 2006" nadomesti z datumom "22. 1. 2014", in se v presežku, za zakonske zamudne obresti od 57.077,58 EUR od 6. 12. 2006 do 21. 1. 2014, tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrne.

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v izreku o pravdnih stroških pod IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, se pritožba prve tožene stranke zavrne in se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo I Pg 937/2013 z dne 12. 5. 2014 odločilo: "I. Sprememba tožbe se dovoli. II. Toženi stranki E. d. d. in B. I. s. p. sta dolžni v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki Ž. V., s. p. znesek 57.077,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2006 dalje do plačila. III. V presežku za znesek glavnice v višini 64.308,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. 1. 2006 dalje do plačila, glavnice v višini 26.490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13. 7. 2009 dalje do plačila, in za zakonske zamudne obresti od zneska 57.077,58 EUR za čas od 24. 1. 2006 do 5. 12. 2006, ter za znesek glavnice v višini 2.957,51 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne. IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki in stranskima intervenientoma pravdne stroške v skupni višini 14.430,27 EUR in sicer prvotoženi stranki 6.219,45 EUR, drugotoženi stranki 3.131,37 EUR, stranskemu intervenientu A. d. d. 2.828,33 EUR in stranskemu intervenientu V. d. o. o. 2.251,12 EUR, vsem pa v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila."

2Pritožb zoper sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ni bilo.

3Tožeča stranka s 24. 6. 2014 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje (II.-IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje)"... v zavrnilnem delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo nadaljnji zahtevek tožeče stranke v skupnem znesku 93.755,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ... sklep o stroških, vsebovan v izpodbijani sodbi .. ." (zavrnilni izrek pod III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje ter izrek o pravdnih stroških pod IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje) iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje" ... pred drugega sodnika iz razloga, ker je doslej v tem postopku sodnica, ki je sodila na prvi stopnji že zavzela svoje stališče, ki je po trdnem prepričanju tožeče stranke, glede zavrnjenega dela napačno in je potrebno v primeru razveljavitve zavrnilnega dela sodbe, zadevo dodeliti v reševanje novemu sodniku. Tožeča stranka zaznamuje ... pravdne stroške, katerih plačilo naj pritožbeno sodišče naloži solidarno v plačilo toženima strankama v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila ..."

4Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

5Prva tožena stranka pa s 26. 6. 2014 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje" ... glede celotnega prisodilnega dela zahtevka v znesku 57.077,58 s pripadki ..." (ugoditveni izrek pod II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanjo, in izrek o pravdnih stroških pod IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz (3. točke prvega odstavka) 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse njene stroške pravdnega in pritožbenega postopka, v 15 dneh po vročitvi odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, oziroma podredno, da sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške postopka.

6Prva tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

7Druga tožena stranka in intervenienta na strani toženih strank pritožb zoper sodbo prve stopnje niso vložili.

8Tožeča stranka v 18. 9. 2014 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prve tožene stranke prereka pritožbene navedbe prve tožene stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo prve tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno, prvi toženi stranki pa naloži v plačilo tudi njene stroške, ki jih ima z odgovorom na vloženo pravno sredstvo.

9Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo prve tožene stranke.

10Toženi stranki in intervenienta na njuni strani odgovorov na pritožbo tožeče stranke niso vložili.

11Prva tožena stranka v 29. 9. 2014 vloženi repliki na odgovor tožeče stranke na njeno pritožbo prereka navedbe tožeče stranke v odgovoru na njeno pritožbo in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper njo v celoti zavrne.

12Prva tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške replike.

O pritožbi tožeče stranke:

13Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

14Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo prve stopnje v s pritožbo tožeče stranke izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

15Ker so v odločbi sodišča prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se v cit. izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke delno zavrnilo.

16Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (uveljavljeno že na glavni obravnavi z dne 12. 5. 2014): "Sodišče prve stopnje je najprej storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj na pravočasno zahtevo tožeče stranke ni izvedlo dokaza z ustnim zaslišanjem izvedenca B., niti ni postavilo novega izvedenca. S to kršitvijo, ki jo je tožeča stranka pravočasno grajala na naroku dne 12. 05. 2014, je sodišče prve stopnje tožeči stranki kršilo načelo enakega varstva pravic, tožeči stranki je bila s tem odvzeta pravica do izjave v postopku in kršena ji je bila pravica do kontradiktornega postopka." (drugi odstavek na drugi strani (obrazložitve) pritožbe).

17Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje tožeči stranki, da njen predlog za dodatno (ustno) zaslišanje izvedenca gradbene stroke A. B., univ. dipl. gr. ing., oziroma z novim izvedencem gradbene stroke, ni njen nov dokazni predlog, temveč je le njen predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil že (v pretežnem delu oziroma delno) izveden. Če stranka glede iste dokazne teme predlaga dodatno zaslišanje izvedenca ali novega izvedenca, potem to ni dokazni predlog (dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo - če je oboje isto, ne more iti za nov dokazni predlog)(1). Obravnavana zadeva pa je prav tak primer.

18Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje v tem gospodarskem sporu ni razpolagalo s potrebnim strokovnim znanjem za ugotovitev oziroma za razjasnitev za odločitev odločilnih dejstev, je na predlog pravdnih strank in intervenienta na strani druge tožene stranke določilo izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je moralo njegovo izvedeniško mnenje (in njegove dopolnitve) samo dokazno oceniti. Tako je tudi ravnalo. Za dokazno oceno pa je brez dvoma imelo ustrezno strokovno izobrazbo. Morebitne nejasnosti v izvedeniškem mnenju (in njegovih dopolnitvah), bi ob upoštevanju 254. člena ZPP lahko odpravilo z dodatnim zaslišanjem izvedenca gradbene stroke, oziroma z določitvijo novega izvedenca gradbene stroke. Toda ker je menilo, da so ugovori tožeče stranke neutemeljeni in da je izvedeniško mnenje (ter njegove dopolnitve) strokovno, jasno in popolno, pravilno ni izvedlo postopka, ki ga določata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP, oziroma ni odredilo ter izvedlo predlaganega "dokaza" tožeče stranke "z ustnim zaslišanjem izvedenca B., niti ni postavilo novega izvedenca". To svojo odločitev je primerno obrazložilo v 12. točki obrazložitve odločbe. Do ugovorov tožeče stranke pa se je opredelilo v nadaljnjih točkah obrazložitve odločbe (npr. 18, 19, 22 in 24). Pritožbeno sodišče cit. obrazložitvi sodišča prve stopnje še dodaja: Sodišče ima na podlagi 287. člena ZPP pooblastilo, da z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. Predlagane dokaze, ki jih sodišče oceni kot nepomembne za odločbo, lahko zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. Pri tem pa lahko sodišče izbere, ali bo razloge za zavrnitev navedlo v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu, ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Ker ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, če za zavrnitev obstajajo upravičeni oziroma ustavno dopustni razlogi, vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne oziroma absolutne (bistvene) kršitve določb pravdnega postopka.(2)

19Glede na navedeno je nedvomno, da sodišče prve stopnje" ... tožeči stranki ni kršilo načelo(a) enakega varstva pravic, tožeči stranki ... s tem ..." ni bila " ... odvzeta pravica do izjave v postopku in ..." ji ni bila "... kršena ... pravica do kontradiktornega postopka." Sodišče prve stopnje torej ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma pravice tožeče stranke do kontradiktornega postopka (oziroma do izjavljanja oziroma do izjave). Tožeči stranki je tako (vendarle) bila dana možnost (enakopravnega (kontradiktornega)) obravnavanja pred sodiščem, oziroma ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku.

20Nepravilno je pritožbeno nasprotovanje tožeče stranke "... kot pravno zmotnemu ... stališču sodišča prve stopnje (točka 12, stran 8), da je z vlogo z dne 28. 03. 2014 umaknila dokazni predlog z zaslišanjem izvedenca B." (tretji odstavek na drugi strani in nadaljevanje na tretji strani (obrazložitve) pritožbe). Res je, da je takratna pooblaščenka tožeče stranke z 28. 3. 2014 vloženo vlogo ("Preklic pooblastila za zastopanje") sporočila sodišču prve stopnje, da "... smo tožeči stranki (dne 28. 03. 2014) preklicali pooblastilo za zastopanje v zgoraj navedenem gospodarskem sporu." S to izjavo takratna pooblaščenka tožeče stranke sicer ni preklicala pooblastila tožeče stranke, temveč ga je odpovedala (prvi odstavek 99. člena ZPP). Pooblastilo namreč lahko kadar koli prekliče le stranka sama (prvi odstavek 99. člena ZPP). Po odpovedi pooblastila pa je pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času (četrti odstavek 99. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje 21. 3. 2014 razpisalo za dne 12. 5. 2014 narok za glavno obravnavo, z vabilom nanj pa je tožeči stranki poslalo tudi dopis (I Pg 937/2013 z dne 21. 3. 2014) s pozivom, da ga v roku 8 dni pisno obvesti, če zahteva "... neposredno podajanje tretje dopolnitve mnenja izvedenca B. ...", ker sicer "... izvedenca ne bo vabilo na narok in bo njegovo tretjo dopolnitev prebralo.", je takratna pooblaščenka tožeče stranke ravnala pravilno, ko je sodišču prve stopnje 28. 3. 2014 (torej istega dne, ko mu je sporočila odpoved pooblastila) po faksu in neposredno sporočila, da "... umika predlog (ki ga je sodišču podala dne 27. 03. 2014) za zaslišanje izvedenca B. na naroku." ter da vztraja "... pri vseh dokaznih predlogih in pri postavitvi novega izvedenca." Cit. vloga takratne pooblaščenke tožeče stranke je tako brez dvoma (bila) "pravno veljavna izjava volje tožeče stranke".

21Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, (na) to dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo po povedanem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno grajo tožeče stranke sodišča prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke "V preostalem delu glavnice, torej za plačilo preostalih zahtevanih 64.308,10 EUR (od prvotno toženih), in v obeh zvišanih delih (26.490,00 EUR in 2 %) ... tako v glavničnem delu, kot posledično tudi v obrestnem delu (od 2 % zvišanja zamudne obresti niso bile zahtevane)." (24. točka obrazložitve odločbe) ter za zakonske zamudne obresti od 57.077,58 EUR"... za obdobje od 24. 1. 2006 do 6. 12. 2006 .. ." (23. točka obrazložitve odločbe) ni utemeljen.

22Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožeče stranke: "Celotno izvedensko mnenje izvedenca B., z vsemi dopolnitvami, je pomanjkljivo in nepopolno, izvedenec ni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, kar posledično pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je njegovo mnenje tudi po tretji dopolnitvi v popolnem nasprotju s tem, kar je odločilo Višje sodišče v Celju s sklepom opr. št. Cpg 612/11 z dne 25. 04. 2012 ..., ... Po vseh izdelanih mnenjih izvedenca B. na ta vprašanja ni bilo odgovorjeno. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti dokaz z ustnim zaslišanjem izvedenca B. z namenom odprave pomanjkljivosti, zlasti, ker tudi določbe ZPP predvidevajo, da se mnenja primarno podajajo ustno." (tretji odstavek na drugi strani in nadaljevanje ter četrti do peti odstavek na tretji strani in nadaljevanje ter šesti do sedmi odstavek na četrti strani in nadaljevanje ter osmi do deseti odstavek na peti strani in nadaljevanje na šesti strani, dvanajsti odstavek na sedmi strani in nadaljevanje na osmi ter deveti strani in trinajsti odstavek na deveti strani (obrazložitve) pritožbe).

23Sodišče prve stopnje je utemeljeno v celoti sprejelo kot strokovno, jasno in popolno Izvedeniško mnenje stalnega sodnega cenilca in izvedenca za gradbene objekte in stavbna zemljišča A. B., univ. dipl. gr. ing. z dne 8. 6. 2009 ter njegove dopolnitve (pisne) z dne 30. 12. 2010, 7. 10. 2012 in 19. 1. 2014 ter (ustno (z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi)) z dne 21. 4. 2011. Pravilno "... je oceno višine škode kot jo je ocenil izvedenec sprejelo kot relevantno oceno odškodnine, ki je potrebna, da postane tožnikov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega delovanja (169. člen OZ (Obligacijskega zakonika))." (18., 19., 22. in 24. točka obrazložitve odločbe). Tudi pritožbeno sodišče misli, da je cit. izvedeniško mnenje z dopolnitvami jasno, razumljivo in logično. Izvedenec ima glede na svojo strokovno izobrazbo in (dolgoletne) delovne izkušnje brez dvoma potrebno strokovno znanje za opravo tovrstnega izvedenskega dela. Prav tako ni bilo nobenega razloga za dvom v pravilnost in popolnost podanega izvedeniškega mnenja (ter njegovih dopolnitev), oziroma da izvedenec ni podal svojega izvedeniškega mnenja (ter njegovih dopolnitev) vestno in v skladu s pravili znanosti ter stroke, še zlasti, ker je v svojem izvedeniškem mnenju (in njegovih dopolnitvah) odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih postavili sodišče prve stopnje v svojih sklepih ter pravdne stranke in intervenient na strani druge tožene stranke v svojih pripravljalnih spisih oziroma vlogah ter na omenjeni glavni obravnavi.

24Pritožbeno sodišče je v 25. točki obrazložitve sklepa Cpg 326/2011 z dne 25. 4. 2012 res zapisalo: "V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti dokazni postopek v zvezi z že izvedenimi dokazi in izvesti po potrebi doslej še neizvedene dokaze, pri čemer ne bo smelo spregledati, da je med pravdo tožbeni zahtevek bil spremenjen (povečan), upošteva naj tudi, da je tožeča stranka glede višine tožbenega zahtevka predlagala dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je doslej odgovoril le na vprašanje vzročne zveze med izvajanjem del v neustreznih vremenskih pogojih in posledično za okolje uporabljenega neprimernega načina izvajanja del, ni pa se izjasnil glede višine nastale škode, kot jo je tožeča stranka utemeljila na predračunu in izvedenskem mnenju. Pri tem naj tudi upošteva dolžnosti oškodovanca, da mora storiti vse, da se zatrjevana škoda zmanjša." Ker pa je glede na navedeno sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP(3) v celoti ravnalo po cit. navodilu pritožbenega sodišča, niso utemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke sodišču prve stopnje, da "Po vseh izdelanih mnenjih izvedenca B. na ta vprašanja ni bilo odgovorjeno." (tretji odstavek na drugi strani (obrazložitve) pritožbe); da "Izvedenec ni odgovoril na zahteve, ki so mu bile postavljene ob odločanju Višjega sodišča .. ." (tretji odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe); da " ... izvedenec ni opravil svojega dela v skladu z navodili sodišča in ob upoštevanju Višjega sodišča." (četrti odstavek na tretji strani (obrazložitve) pritožbe); da "Mnenje o višini škode na način, kot ga je izdelal izvedenec B., je zato v nasprotju ... s tem, kar je določilo Višje sodišče." (peti odstavek na tretji strani in nadaljevanje na četrti strani (obrazložitve) pritožbe); da "Glede zvišanja zahtevka za 26.490,00 EUR se izvedenec, kljub drugačnemu stališču Višjega sodišča ni opredelil." (dvanajsti odstavek na sedmi strani (obrazložitve) pritožbe); da "Višje sodišče je ob razveljavitvi sodbe jasno navedlo, da je potrebno upoštevati glede višine dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila, torej predračun in izvedeniško mnenje, pa izvedenec B. tega ni storil .., ..."; ter da "Ravno tako se izvedenec ni opredelil do povišanja zahtevka, kljub temu, da je takšno izrecno navodilo Višjega sodišča v točki 25. Sklepa z dne 25. 04. 2012." (dvanajsti odstavek na sedmi strani in nadaljevanje na osmi ter deveti strani (obrazložitve) pritožbe).

25Tožeča stranka s pritožbo neutemeljeno izpodbija zavrnitev njenega tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od 57.077,58 EUR od 24. 1. 2006 do 5. 12. 2006: "Tožeča stranka je zahtevala obresti od dneva nastanka škode. Dela so se začela izvajati 24. 01. 2006 in glede na določila, ki jih ima Obligacijski zakonik glede teka obresti od premoženjske škode, je zahtevek tožeče stranke v obrestnem delu glede na določilo 165. člena Obligacijskega zakonika pravilen. Premoženjska škoda zapade v plačilo z dnem nastanka, nastala pa je z dnem 24. 01. 2006, tako, da je odločitev sodišča v obrestnem delu, ko se priznavajo obresti le od 06. 12. 2006, dalje torej od vložitve tožbe dalje, napačna in se tožeča stranka tudi v tem delu pritožuje." (enajsti odstavek na šesti strani in nadaljevanje na sedmi strani (obrazložitve) pritožbe).

26Ob pravilnih ugotovitvah, da je "Tožeča stranka ... zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti in sicer za čas od 24. 1. 2006 dalje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ni pa navedla razlogov zakaj prav od tedaj dalje, niti ni podala trditvene podlage glede zapadlosti njene terjatve in toženčeve zamude." ter da "Zamuda torej lahko nastane šele, ko dolžnik zve za vsebino in višino zahtevka ... ." (23. točka obrazložitve odločbe), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da (zakonske) zamudne obresti od tožeči stranki prisojenega zneska niso začele teči že 24. 1. 2006. Toda čeprav je sodišče prve stopnje nato zmotno ugotovilo, da sta toženi stranki (kot solidarna dolžnika (dejansko)) prišli v zamudo od dneva vložitve tožbe (6. 12. 2006), in je zato "... za obdobje od 24. 1. 2006 do 6. 12. 2006 ... tožbeni zahtevek v (tem spornem) obrestnem delu zavrnilo." (23. točka obrazložitve odločbe), ta njegova odločitev vendarle ni nepravilna. Kot bo (je) pritožbeno sodišče obrazložilo v 43. točki obrazložitve svoje sodbe, je prva tožena stranka prišla v zamudo (šele) 22. 1. 2014. Tožbeni zahtevek tožeče stranke za zakonske zamudne obresti od 57.077,58 EUR je zato glede prve tožene stranke neutemeljen za čas od 24. 1. 2006 do 21. 1. 2014. Enako bi veljalo tudi za drugo toženo stranko, če bi se zoper sodbo prve stopnje pritožila. Ker pa se ni, tečejo glede nje zakonske zamudne obresti od 57.077,58 EUR tako, kot jih je tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje, torej od 6. 12. 2006 dalje do plačila.

27Nepravilno je pritožbeno razlogovanje tožeče stranke: "Sodišče I. stopnje je napačno izračunalo uspeh tožeče stranke v predmetni pravdi, saj je izračunalo, da je v pravdi uspela zgolj z 38 %, takšna ugotovitev pa je zmotna. Prvostopenjsko sodišče bi pri računanju uspeha v pravdi moralo upoštevati dejstvo, da so toženi stranki in stranska intervenienta nasprotovali samemu temelju tožbenega zahtevka, glede katerega pa je tožeča stranka v celoti uspela, pretežni del postopka pa je potekal ravno glede samega temelja tožbenega zahtevka in bi to gotovo bilo potrebno upoštevati. Tožeča stranka je tako samo po višini uspela z 38 %, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa sodišče prve stopnje, kot rečeno, ni upoštevalo, da so toženi stranki in stranska intervenienta nasprotovali samemu temelju tožbenega zahtevka, glede katerega pa je tožeča stranka v celoti uspela. Glede na to, da je tožeča stranka v tem postopku po temelju uspela s 100 % uspehom, po višini pa z 38 %, znaša skupni uspeh v pravdi 69 % (100 + 38 = 138/2 = 69) in bi moralo sodišče prve stopnje v tem odstotku tožeči stranki tudi priznati in prisoditi stroške postopka." (petnajsti in šestnajsti odstavek na deseti strani (obrazložitve) pritožbe).

28Ker je obravnavani spor gospodarski spor, je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov pravdnih strank in intervenientov na strani toženih strank po drugem odstavku 154. člena ZPP pravilno uporabilo metodo, ki temelji na proporcionalnem merilu s pobotanjem. Pravilno je upoštevalo v odstotkih ovrednotesn delež uspeha vsake od pravdnih strank in intervenientov na strani toženih strank (tožeče stranke 38 %, toženih strank in intervenientov na njuni stranki pa 62 %) ter vsaki od njih priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem (25.-30. točka obrazložitve odločbe), nato pa po medsebojnem pobotu naložilo plačilo pribitka tožeči stranki, katere pravdni stroški so bili manjši (32. točka obrazložitve odločbe). Samo v odškodninskih pravdah (zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (očitno prav zaradi zavestnega hotenja po ne le kvantitativni, temveč tudi kvalitativni stroškovni odločitvi v sodni praksi)) se je izoblikovala metoda, ki je različica metode proporcionalnega kriterija s pobotanjem, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno "po temelju" in "po višini", končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov(4). Prav odmera pravdnih stroškov pravdnih strank in intervenientov na strani toženih strank po tej drugi metodi bi zato bila v cit. zadevi nepravilna.

29Končno sodišče prve stopnje ni "... neutemeljeno priznalo prvi in drugi toženi stranki ter obema stranskima intervenientoma priglašene stroške za odsotnost iz pisarne in kilometrino za naroke.", ker "Ti stroški niso nujno potrebni, saj bi si lahko prva in druga tožena stranka kot oba stranska intervenienta priskrbeli pooblaščenca, ki ima sedež na območju sodišča prve stopnje. Namreč, kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca (posledično se tudi odsotnost iz pisarne ne), ki ima sedež izven kraja bivališča oz. sedeža stranke oz. sodišča in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi." (sedemnajsti odstavek na deseti strani (obrazložitve) pritožbe tožeče stranke).

30Sodišče prve stopnje je toženima strankama in intervenientoma na njuni strani pravilno priznalo in odmerilo za tožečo stranko sporne cit. stroške po četrtem odstavku 7. člena in tretjem odstavku 12. člena Odvetniške tarife v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (25. točka obrazložitve odločbe). Pritožbeno sodišče mora pri tem še spomniti tožečo stranko, da je tudi njen pooblaščenec v na glavni obravnavi z dne 12. 5. 2014 vloženem stroškovniku priglasil stroške za: "odsotnost iz pisarne 3 ure 120 (točk)", "kilometrina za pooblaščenca 12. 05. 2014 B.-C.-B. (2 x 75 km x 0,37 EUR) 55,50 EUR" in "parkirnina za pooblaščenca 12. 05. 2014 2,00 EUR)" (l. št. 510 spisa). Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki te stroške njenega pooblaščenca tudi v celoti priznalo oziroma odmerilo (26. točka obrazložitve odločbe).

31Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke materialno pravo (14., 16., 19., 20., 23. in 24. točka obrazložitve odločbe) pravilno uporabilo.

32Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in v z njo izpodbijanem delu potrditi sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi prve tožene stranke:

33Pritožba prve tožene stranke je delno neutemeljena, delno pa je utemeljena.

34Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razen glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, materialno pravo pravilno uporabilo.

35Utemeljena nista pritožbeno vztrajanje prve tožene stranke, da je njena "... pasivna legitimacija in odgovornost ... izključena in bi moralo zato sodišče zahtevek zoper prvo toženko zavrniti." ter da "Očitana krivda za povzročeno škodo ... iz izvedenega dokaznega postopka ni dokazana in je zato zaključek sodišča o pritožničini krivdni povzročitvi škode protispisen." ter njeno sklicevanje na tretji odstavek 186. člena OZ (četrti in peti odstavek na drugi strani ter nadaljevanje in šesti do deseti odstavek na tretji strani ter enajsti in dvanajsti odstavek na četrti strani utemeljitve pritožbe).

36Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je "Materialnopravno izhodišče za odločanje o tožbenem zahtevku ... v določilu 187. člena Obligacijskega zakonika ..." (14. točka obrazložitve odločbe) ter pravilno ugotovilo " ... obstoj pasivne legitimacije prvo tožene stranke in hkrati s tem tudi solidarne odgovornosti prvo in drugo tožene stranke ... ." (16. točka obrazložitve odločbe) ter da je "Izkazana ... tudi solidarna odgovornost prvo in drugotožene stranke (kot naročitelja in izvajalca) za povzročeno škodo, saj toženi stranki na drugi strani nista dokazali, da bi škoda, za katero odgovarjata prvo in drugotožena stranka, nastala brez njune krivde." (20. točka obrazložitve odločbe). Ker je sodišče prve stopnje za cit. oceno in ugotovitvi navedlo jasne, razumljive, določne ter pravilne razloge (14., 15., 16. in 20. točka obrazložitve odločbe), ti razlogi pa so prav tako dovolj izčrpni, pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jim nima ničesar več dodati.

37Sicer pa je pritožbeno sodišče že v sklepu Cpg 326/2011 z dne 25. 4. 2012, s katerim je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo (prvo) sodbo prve stopnje II Pg 271/2006 z dne 21. 4. 2011 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (I. točka izreka), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka), pojasnilo, da je "Pritožba ... utemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ker je štelo, da prvo tožena stranka ni pasivno legitimirana v sporni zadevi ... ." (14. točka obrazložitve), da "Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ("... da je dela, ki naj bi povzročila zatrjevano škodo dejansko opravljala drugo tožena stranka, kot podizvajalec V. d. o. o. vendar ne po naročilu prvo tožene stranke, tako da ta v razmerju do drugo tožene stranke ni naročnik del, s tem pa ni pravne podlage za morebitno solidarno odgovornost toženih strank po 187. členu OZ ... ." (15. točka obrazložitve)) pa je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno, saj ozko razlaga pojem izvajalca del le v smislu neposredne pogodbene stranke naročnika del po po podjemni pogodbi. Takšno ozko razlago pa vsekakor že pojmovno izključuje določba 187. člena OZ sama, ki ne govori o pogodbeni stranki, temveč o izvajalcu del, ki pa ni nujno pogodbena stranka (podjemnik). Kolikor bi se solidarna odgovornost po 187. členu OZ zamejila le na neposredni pogodbeni stranki, tedaj bi ne bilo potrebno uporabljati pojma izvajalec del, ki ni vselej in nujno le podjemnik, torej pogodbena stranka. Določbo 187. člena OZ je namreč potrebno razumeti tako, da določa solidarno odgovornost naročitelja del, če je izvajalec del odgovoren za nastalo škodo, pri tem pa je pravno odločilno, da je ta izvajalec deloval v okviru naročila naročitelja del, ne pa nujno v neposrednem pogodbenem razmerju z naročiteljem del (primerjaj sodbo VS RS II Ips 40/1993 z dne 23. 9. 1993)". (16. točka obrazložitve) ter "Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno menilo, da ni pravne podlage za solidarno odgovornost prvo tožene stranke kot naročitelja del, ker tožeča stranka vtožuje solidarno plačilo odškodnine do podizvajalca del, ki ni v neposrednem pogodbenem razmerju s prvotoženo stranko, je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke do prvo tožene stranke iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije." (17. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da je prva tožena stranka v tem gospodarskem sporu pasivno legitimirana in zato z drugo toženo stranko solidarno odgovorna tožeči stranki za škodo, ki jo je na njenem objektu povzročilo izvajanje del druge tožene stranke (187. člen OZ). Pri takšni ugotovitvi pritožbeno sodišče vztraja tudi v tem pritožbenem postopku.

38Neutemeljene so pritožbene navedbe prve tožene stranke: "Pritožnica se nadalje pritožuje tudi glede višine prisojene odškodnine, oz. glede ugotovitve obstoja dejanske škode v priznani višini. Po mnenju pritožnice je obstoj dejanske škode v priznani višini močno dvomljiv, prav tako pa je, kot to izhaja iz analitičnega izračuna priznane odškodnine, sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo DDV, ki zagotovo oz. nesporno še ni bil plačan in tudi ni gotovo, da bo kdaj plačan, glede na tožnikovo dejavnost, zato gre glede prisojenega zneska DDV za nezakonito in neupravičeno prisojo DDV in posledično nezakonito obogatitev tožnika ... ." (trinajsti odstavek na četrti strani utemeljitve pritožbe).

39Pritožbeno sodišče je že v 23. točki obrazložitve svoje sodbe pojasnilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot strokovno, jasno in popolno izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke ter njegove dopolnitve in da tudi samo misli, da je to izvedeniško mnenje z dopolnitvami jasno, razumljivo ter logično. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sprejelo "... oceno višine škode kot jo je ocenil izvedenec ... kot relevantno oceno odškodnine, ki je potrebna, da postane tožnikov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega delovanja (169. člen OZ)." (22. točka obrazložitve odločbe). Ker pa so tudi razlogi za tako "sprejetje" sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve odločbe ("Izvedenec je prepričljivo pojasnil način izračuna, seveda je poudaril, da gre za oceno, vendar pa je ta ocena temeljila na cenah, ki jih je sodišču predložil s predložitvijo predračuna sam tožnik, upoštevaje pri tem samo dela, ki so za sanacijo s škodnim ravnanjem vzročno vezanih poškodb objekta potrebna. Sodišče ob povedanem izpostavlja, da bo tožnik ob ustrezni strokovni sanaciji objekta lahko po ugotovitvah izvedenca nekatere odstranjene granitne plošče še uporabil (če ne za ta objekta, pa kako drugače), kar bo vsekakor zmanjšalo stroške sanacije, česar izvedenec pri izračunu ni odšteval, bo pa na drugi strani strošek sanacije lahko nekoliko podražila sprememba stopnje DDV, ki se je s prejšnjih 20 % povzpela na 22 %, če bo seveda izvajalec sanacije zavezanec za DDV, če ne, pa je tudi pri tem strošku še nekaj "rezerve". Ob tem sodišče poudarja, da je tožeča stranka samostojni podjetnik in ima, če je zavezanec za DDV, tudi možnost odštevanja vstopnega DDV, kar prav tako lahko spremeni računsko sliko stroškov sanacije. Čeprav je izvedenec pri prvi obračunski varianti upošteval DDV, pa v kontrolni varianti, ki je bila podlaga njegovi oceni, ni izhajal iz izračuna, pri katerem bi imel davek kakršnokoli vlogo. Ker sanacija dejansko še ni bila izvedena in torej povsem natančnih stroškov le-te ni bilo mogoče izračunati, na kar je utemeljeno opozarjal tudi izvedenec, je tudi sodišče pri določitvi denarne odškodnine lahko sledilo le oceni, ki jo je izvedenec podal in v utemeljenost katere sodišče ne dvomi. Pri tem pa je sodišče oceno izvedenca preizkusilo tudi z možnostjo odločanja po prostem preudarku, ki ga omogoča določilo 216. člena ZPP. Ob vsem navedenem sodišče ni dvomilo v utemeljenost in realnost izvedenčeve ocene, zato je zahtevku tožeče stranke po višini ugodilo v tako izračunanem delu, torej za 57.077,58 EUR."), korektni, argumentirani, prepričljivi in dovolj obsežni, jim pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati, še zlasti, ker prva tožena stranka izpodbija višino tožeči stranki prisojene odškodnine zgolj s povsem posplošenimi oziroma pavšalnimi pritožbenimi navedbami, ki pa jih kot takih ni mogoče preizkusiti.

40Res je, da je prva tožena stranka "... že vseskozi tekom zadevne pravde opozarjala na nesklepčnost tožbe in tudi na neopredeljenost in nesubstanciranost višine zahtevka." (štirinajsti odstavek na četrti strani utemeljitve pritožbe prve tožene stranke).

41Toda pritožbeno sodišče je že v sklepu Cpg 326/2011 z dne 25. 4. 2012 zapisalo: "Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zmotno sledilo stališču toženih strank, da izpodbijana tožba ni sklepčna , ker da nima trditev o vseh odločilnih dejstvih in da te niso zadosti dokazno podprte in da zato tožbeni zahtevek ni utemeljen po materialnem pravu, vendar pritožba spregleda, da sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka ni utemeljilo z nesklepčnostjo tožbe, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen." (11. točke obrazložitve); "Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 15) sicer sledi, da sodišče prve stopnje očita tožeči stranki nekoliko pomanjkljivo trditveno podlago, vendar pa sočasno pojasni, da je vsekakor mogoče potrebno trditveno podlago ugotoviti in se pri tem sklicuje na svoje razloge iz 14. točke obrazložitve na strani enajst izpodbijane sodbe, ko po mnenju pritožbenega sodišča zavzame pravilno stališče, ki je v celoti uveljavljeno v sodni praksi (primerjaj sodba in sklep VS RS II Ips 126/2009 z dne 3. 11. 2011 in sklep VS RS II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2007) da je kot trditve strank mogoče šteti tudi k tožbi ali drugim vlogam priložene dokaze, če se stranka nanje sklicuje in jih nato dokazuje z drugimi dokazi, ker v primeru, da se stranka sklicuje na dokaze kot trditve, ti postanejo del trditvene podlage, ki jo je potrebno dokazno podreti z dokazi (drugimi, kot pa je sam dokaz, ki je postal del trditev)." (12. točka obrazložitve); ter "Po mnenju pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi prav za takšno situacijo, ko je tožeča stranka v tožbi in v ostalih vlogah opredelila vrsto škode na zgradbi in na sploh zatrjevano škodo, višino škode pa ne, pač pa se je glede nje sklicevala na dokaze v prilogi, še posebej na naroku dne 3. 7. 2007 (zapisnik o glavni obravnavi z dne 3. 7. 2007 - zlasti listna številka 66 zapisnika), tako da je s tem svoje trditve glede višine škode dopolnila, sklicujoč se na mnenja izvedencev, ki jih je že predložila v spis in ostale listine, ki določajo višino zatrjevane škode, hkrati pa je predlagala, da se višina škode, če je ta sporna, določi z izvedencem gradbene stroke. Tako je tožeča stranka svoje trditve, ki so sprva bile pomanjkljive, dopolnila, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in je tožba postala sklepčna." (13. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče tudi v tem pritožbenem postopku vztraja pri tej obrazložitvi.

42Deloma pa je pravilno pritožbeno zatrjevanje prve tožene stranke: "Tožnik ... zatrjevane škode tudi vse do zaključka postopka ni saniral, niti ni izkazal popravila, še manj pa predložil kakšne račune za popravilo. Šele v zaključni fazi postopka je tožbeni zahtevek prilagodil glede na pridobljeno mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke. Po določbi čl. 168/2 OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker je izvedenec gradbene stroke v cenitvi z dne 19. 01. 2014 izrecno upošteval tudi valorizacijo škode za čas od februarja 2006 do decembra 2013, z valorizacijskim indeksom 1,2524, je tudi iz tega razloga sodišče neutemeljeno priznalo tožniku še zam. obresti od 06. 12. 2000. Glede na vse navedeno je tožnik v konkretnem primeru uveljavljal, glede na pravno naravo zadevne odškodnine, nečisto denarno terjatev, glede katere je po veljavni sodni praksi mogoče zahtevati zam. obresti šele od izdaje sodbe dalje. Tožnikova terjatev je v konkretnem primeru postala čista denarna terjatev, od katere lahko tečejo zamudne obresti, šele ob izdaji sodbe. Ob priznanju obresti, kot jih je tožniku priznalo sodišče bo, oz. bi bil tožnik obogaten za celotno višino prisojenih obresti od 06. 12. 2006 do izdaje sodbe." (štirinajsti in petnajsti odstavek na četrti strani utemeljitve pritožbe).

43Ker gre v tej zadevi za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po cenah v času sojenja (II Ips 218/97), pride v poštev Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002, po katerem zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Zato je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od trenutka zamude prve tožene stranke, torej vsaj od dneva, ko je sodišče prve stopnje prejelo tretjo dopolnitev izvedeniškega mnenja (z dne 19. 1. 2014) izvedenca gradbene stroke, na podlagi katere je bila ugotovljena višina tožeči stranki nastale škode, to pa je po podatku dohodne štampiljke sodišča prve stopnje na njeni prvi strani (l. št. 470 spisa) 22. 1. 2014, in ne že od 6. 12. 2006, to je od vložitve tožbe(5).

44Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo prve tožene stranke: kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku pod II. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanjo, delno zavrniti kot neutemeljeno in v tem izpodbijanem delu delno potrditi sodbo prve stopnje, delno pa ji ugoditi ter sodbo prve stopnje v tem izpodbijanem delu spremeniti tako, da se za prvo toženo stranko datum "6. 12. 2006" nadomesti z datumom "22. 1. 2014", in v presežku, za zakonske zamudne obresti od 57.077,58 EUR od 6. 12. 2006 do 21. 1. 2014, tožbeni zahtevek za prvo toženo stranko zavrne (353. člen in 5. alineja 358. člena ZPP); kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v izreku o pravdnih stroških pod IV. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, pa jo zavrniti kot neutemeljeno in v tem izpodbijanem delu potrditi sodbo prve stopnje (353. člen v zvezi z 2. točko 365. člena ter prvim odstavkom 366. člena ZPP).

45Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: pritožba tožeče stranke ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); pritožba prve tožene stranke je bila uspešna samo s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (prvi in tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); stroški odgovora na pritožbo prve tožene stranke v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožeča stranka z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi prve tožene stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); replike na odgovor na pritožbo pa ZPP ne določa (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Prim.: komentar Jana Zobca k 254. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude - [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005-, Knj. 2, str. 502, 3. točka; odločba Ustavnega sodišča RS Up-2443/08.

Op. št. (2): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2012-3 z dne 28. 1. 2014; odločba Ustavnega sodišča RS Up 77/01 z dne 4. 3. 2004.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.

Op. št. (4): Prim.: komentar mag. Nine Betetto k 154. členu ZPP v: isto kot v opombi 1, str. 30 in 31, 3. točka.

Op. št. (5): Prim: sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 114/2010 z dne 7. 11. 2013.